Jedro

Ne gre za bistveno kršitev disciplinskega postopka, če so disciplinski organi tožene stranke v ponovljenem disciplinskem postopku upoštevali mnenje sindikata iz prvega postopka, po tem, ko je delavski svet kot drugostopenjski organ razveljavil sklep disciplinske komisije in je zadevo vrnil v ponovno odločanje.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točka I/1 in II izreka).

Tožnik trpi sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Delovno sodišče v M., je z izpodbijano sodbo razsodilo in sklepa disciplinskih organov tožene stranke delno spremenilo tako, da je tožnik odgovoren, da je dne 10.7.1992 okrog 11. ure samovoljno zapustil delovno mesto skladiščnika, pustil skladišče pijač L. k. odprto in nezavarovano in ni poskrbel za odpremo pijač za kupca S. L., nadalje ni izpolnjeval delovnih obveznosti, ki so navedene v opisu delovnega mesta skladiščenja gotovih izdelkov oz. jih ni pravočasno in vestno izpolnjeval s tem, da ni sproti vodil kartic evidenc prodanih pijač, dobavljene in vrnjene embalaže in da sploh ni vodil zbiranja kartic po posameznih sortah vina in drugih pijač ter ni vodil zbirnih kartic dobavljene in vrnjene embalaže v času od 1.1.1992 do 30.6.1992, s čimer je huje kršil delovne obveznosti za dejanje iz 1. alinee I. točke izreka sodbe po točki B/1 in točki C/1 49. člena pravilnika o pravicah, obveznostih in odgovornostih delavcev, za dejanje iz 2. alinee te točke izreka, pa po točki B/1 49. člena prej omenjenega pravilnika ter mu v skladu z 49. členom pravilnika o pravicah, obveznostih in odgovornostih delavcev izreklo disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, pod točko 2/I izreka pa ga je oprostilo očitanih mu hujših kršitev delovnih obveznostih, navedenih v izreku disciplinskega sklepa z dne 30.7.1992 pod točko 1.a, 1.b, 1.c, 1.d in 1.e, in postopek v tem delu ustavilo.

Obenem pa je sklenilo, da trpi tožnik sam svoje stroške postopka.

Zoper to sodbo (točka I/1 in II. točka izreka) se pritožuje tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje pa spremeni tako, da mu izreče milejši disciplinski ukrep ali pa mu izvršitev izrečenega disciplinskega ukrepa pogojno odloži, toženi stranki pa naloži plačilo njegovih stroškov postopka. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni natančno ugotavljalo, ali je v ponovljenem disciplinskem postopku sodeloval tudi sindikat, da bi ugotovilo, da ni, kar pa pomeni tudi bistveno kršitev določb disciplinskega postopka. Iz zapisnikov ni razvidno, da bi v ponovljenem postopku sodeloval sindikat, ampak je bilo le uporabljeno mnenje sindikata iz prvega postopka. Poleg tega ni sodišče prve stopnje ugotavljalo posledic dejanj tožnika, le-teh pa tudi ni bilo. Vse to kaže, da v tožnikovih ravnanjih in opustitvah ne gre za kršitev po 49. členu točka C/1, ampak kvečjemu po 49. členu točka B/1. Zato mu ni možno izreči najstrožji disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Poleg tega pa meni, da bi mu moralo sodišče prve stopnje izreči milejši disciplinski ukrep, vsekakor pa mu izvršitev tega ukrepa pogojno odložiti. Sodišče prve stopnje ni pravilno odločilo o stroških postopka, saj je večina očitkov ovrženih, zato bi moralo odločati v skladu z načelom uspeha v pravdi, v skladu z določilom 22. člena ZDSS pa naložiti njegove stroške v celoti delodajalcu, to je toženi stranki.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati, ki so navedeni v pritožbi, ugotovilo, da niso podani. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse potrebne dokaze, ugotovilo pravilno vsa odločilna dejstva in nanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka po 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP (Ur.l. SFRJ št. 4/77-27/90), na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, v njo tudi ne dvomi, soglaša pa tudi s pravnimi stališči, zato se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na pravilne zaključke in pravilno obrazložitev sodišča prve stopnje.

V zvezi s tožnikovi pritožbenimi navedbami pa zaključuje pritožbeno sodišče, da niso utemeljeni. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v disciplinskem postopku sodeloval sindikat, zato ni pritožbena navedba tožnika utemeljena. Pri tem pa je zavzelo pravno stališče, da ne gre za bistveno kršitev disciplinskega postopka, če so disciplinski organi tožene stranke upoštevali v ponovljenem disciplinskem postopku mnenje sindikata iz prvega postopka. Ni utemeljena tudi pritožbena navedba tožnika, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo posledic njegovega ravnanja. Po določbi 89. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR (Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) se izreče najstrožji disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja za vse hujše kršitve delovnih obveznosti, če je zaradi njih nastala ali bi lahko nastala z zakonom določena hujša posledica. Po tej zakonski normi se lahko izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja za vse hujše kršitve delovnih obveznosti, če je bilo s storitvijo ali opustitvijo dejanja ogroženo življenje in zdravje delavcev ali drugih delovnih ljudi, povzročena ali bi bila lahko povzročena večja škoda, ogrožen ali bi lahko bil bistveno moten delovni proces v organizaciji oz. pri delodajalcu, ali kako drugače bistveno oteženo poslovanje organizacije oz. delodajalca. Tožena stranka je v točki C/1 49. člena pravilnika o pravicah, obveznostih in odgovornostih delavcev (dokaz: B/1) določila, da se izreče (obligatorno) disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja za hujšo kršitev delovne obveznosti - neizpolnjevanje ali nevestno, nepravočasno ali malomarno izpolnjevanje delovnih obveznostih ali drugih obveznostih v zvezi z delom ali na delu, če je tako delavčevo ravnanje vplivalo neposredno na potek delovnega procesa in sicer tako, da je delovni proces zaustavilo ali ga bistveno upočasnilo, ali bi ga lahko zaustavilo, če ne bi na delo bil razporejen drug delavec. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi lahko prišlo do motenega delovnega procesa, če ne bi njegovo delo opravil drug delavec. Po napotilni normi iz 2. in 3. odst. 58. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja - ZTPDR (Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90) ima tožena stranka vsa pooblastila, da v splošnem aktu v skladu z njeno naravo dejavnosti oz. narvo dela, ki ga opravlja posamezni delavec, določi posebno hude kršitve, katerih storitev je obvezno sankcionirana z izrekom najstrožjega ukrepa. V pravni kvalifikaciji tako določene posebno hude oblike kršitve delovne obveznosti so okoliščine in pogoji iz 89. člena ZDR zajeti že s samo disciplinsko kršitvijo, vendar pa morajo biti take kršitve s pravno normo določene v naprej, kar pa je storila tožena stranka, zato ni bila dolžna ugotavljati te okoliščine v disciplinskem postopku. Za izrek disciplinskega ukrepa ni odločilna pravna opredelitev - kvalifikacija - ampak opis storjenega dejanja.

Na pravno opredelitev organi tožene stranke niso vezani, vezani so le na opis kršitve delovne obveznosti. Glede na navedeno ugotavlja pritožbeno sodišče, da je tožnik storil hujše kršitve delovne obveznosti po točki C/1 49. člena prej citiranega pravilnika tožene stranke, zato je tožena stranka pravilno in zakonito izrekla tožniku najhujši disciplinski ukrep, enako tudi sodišče prve stopnje. Nadalje ugotavlja pritožbeno sodišče, da je ta ukrep primeren storjeni hujši kršitvi delovne obveznosti in da ni pogojev za izrek milejšega ukrepa, pa tudi ne za odložitev izvršitve tega ukrepa za določeno dobo, saj bo namen disciplinske kazni dosežen le z izrekom tega ukrepa. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odmerilo stroške postopka, saj mu je bil izrečen izpodbijani disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja in v tem individualnem delovnem sporu ni uspel. Zaradi navedenega je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna in zakonita.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, kot izhaja iz izreka te sodbe, obenem pa je sklenilo, da tožnik trpi sam svoje pritožbene stroške, ker ni uspel s pritožbo (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 166. člena ZPP).

Določbe ZPP in ZTPDR je pritožbeno sodišče smiselno uporabilo kot republiška predpisa v skladu z določilom 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS št. 1/91-I in 45/94-I).