Jedro

Šesti odstavek 109. člena ZOFVI dopušča sklenitev pogodbe o zaposlitvi za dobo največ enega leta, če nihče od prijavljenih kandidatov ne izpolnjuje zahtevanih pogojev za zaposlitev in je taka zaposlitev potrebna zaradi nemotenega opravljanja dela.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka s tožnikom ni mogla skleniti pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto učitelja, saj tožnik ni izpolnjeval izobrazbenega pogoja (specialna pedagoška izobrazba), ki ga predvideva četrti odstavek 99. člena ZOFVI.

Ker je v sporih iz naslova transformacije bistveno le vprašanje, ali je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena iz zakonitega razloga ali ne, ni pomembno, zakaj tožnik ni izpolnjeval zahtevanega pogoja oziroma zakaj se ni dokvalificiral. Pritožbeni očitek, da sodišče dejanskega stanja v zvezi s tem ni zadosti raziskalo, ni utemeljen, saj ne gre za odločilna dejstva spora. Ni pomembno, kdo razpisuje izobraževalne programe. Tudi, če bi se ugotovilo, da je na strani tožene stranke oziroma stranske intervenientke razlog, da izobraževalni program ni bil razpisan, to ne bi moglo privesti do ugoditve zahtevku iz naslova transformacije.

Obširne pritožbene navedbe glede krivde države, da izobraževalni program za pridobitev dokvalifikacije ni bil razpisan, torej niso pomembne.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek: za ugotovitev, da je delovno razmerje tožniku pri toženi stranki 30. 8. 2017 nezakonito prenehalo in mu še vedno traja; za ugotovitev, da je tožnik pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas, s polnim delovnim časom na delovnem mestu učitelj; za poziv nazaj na delo na to delovno mesto in za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja in pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za čas od 1. 9. 2017 do vrnitve nazaj na delo, ter za prijavo v zavarovanja (I. točka izreka). Postopek je delno ustavilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da stranki in stranska intervenientka krijejo vsak svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo (razen zoper del, da krijeta tožena stranka in stranska intervenientka svoje stroške postopka) se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je sodišče napačno navedlo, da razlogi, zakaj tožnik ni opravil potrebne kvalifikacije, niso relevantni, kar je tudi protislovno, saj je stranski intervenientki dopustilo stransko intervencijo, ker je pristojna za področje dela tožene stranke in skrbi za izvajanje vzgojno-izobraževalne dejavnosti. Moralo bi torej ugotavljati, zakaj študij za dokvalifikacijo ni bil razpisan. Razlogi za to, da tožnik ni izpolnjeval pogojev za zasedbo delovnega mesta učitelj, so v celoti na strani tožene stranke oziroma tistega, ki skrbi za to, da tožena stranka pravilno in zakonito izvaja vzgojno-izobraževalne dejavnosti. Tožniku bi moralo biti po desetih letih dela in po izkazu pomembnih dosežkov v svojem poklicu omogočeno opravljanje dela v svojem poklicu po določbi 93. člena ZOFVI, ki pa je sodišče ni uporabilo. Z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje tožnika ter prič A.A., B.B. in C.C. (priimka tožnik ne navede), ki bi potrdile trditve v zvezi z nerazpisanim študijem in tožnikovim mentorstvom številnih študentov specialne pedagogike, je sodišče kršilo pravila postopka. Določba šestega odstavka 109. člena ZOFVI je v nasprotju s 14. členom Ustave RS, saj ni enako upoštevana splošna časovna omejitev sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas. To, da se enake situacije v zasebnem in javnem sektorju rešujejo na različen način, je ustavno nedopustno. Stališče sodišča, da šesti odstavek 109. člena ZOFVI omogoča neomejeno sklepanje pogodb za določen čas, krši 57. člen Ustave RS, po katerem država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo. Časovno neomejena pravica do sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas krši tudi pravico tožnika do življenja v socialni državi iz 2. člena Ustave RS, saj veriženje pogodb o zaposlitvi za določen čas ne zagotavlja socialne varnosti. Sodišče tudi zmotno ni upoštevalo 4. člena ZOFVI-B. Zadeva VIII Ips 86/2015, ki jo je v zvezi s tem upoštevalo sodišče, ni primerljiva. Če ves čas, za katerega je tožnik sklepal pogodbe o zaposlitvi za določen čas, izobrazba ni bila problem, potem ni mogoč zaključek, da je bila izobrazba pri tožniku problem. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

6. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka s tožnikom od 27. 8. 2010 dalje zakonito sklenila sedem pogodb o zaposlitvi za določen čas (zadnja pogodba z dne 1. 9. 2016 se je iztekla 31. 8. 2017) iz razloga neizpolnjevanja razpisnih pogojev, zaradi česar je utemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek iz naslova transformacije delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas.

7. Zaradi neizvedenih dokazov z zaslišanjem prič A.A. ter B.B. in C.C. (njenega priimka tožnik ni navedel) sodišče prve stopnje ni storilo kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pravilno je pojasnilo, da med strankama ni sporno, da študij specialne pedagogike ni bil razpisan, nespornih dejstev pa ni treba dokazovati. Prav tako se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da tožnikovo mentorstvo študentom specialne pedagogike ni pomembna okoliščina za odločitev v tem sporu, zato zaslišanje prič glede tega ni bilo potrebno.

8. Po 54. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.) oziroma 56. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) se, ko je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo, šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Po petnajsti alineji prvega odstavka 54. člena ZDR-1 (ki je identična trinajsti alineji prvega odstavka 52. člena ZDR) se lahko pogodba o zaposlitvi za določen čas sklene (tudi) v drugih primerih, ki jih določa zakon ali kolektivna pogodba.

9. Šesti odstavek 109. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI, Ur. l. RS, št. 12/96 in nasl.) dopušča sklenitev pogodbe o zaposlitvi za dobo največ enega leta, če nihče od prijavljenih kandidatov ne izpolnjuje zahtevanih pogojev za zaposlitev in je taka zaposlitev potrebna zaradi nemotenega opravljanja dela.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka s tožnikom ni mogla skleniti pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto učitelja, saj tožnik ni izpolnjeval izobrazbenega pogoja (specialna pedagoška izobrazba), ki ga predvideva četrti odstavek 99. člena ZOFVI. To med strankama niti ni sporno. Hkrati se na noben razpis (vse do razpisa z dne 19. 6. 2017, ko se je prijavila kandidatka, ki je izpolnjevala vse pogoje in je sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto učitelj s 1. 9. 2017) ni prijavil kandidat, ki bi izpolnjeval pogoje po četrtem odstavku 99. člena ZOFVI, zaposlitev pa je bila potrebna iz naslova nemotenega opravljanja dela. Torej je bil vseskozi podan zakonski razlog za sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas.

11. Ker je v sporih iz naslova transformacije bistveno le vprašanje, ali je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena iz zakonitega razloga ali ne, ni pomembno, zakaj tožnik ni izpolnjeval zahtevanega pogoja oziroma zakaj se ni dokvalificiral. Pritožbeni očitek, da sodišče dejanskega stanja v zvezi s tem ni zadosti raziskalo, ni utemeljen, saj ne gre za odločilna dejstva spora. Ni pomembno, kdo razpisuje izobraževalne programe. Tudi, če bi se ugotovilo, da je na strani tožene stranke oziroma stranske intervenientke razlog, da izobraževalni program ni bil razpisan, to ne bi moglo privesti do ugoditve zahtevku iz naslova transformacije.

12. Obširne pritožbene navedbe glede krivde države, da izobraževalni program za pridobitev dokvalifikacije ni bil razpisan, torej niso pomembne. Tudi ne drži, da je bila stranska intervencija dopuščena zaradi raziskovanja tega, pač pa je bila dopuščena zato, ker je država v splošnem pristojna za področje dela tožene stranke, skrbi za izvajanje vzgojno-izobraževalne dejavnosti, zlasti pa zagotavlja sredstva v zvezi s tem, kar pomeni, da bi zanjo v primeru tožnikovega uspeha v pravdi nastale finančne posledice. To je bil ključen razlog za dopustitev stranske intervencije. Zato ne drži, da so razlogi sodbe protislovni razlogom za dopustitev stranske intervencije.

13. Tožena stranka ni imela materialnopravne podlage, da bi s tožnikom sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, prav tako podlaga za ugoditev zahtevku ni podana v tožnikovih navedbah glede veriženja pogodb o zaposlitvi.

14. Po drugem odstavku 55. člena ZDR-1 (prej drugi odstavek 53. člena ZDR) delodajalec ne sme skleniti ene ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas za isto delo, katerih neprekinjen čas trajanja bi bil daljši kot dve leti, razen v primerih, ki jih določa zakon. Pritožba v zvezi s šestim odstavkom 109. člena ZOFVI, ki omogoča dalj časa trajajoče zaporedno sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas, kar privede do večletnega veriženja pogodb, kot v tožnikovem primeru, neutemeljeno uveljavlja kršitev 14. člena Ustave RS, češ da v zasebnem sektorju večletno veriženje pogodb o zaposlitvi za določen čas ni dopustno. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, ZDR-1 v 22. členu (ZDR v 20. členu) na splošno, torej tudi v zasebnem sektorju, omogoča sklenitev pogodbe o zaposlitvi za čas do enega leta, kadar noben od prijavljenih kandidatov ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela, zaposlitev pa je potrebna za nemoteno opravljanje dela.

15. Šesti odstavek 109. člena ZOFVI tudi ni v nasprotju s tretjim odstavkom 57. člena Ustave RS, ki državo zavezuje k ustvarjanju možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo. Možnost sklenitve pogodb o zaposlitvi za določen čas zaradi neizpolnjevanja izobrazbenega pogoja ne krši pravice posameznika do pridobitve ustrezne izobrazbe. Vprašanje, ali je bila tožniku navedena ustavna pravica kršena, pa ni predmet tega spora. Kot je bilo že pojasnjeno, razpisovanje izobraževalnih programov za sprejem odločitve v tem sporu ni relevantno.

16. Neutemeljen je tudi očitek, da stališče sodišča o možnosti neomejenega sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas krši ustavno pravico tožnika do življenja v socialni državi po 2. členu Ustave RS. Tožena stranka s tožnikom ni mogla skleniti pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. V skladu s predpisi je (glede na tožnikovo neizpolnjevanje izobrazbenega pogoja) lahko sklepala le pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Ne drži tožnikova navedba, da mu veriženje pogodb o zaposlitvi za določen čas ni zagotovilo socialne varnosti.

17. Tožnik se neutemeljeno zavzema tudi za uporabo določbe 93. člena ZOFVI, po kateri lahko pristojni minister, če si na določenem področju ni mogoče pridobiti s tem zakonom določene stopnje izobrazbe, določi, da vzgojno-izobraževalno delo opravljajo strokovni delavci, ki nimajo ustrezne strokovne izobrazbe, izkazujejo pa pomembne dosežke v svojem poklicu. V obravnavani zadevi ne gre za situacijo, da ne bi bilo mogoče pridobiti predpisane stopnje izobrazbe, ampak le za oteženo pridobitev specialne pedagoške izobrazbe diplomantom drugih fakultet kot alternativnega izobrazbenega pogoja. Sploh pa gre pri navedenem spregledu izobrazbenega pogoja za zakonsko možnost, ki je v pristojnosti ministra, ne za pravico stranke, da jo iztoži v sodnem sporu.

18. Ni utemeljen niti pritožbeni očitek glede uporabe 4. člena ZOFVI-B, ki določa, da se časovne omejitve sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas po določbah ZDR v vzgoji in izobraževanju začnejo uporabljati s 1. 1. 2010. Ta določba namreč ne pomeni, da šesti odstavek 109. člena ZOFVI ni uporabljiv - iz razlogov, kot je bilo obrazloženo že zgoraj. Sodišče prve stopnje pa se je v zvezi s tem ustrezno sklicevalo še na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 86/2015 z dne 8. 6. 2015, v kateri je bilo v podobni zadevi zavzeto stališče, da 109. člen ZOFVI kot specialni zakon v primerjavi z ZDR oziroma ZDR-1 ne izključuje možnosti, da se delovno razmerje z istim delavcem in za isto delovno mesto sklene tudi večkrat in za čas, ki skupaj znaša več kot dve leti - vsakič pod pogoji, po postopku in v trajanju, kot je predvideno. Določba 4. člena ZOFVI-B je bila torej le splošna prilagoditev ureditvi iz ZDR, ki pa ne izključuje uporabe šestega odstavka 109. člena ZOFVI.

19. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnik zato, ker s pritožbo ni uspel, tožena stranka pa zato, ker odgovor na pritožbo ni bil potreben za odločitev o pritožbi (154., 155. in 165. člen ZPP).