Jedro

V upravno sodni praksi je glede težko popravljive škode sprejeto ustaljeno stališče, da materialna škoda sama po sebi ne predstavlja nepopravljive škode - takšne škode zato (kljub morebitnemu uspehu v upravnem sporu) tudi ne predstavlja plačilo DDV. Za izdajo začasne odredbe morajo biti izkazane okoliščine, ki kažejo na to, da bo škoda, ki bo z izvršitvijo akta nastala, težko popravljiva ali nepopravljiva v smislu učinkovitega sodnega varstva v primeru uspeha v upravnem sporu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 2. in 3. odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero je ta predlagala, da se do odločitve v upravnem sporu zadrži izvršitev odločbe Davčnega urada z dne 6.8.2003, v točki I/4 ter v točki III in IV ter zadrži izvršitev odločbe davčnega organa druge stopnje z dne 14.6.2007. Prvostopni organ je v točki I/4 izreka odločbe odločil, da mora tožeča stranka plačati razliko DDV za davčno obdobje december 2002 v znesku 2.293.952,00 SIT in pripadajoče zamudne obresti v znesku 203.952,00 SIT, obračunane od prvega dne zamude do 25.7.2003 ter obračunati zamudne obresti od vključno 26.7.2003 do dneva plačila davčne obveznosti; v točki III odločbe odločila, da mora tožeča stranka izvršiti odločbo v roku 30 dni od vročitve odločbe ter da bo Davčna uprava Republike Slovenije, Davčni urad, v primeru neizvršitve odločbo prisilno izvršila; ter v točki IV odločbe odločila, da pritožba ne zadrži njene izvršitve.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da tožeča stranka ni izkazala zakonskega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je nastanka težko popravljive škode. Z navedbami in dokazi bi tožeča stranka morala konkretizirati nastanek škode in tudi, da bo škoda, ki ji bo nastala, težko popravljiva, vendar tožena stranka konkretne škode ni navedla niti je ni verjetno izkazala. V primeru davčnih obveznosti je tehtanje javnega interesa in interesa davčnih zavezancev na abstraktni ravni opravil že zakonodajalec s tem, ko je v 20. členu ZDavP (Uradni list RS, št. 18/96 in nasl.) oziroma kasneje v 121. členu ZDavP-1 (Uradni list RS, št. 45/2004) predpisal, da pritožba zoper odmerno odločbo ne zadrži izvršitve, če ni s tem zakonom drugače določeno; to pa pomeni, da odložitev izvršitve davčne odločbe načeloma nasprotuje javni koristi, ki je v tem, da se davek čim prej izterja.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da bi plačilo DDV, katerega višina še ni bila pravnomočno ugotovljena, zanjo predstavljala sedanjo in bodočo škodo. Meni, da ni v javni koristi, da se plača DDV v času, ko teče postopek za določitev njegove osnove. Zaradi sprememb na trgu in nerealne obrestne mere v primeru uspeha v upravnem sporu tožeči stranki ne bodo povrnjena plačana sredstva v realni višini. Tožeča stranka meni, da ji bo zaradi dejanj, ki niso v skladu z načelom javnih koristi, nastala nepopravljiva škoda.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo in predlagano začasno odredbo navaja, da je prvostopna odločba v delu, ki se nanaša na plačilo DDV, dokončna in pravnomočna.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je predlagano začasno odredbo presojalo z vidika 2. in 3. odstavka 32. člena ZUS-1, čeprav iz predloga tožeče stranke, da se zadrži izvršitev davčnih odločb do odločitve v upravnem sporu izhaja, da je bil njen predlog usmerjen le na pogoje, ki jih določa 2. odstavek 32. člena ZUS-1. Na podlagi te določbe sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda; pri odločanju pa mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne korist ter koristi nasprotnih strank.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka ni izkazala nastanka težko popravljive škode. Ta pogoj mora tožeča stranka izkazati že v zahtevi za izdajo začasne odredbe. Zatrjevanje, da ne bo mogla razpolagati z denarjem, ki ga bo odvedla za plačilo DDV, katerega osnova še ni pravnomočno ugotovljena, in da to dejstvo predstavlja za tožečo stranko sedanjo in bodočo škodo, ne izkazuje verjetnosti nastanka nepopravljive škode. V upravno sodni praksi je glede težko popravljive škode sprejeto ustaljeno stališče, da materialna škoda sama po sebi ne predstavlja nepopravljive škode - takšne škode zato (kljub morebitnemu uspehu v upravnem sporu) tudi ne predstavlja plačilo DDV. Za izdajo začasne odredbe morajo biti izkazane okoliščine, ki kažejo na to, da bo škoda, ki bo z izvršitvijo akta nastala, težko popravljiva ali nepopravljiva v smislu učinkovitega sodnega varstva v primeru uspeha v upravnem sporu. V postopku odločanja o začasni odredbi sodišče po uradni dolžnosti ugotovi le, ali odložitev nasprotuje javni koristi (nasprotnih strank namreč v tem postopku ni), ostale okoliščine in razloge pa mora v zahtevi navesti in z dokazi utemeljiti stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe. Tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe ni navedla relevantnih dejstev, ki bi kazala na to, da ji dejansko grozi nastanek težko popravljive škode, prvostopno sodišče pa je v izpodbijanem sklepu pravilno s sklicevanjem na 121. člen ZDavP-1 (Uradni list RS, št. 45/2004) pojasnilo, da odložitev izvršitve davčne odločbe načeloma nasprotuje javni koristi, ki je v tem, da se davek čim prej plača. Tožnik tako tudi po presoji pritožbenega sodišča ni izkazal za verjetno, da mu bo z izvršitvijo akta nastala težko popravljiva škoda. Če ta zakonski pogoj, kot v obravnavani zadevi, ni izkazan, tehtanje med prizadetimi koristmi niti ni potrebno, ker na pravilnost odločitve nima vpliva.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1 in potrdilo izpodbijani sklep.