Jedro

Le v primeru, da ni spora med obdolžencem in oškodovancem lahko sodišče z odredbo zaseženo stvar obdolženca vrne oškodovancu. V primeru spora med obdolžencem in oškodovancem o izročitvi zasežene stvari ali če sodišče oceni, da zahtevek oškodovanca za vrnitev stvari ni utemeljen, pa mora v tem primeru izdati poseben sklep zoper katerega je po splošnih določbah I. odstavka 399. člena ZKP dovoljena pritožba (pravica do pravnega varstva obdolženca oziroma udeleženca v kazenskem postopku). O pritožbi zoper sklep, ki ga izda sodeči sodnik ali senat na glavni obravnavi, odloča sodišče druge stopnje.

Izrek

Pritožbi zagovornika obdolžene M. G. se ugodi in se sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 9.2.2005, opr. št. III K 632/2003 razveljavi.

Pritožba zagovornika obdolžene M. G. zoper odločbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 14.1.2005, opr. št. III K 632/2003 se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Pritožbeno sodišče uvodoma najprej ugotavlja po podatkih spisa Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. III K 632/2003, da je okrožni državni tožilec zoper obdolžene B. T., M. O. in M. G. vložil obtožni predlog, ki med drugim očita obdolženi M. G. kaznivo dejanje prikrivanja po I. odstavku 221. člena v zvezi s členom 25 KZ, ker naj bi v juliju 2002 protipravno pridobila vozilo znamke R Clio 1.2, ki je bilo 13.7.2002 ukradeno I. in T. P. To vozilo pa je bilo v predkazenskem postopku obdolženi M. G. zaseženo.

Sodišče prve stopnje je še pred koncem postopka na predlog pooblaščencev oškodovancev z "odredbo", opr. št. III K 632/2003 z dne

14.1.2004 (list. št. 296 do 299) odločilo, da se vozilo R Clio vrne oškodovancu I. P. Pri tem se je oprlo na določbo I. odstavka 110. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Takšno odločitev je izpodbijal s pritožbo zagovornik obdolžene M. G. (list. št. 303 in 304) in med drugim očital, da je sodišče prve stopnje kršilo ustavno pravico do pritožbe, ki je določena v členu 25 Ustave Republike Slovenije, saj v odločbi ni poučilo obdolženke o pravnem sredstvu. Odločitev pa je izpodbijal tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ker v izpodbijani odločbi razlogi niso tako prepričljivi, da bi se lahko sklepalo, da zaseženo vozilo nedvomno pripada oškodovancu I. P. Obenem pa tudi opozarja, da se takšna odločitev pred koncem pravnomočnega postopka ne more sprejeti.

Sodišče prve stopnje je navedeno pritožbo zagovornika obdolženke s sklepom z dne 9.2.2004 (list. št. 309 in 310) zavrglo kot nedovoljeno in v obrazložitvi pojasnilo, da je zaseženo vozilo oškodovancu vrnilo z odredbo zoper katero pa v Zakonu o kazenskem postopku ni predvideno redno pravno sredstvo. V pritožbi zoper ta sklep (list. št. 313 in 134) pa je pritožnik ponovno opozoril, da je sodišče z odločitvijo, "odredbo" z dne 14.1.2005 vseeno poseglo v lastninsko pravico obdolženke in to še pred pravnomočno meritorno odločitvijo, zaradi česar ima obdolženka po določbi člena 25 Ustave Republike Slovenije pravico takšno odločitev z rednim pravnim sredstvom izpodbijati.

Pritožbeno sodišče je na podlagi predložitvenega poročila prejelo v reševanje pritožbo zagovornika obdolženke zoper sklep o zavrženju njegove pritožbe zoper "odredbo" o vrnitvi zaseženega vozila R Clio

1.2 oškodovancu P. V tej pritožbi je pritožnik predlagal, da naj pritožbeno sodišče ugodi obema pritožbama tako, da se sklep z dne

9.2.2004, kakor tudi odredba z dne 14.1.2004 razveljavita.

Pritožba zagovornika obdolžene M. G. zoper sklep o zavrženju njegove pritožbe je utemeljena, ni pa utemeljena pritožba istega zagovornika zoper odločbo ("odredbo") o vrnitvi vozila I. P., ki je bilo zaseženo obdolženi M. G. Zakon o kazenskem postopku dovoljuje sodišču, da še pred koncem kazenskega postopka zaseženo stvar vrne oškodovancu, v kolikor ugotovi, da njemu nedvomno pripada in da ni potrebna za namene dokazovanja (I. odstavek 110. člena ZKP). V kolikor se z izročitvijo zasežene stvari oškodovancu strinja obdolženi, se takšna obdolženčeva volja posredoči v zapisnik, nakar sodišče z administrativno-tehničnim opravilom in to zaradi predhodne nesporne ugotovitve v zapisniku (enake volje obdolženca in oškodovanca) odredi izročitev zasežene stvari oškodovancu. Če pa se z izročitvijo stvari obdolženi ne strinja, pa tudi, če sodišče ugotovi, da zahteva oškodovanca na vrnitev stvari ni utemeljena, mora zaradi spora in možnosti preizkusa prvostopenjske odločitve izdati poseben sklep, zoper katerega pa je dovoljena posebna pritožba po splošnih določbah, tridnevni pritožbeni rok (pravica do pravnega varstva stranke in udeleženca v kazenskem postopku). Iz zagovora obdolžene M. G. pa tudi iz pritožbenih navedb njenega zagovornika je razvidno, da obdolženka nasprotuje vrnitev njej zaseženega vozila R Clio 1,2 oškodovancu I. P., zato bi moralo sodišče o zahtevku pooblaščencev oškodovanca odločiti s posebnim sklepom in ne z odredbo, kakor tudi obdolženko poučiti, da ima pravico do pritožbe. Zato ima pritožnik prav s svojo pritožbo, ko izpodbija kot nezakonit sklep prvostopenjskega sodišča, da ni ravnalo pravilno, ko je zavrglo njegovo (pravočasno) pritožbo, s katero je izpodbijal odločitev o vrnitvi zaseženega vozila oškodovancu I. P. Višje sodišče je iz navedenih razlogov zato razveljavilo sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 9.2.2005, opr. št. III K 632/2003.

V nadaljnjem pritožbenem odločanju je zato pritožbeno sodišče lahko presojalo tudi pritožbene navedbe zoper "odredbo" z dne 14.1.2005 o vrnitvi obdolženki zaseženega vozila oškodovancu P., ker je ugotovilo, da je po vsebini navedena odločba sklep in ker je pritožnik pritožbo vložil v tridnevnem pritožbenem roku (I. odstavek

399. člena ZKP). Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane odločbe sicer uporabilo izraz "nesporno" pri dokaznih zaključkih o določenih okoliščinah, kar sicer ni pravilno (nesporno pomeni, da med strankama: obdolženko in oškodovancem ni spora), vendar pa je dejanska vsebina razlogov izpodbijanega sklepa v tem, da obstaja velika stopnja verjetnosti (nedvomno), da je zaseženo vozilo dejansko oškodovančevo. Tako so pravilne ugotovitve, da je na zaseženem vozilu netovarniško privarjena številka šasije, ki brez dvoma kaže, da zaseženo vozilo ne more biti tisto, ki je s takšno identifikacijo označeno v prometnem dovoljenju obdolžene M. G. S potrebno stopnjo zanesljivosti o lastnini menjalnika, ki je bil vgrajen v obdolženkino vozilo, pa je po podatkih spisa prvostopenjsko sodišče še nadalje pravilno ugotovilo, da je ta menjalnik nedvomno oškodovančev (razlogi na strani 2 in 3 izpodbijane odločbe). Predvsem pa pritožbeno sodišče pripominja, da na pravilno odločitev sodišča prve stopnje kaže tudi opis T. P., dejanske uporabnice vozila, sicer last njenega moža

I. P., o prepoznavnih znakih na vozilu, list. št. 104, 112, 206 (pogriženi sedeži, točna lokacija posameznih poškodb ipd.). Ker se tako identifikacijski znaki med vozilom, ki je bilo ukradeno oškodovancu I. P. pokrivajo z identifikacijskimi znaki na vozilu, ki je bilo zaseženo obdolženi M. G., je tako sodišče prve stopnje z zadostnim standardom resnice ugotovilo, da vozilo nedvomno pripada oškodovancu P. in nadalje ravnalo tudi pravilno, ko je z obrazloženo odločbo vozilo oškodovancu vrnilo, zaradi česar je pritožbeno sodišče zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.