Jedro

Odlok lastniku zemljišča nalaga košnja trave enkrat mesečno v dobi rasti trave ter čiščenje in vzdrževanje zemljišča, pri čemer iz določbe izhaja tudi njen namen, to je urejen videz naselij. Ta določba torej lastniku zemljišča ne nalaga skrbi za urejen videz kraja nasploh, ampak določene aktivnosti v zvezi z lastno parcelo, urejen videz naselij pa je namen, zaradi katerega je bila takšna določba sprejeta.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je medobčinska inšpektorica tožniku naložila, da na parcelah št. 120 in 148/2 k.o. …, ki ležita ob občinski cesti št. LC 223301 opravi vzdrževalna dela tako, da travo in drugo rastje pokosi in odstrani ter s tem doseže in ohrani urejen videz naselij (1. točka izreka). Rok za izvršitev odločbe je osem dni od vročitve (2. točka izreka), zavezanec pa mora o izvršitvi odločbe takoj obvestiti prvostopni organ (3. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopni organ dne 26. 5. 2015 opravil ogled parcel št. 120 in 148/2 k.o. … in ugotovil, da sta parceli zanemarjeni, zaraščeni, trava nepokošena in kot taki kazita videz naselja. Z dopisom z dne 27. 5. 2015 je tožnika seznanil z določbo Odloka o javnem redu in miru v Občini Ljutomer (v nadaljevanju Odlok) in ga pozval, da opravi vzdrževalna dela na parc. št. 120. Na ta poziv je tožnik odgovoril z dopisom z dne 22. 6. 2015, s katerim je izvršitev naloženega zavrnil. Dne 3. 8. 2015 je bil opravljen kontrolni pregled, pri katerem je bilo ugotovljeno, da se je na predmetnih parcelah plevel razrasel tako, da je visok že čez en meter in parceli kljub določbi Odloka glede mesečne košnje nista bili pokošeni. Glede na to, je medobčinski inšpektor v skladu z 11. členom Odloka izdal izpodbijano odločbo.

2. Tožnik se je zoper takšno odločbo pritožil, Županja Občine Ljutomer pa je kot drugostopni organ ugotovila, da je prvostopna odločitev pravilna in tožnikovo pritožbo zavrnila.

3. Tožeča stranka v vloženi tožbi navaja, da je prvostopni organ v celoti prezrl dejstvo, da je velikost trave na predmetnem zemljišču primerna glede na letni čas, kot je tudi potrebna zaradi vzdrževanja ustrezne bioflore travnika oziroma zemljišča. Ravno kakovostna trava omogoča vzdrževanje ustrezne kislosti prsti, s čemer se preprečuje rast agresivnim in nezaželenim rastlinam (plevelu). Iz predloženih fotografij tudi izhaja, da ponekod na zemljišču trave sploh ni, namen tožnika pa je ravno v tem, da tam raste gosta in kvalitetna trava. Da se to zgodi, jo je najprej treba nekaj časa pustiti. Nedopustno je nalaganje obveznosti, da se mora trava kositi, ker je laik ugotovil, da je preveč plevela, pri čemer pa sploh ni obrazloženo, koliko je bilo plevela in ali je plevel tisti, ki po mnenju inšpektorata kazi idilično podobo naselja. Organ v obrazložitvi svoje prvostopne odločbe ni zapisal materialnopravnih podlag, ampak se je na materialni predpis skliceval povsem na splošno, zato njegove odločbe ni mogoče preizkusiti. Odločbe morajo biti vselej dovolj konkretizirane, da lahko zadostijo argumentom ustavno-pravne presoje, tudi v okviru načela enakega obravnavanja strank. S tem je storjena kršitev 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Zaradi takšne pomanjkljive obrazložitve pa je posledično kršena tudi pravica tožeče stranke do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS). Obrazložitev prvostopnega in drugostopnega organa ni ustrezno obrazložena, to pa pomeni kršitev pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS. Tožeča stranka še dodaja, da vsakršna neurejenost nepremičnin oziroma previsoka trava še ne pomeni tudi zanemarjenosti oziroma nekošnja trave še ne pomeni neurejenosti nepremičnin, kot se tožeči stranki z izpodbijanima odločbama očita. Pri tem je organ arbitrarno tolmačil dolžnost tožeče stranke, da ureja naselje, saj bi po jezikovni razlagi 11. člena smel Odlok nalagati zgolj dolžnost skrbeti za urejen videz lastnih parcel, ne pa skrbeti za urejen videz naselja. Glede na to je vsebina Odloka ustavno sporna oziroma celo nezakonita in protiustavna, saj omogoča organu, da omejuje lastninsko pravico in uživanje lastnine lastniku na podlagi posamičnih upravnih aktov, pri čemer se pri tem lahko organ sklicuje na povsem nedoločene, nedorečene in nekonkretizirane standarde. Organ druge stopnje prav tako ne obrazloži, kako in na kakšen način je obravnaval termin visoka trava. Pojem ostaja nerazumljiv, arbitrarno uporabljen, drugostopni organ pa se nanj sklicuje brez kakršnihkoli kriterijev. Glede na to, organa s svojimi odločitvami posegata v ustavno pravico tožeče stranke do lastninske pravice. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v nov postopek. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo povzema potek postopka in vztraja pri svoji odločitvi. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Izpodbijana odločitev materialnopravno temelji na Odloku o javnem redu in miru v Občini Ljutomer, s katerim so predpisani ukrepi za vzdrževanje javnega reda in miru, varstva občanov in premoženja, zdravja, čistoče, zunanjega videza naselij ter javnih površin na območju Občine Ljutomer, zagotavljanje nadzora nad izvajanjem določb ter prekrški in globe zanje (1. člen Odloka). Določba 11. člena tega Odloka v 1. točki lastnikom zemljišč nalaga, da so dolžni poskrbeti, da se ohrani urejen videz naselij tako, da so zemljišča v sezoni rasti trave najmanj enkrat mesečno pokošena, očiščena in vzdrževana ter da na zemljiščih ni odpadkov.

7. Iz citirane določbe torej izhaja, da se lastniku zemljišča nalaga košnja trave enkrat mesečno v dobi rasti trave ter čiščenje in vzdrževanje zemljišča, pri čemer iz določbe izhaja tudi njen namen, to je urejen videz naselij. Ta določba torej lastniku zemljišča ne nalaga skrbi za urejen videz kraja nasploh, ampak določene aktivnosti v zvezi z lastno parcelo, urejen videz naselij pa je namen, zaradi katerega je bila takšna določba sprejeta. Ta je povzet tudi v izreku izpodbijane odločbe, s tem pa se tožeči stranki ne nalaga skrb za urejen videz kraja nasploh, kot se to napačno interepretira v tožbi, ampak le vzdrževanje lastnega zemljišča. 8. Z navedeno določbo Odloka pa tudi ni nedopustno poseženo v tožnikovo ustavno pravico do uživanja lastninske pravice na svojem zemljišču. Pravica do zasebne lastnine je sicer varovana s 33. členom Ustave RS, vendar pa lastninska svoboda ni neomejena. Zanjo velja splošna ustavna določba o dopustnosti omejevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin s pravicami drugih (tretji odstavek 15. člena Ustave RS). Občinski svet Občine Ljutomer je Odlok sprejel v okviru svojih pristojnosti, ki jih ima na podlagi 29. člena Zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS) in 18. člena Statuta Občine Ljutomer. Z obveznostjo vzdrževanja lastne parcele z namenom urejenega videza naselja, kot to lastnikom zemljišč nalaga 1. točka 11. člena Odloka pa, upoštevajoč načelo sorazmernosti, ni bilo nedopustno poseženo v tožnikovo lastninsko pravico. Glede na to tudi izpodbijana odločba ne pomeni nedopustnega posega v tožnikovo lastninsko pravico na predmetni nepremičnini.

9. Izvajanje določb Odloka nadzoruje Medobčinski inšpektorat in redarstvo (14. člen Odloka). Po prvi alinei 32. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju: ZIN) inšpektor, ki pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora ugotovi, da je kršen zakon ali drug predpis, katerega izvajanje nadzoruje, odredi ukrepe za odpravo nepravilnosti in pomanjkljivosti v roku, ki ga sam določi. 10. Po presoji sodišča so bile zgoraj navedene določbe Odloka in ZIN v obravnavani zadevi pravilno uporabljene. Zatrjevanju tožeče stranke, da odločbi nista dovolj jasni in ustrezno obrazloženi ter da nimata materialnopravne podlage, ni mogoče pritrditi. Ta je namreč jasna in v odločbah zapisana, to je 1. točka 11. člena Odloka, s katero je lastnikom zemljišč naloženo, da v sezoni rasti trave zemljišča najmanj enkrat mesečno pokosijo in da jih očistijo in vzdržujejo ter da na zemljiščih ni odpadkov. Določba torej za opis abstraktnega dejanskega stanu, za katerega se uporablja, uporablja splošne in povprečnemu človeku povsem razumljive pojme, ki so v prvostopni odločbi tudi zadostno obrazloženi.

11. Pri tem je prvostopni organ najprej ugotovil dejansko stanje. To je storil z ogledom, o svojih ugotovitvah pa je seznanil tudi tožnika. Ta ne v upravnem postopku ne v tem upravnem sporu ne zatrjuje, da je ravnal, kot mu nalaga 1. točka 11. člena Odloka, torej da je travo pokosil oziroma, da je to storil enkrat mesečno. Ker torej tožnik ni ravnal, kot mu nalaga Odlok, je prvostopni organ pravilno izdal izpodbijano odločbo, s katero mu je naložil, da travo in drugo rastje pokosi in odstrani. Pri tem je za odločitev relevantno dejansko podlago dovolj natančno ugotovil in opisal, zato sodišče tudi tožbeni navedbi, da odločba ni dovolj obrazložena, ne pritrjuje. Za odločitev ni bistvena ugotovitev, koliko natančno je plevela na zemljišču in koliko natančno je visoka trava, kot zmotno navaja tožeča stranka v tožbi, ampak povsem zadošča ugotovitev, da trava ni pokošena. Za takšno ugotovitev pa kakšno posebno znanje ni potrebno in je upravni organ to lahko ugotovil z lastnim opažanjem. Glede na povedano so tudi tožbene navedbe v zvezi z razlogi, zaradi katerih po tožnikovem mnenju trave ni treba kositi, za odločitev neupoštevne.

12. Po obrazloženem tudi tožbenemu očitku, da je zaradi nezadostne obrazložitve poseženo v tožnikovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS oziroma do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS, ni mogoče pritrditi.

13. Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

14. Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.