Jedro

V situaciji, ko pogoji za začetno eventualno sosporništvo niso izpolnjeni, mora sodišče s tožbo ravnati kot z vlogo, ki je ni mogoče obravnavati, torej po 108. členu ZPP. Šele po tej fazi postopka bi sodišče prve stopnje lahko odločalo o svoji (ne)pristojnosti.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da ne dovoli eventualne subjektivne kumulacije (I. točka izreka) in da Okrajno sodišče v Ljubljani glede tožbenih zahtevkov tožnikov, vloženih zoper toženko Banko Slovenije, ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi (II. točka izreka). Odločilo je še, da bo po pravnomočnosti tega sklepa zadeva v delu, ki se nanaša na tožbene zahtevke tožnikov, vloženih zoper Banko Slovenije, odstopljena Okrožnemu sodišču v Mariboru kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču (III. točka izreka).

2.Tožniki so zoper ta sklep vložili pravočasno pritožbo. Sklep izpodbijajo v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlagajo, naj izpodbijani sklep razveljavi, sodišču prve stopnje pa naloži, naj jih pozove k izjavi o preoblikovanju zahtevkov na podlagi nove zakonske ureditve; toženkama naj naloži plačilo njihovih stroškov pritožbenega postopka.

Sodišču prve stopnje očitajo, da je prezrlo, da so tožniki tožbene zahtevke postavili tako, da so primarni zahtevek, to je zahtevek zoper Banko Slovenije, uveljavljali na dveh pravnih podlagah, in sicer na podlagi 350.a člena Zakona o bančništvu (ZBan-1) in na podlagi 26. člena Ustave (URS). Slednja pravna podlaga ni zajeta v Zakonu o postopku sodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank (ZPSVIKOB-1). Zato se je sodišče zmotno izreklo za nepristojno za oba zahtevka. Lahko bi se izreklo za nepristojno le za zahtevek na podlagi 350.a člena ZBan-1 oz. ZPSVIKOB-1, pa še to ne prej, kot bi imeli tožniki pravico do izjave. Z izpodbijanim sklepom jim je bila ta pravica kršena, saj niso bili pozvani k prilagoditvi tožbe naknadno spremenjeni zakonski ureditvi. To ni razvidno niti iz sklepa VSL III Cp 1341/2024 z dne 10. 10. 2024 niti iz spremnega dopisa z dne 28. 10. 2024. Sodišče ne more preoblikovati tožbenega zahtevka brez izjave tožnikov. Poleg tega ni upoštevalo pravice tožnikov iz 48. člena ZPSVIKOB-1, da imajo možnost preoblikovanja podrednega zahtevka v primarnega. Podredni zahtevek se samostojno ne more obravnavati in se ga lahko le zavrže, vendar šele po predhodnem pozivu sodišča k preoblikovanju zahtevka po petem odstavku 48. člena ZPSVIKOB-1.

3.Prva toženka (Banka Slovenije) v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam o neopredelitvi sodišča glede različnih pravnih podlag za uveljavljanje primarnih tožbenih zahtevkov. Dodatno utemeljuje, zakaj različne zatrjevane pravne podlage niso pomembne za odločitev o stvarni (ne)pristojnosti. Meni, da tožnikom ni bila kršena pravica do izjave. Sodišče prve stopnje glede na opozorila pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu tožnikov ni bilo dolžno še posebej pozivati k dodatni izjavi glede zahtevka. Predlaga zavrnitev pritožbe.

4.Druga toženka (poslovna banka) v odgovoru na pritožbo poudarja, da pravice do povračila škode iz 26. člena URS ni mogoče uporabiti neposredno, saj ima kot skrajno sredstvo sekundaren pomen. Tudi za zahtevek po 26. členu URS bi bilo treba uporabiti ZPSVIKOB-1. Pogoji za eventualno subjektivno kumulacijo v tem postopku do izdaje izpodbijanega sklepa nikoli niso bili izpolnjeni. Določilo petega odstavka 48. člena ZPSVIKOB ne pride v poštev. Pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe in naložitev pritožbenih stroškov tožnikom.

5.Pritožba je utemeljena.

6.Tožniki so 16. 12. 2016 vložili tožbo, s katero zahtevajo plačilo odškodnine. Svoj zahtevek, ki ga primarno uveljavljajo zoper Banko Slovenije in opirajo na 350.a člen ZBan-1 in 26. člen URS, utemeljujejo s tem, da je Banka Slovenije dne 17. 12. 2013 sprejela izredni ukrep, s katerim so v celoti prenehale vse kvalificirane obveznosti podredno tožene poslovne banke, ki so predstavljale osnovni kapital te banke in obveznosti iste banke do upnikov iz naslova podrejenih terjatev. S tem je tožnikom nastala škoda, ker so bili razlaščeni svojih podrejenih obveznic, katerih izdajateljica je bila podredno tožena poslovna banka. Za primer, če bi bil tožbeni zahtevek zoper primarno toženko zavrnjen, podredno zahtevajo plačilo istih zneskov odškodnine neposredno od drugo tožene poslovne banke, in sicer ob upoštevanju pravil o nepogodbeni odškodninski odgovornosti. Banka Slovenije in poslovna banka sta torej toženi kot eventualni sospornici (prvi odstavek 192. člena ZPP).

7.Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje prezrlo, da so tožniki primarne tožbene zahtevke uveljavljali na dveh pravnih podlagah (na podlagi 350.a člena ZBan-1 in 26. člena URS), temveč je to pravilno štelo kot pravno nepomembno (glej 4. točko obrazložitve). V izpodbijanem sklepu je sprejelo v sodni praksi že večkrat zavzeto stališče, da gre glede tožbenih zahtevkov, ki se nanašajo na Banko Slovenije, v celoti za spor, za katerega se v skladu s 3. členom ZPSVIKOB-1 uporabljajo postopkovna pravila, določena v tem zakonu. Ni namreč pomembno, s katerimi konkretnimi kršitvami tožniki utemeljujejo protipravnost ravnanja Banke Slovenije, saj gre v vsakem primeru za en sam, enoten odškodninski zahtevek za povračilo škode, ki naj bi tožnikom nastala zaradi sprejema odločbe Banke Slovenije, s katero je bil izrečen izredni ukrep prenehanja kvalificiranih obveznosti banke. Zahtevka ni mogoče cepiti na več zahtevkov zaradi uveljavljanja več različnih pravnih podlag. Zato ni mogoče pritrditi pritožbenemu očitku, da bi se sodišče lahko izreklo za nepristojno le za zahtevek na podlagi 350.a člena ZBan-1 oz. ZPSVIKOB-1, ne pa tudi za zahtevek na podlagi 26. člena URS.

8.Ker je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da gre v obravnavani zadevi glede tožbenih zahtevkov, ki se nanašajo na Banko Slovenije, za spor, za katerega se v skladu s 3. členom ZPSVIKOB-1, uporabljajo postopkovna pravila, določena v navedenem zakonu, je v skladu z 6. členom ZPSVIKOB-1 zaključilo, da je za odločanje v sporu zoper Banko Slovenije izključno pristojno Okrožno sodišče v Mariboru. Štelo je, da s tem niso izpolnjeni pogoji za eventualno subjektivno kumulacijo zahtevkov, odločilo, da se ta ne dovoli (tč. I izreka izpodbijanega sklepa), se izreklo za nepristojno in sklenilo, da bo po pravnomočnosti sklepa zadeva v tem delu odstopljena Okrožnemu sodišču v Mariboru (tč. II. In III. Izreka). Pritrditi je treba pritožbeni kritiki takšne odločitve.

9.Institut eventualnega sosporništva ureja ZPP v 192. členu. Tožba zoper eventualnega sospornika je vložena pogojno. Sodišče presoja njeno utemeljenost šele in samo, če prej pravnomočno zavrne tožbeni zahtevek proti nepogojno toženemu tožencu (prvi odstavek 192. člena ZPP). Ta institut pa lahko tožeča stranka uporabi samo, če so za to izpolnjene predpostavke iz drugega odstavka 192. člena ZPP. Če sodišče meni, da niso, eventualno sosporništvo ni dovoljeno. V takšnem primeru sodišče ne more odločiti zgolj o nedovolitvi subjektivne kumulacije in samo tožbo zoper eventualnega sospornika kar izločiti, kar je dejansko posledica izpodbijane odločitve v tej zadevi. V situaciji, ko pogoji za začetno eventualno sosporništvo niso izpolnjeni, mora sodišče s tožbo ravnati kot z vlogo, ki je ni mogoče obravnavati, torej po 108. členu ZPP in tožnika (s sklepom) pozvati, naj ustrezno popravi oz. spremeni tožbeni zahtevek tako, da ga bo mogoče obravnavati vsebinsko (drugi odstavek 192. člena in 108. člen ZPP); če tožnik temu ne sledi, je podredni zahtevek treba zavreči in vsebinsko obravnavati le primarni zahtevek.

10.Prvostopenjsko sodišče v obravnavani zadevi ni postopalo tako, zato je treba pritrditi pritožbenemu očitku o bistvenih kršitvah omenjenih določb postopka. Navedeni zaključek pogojuje razveljavitev izpodbijanega sklepa v celoti (3. točka 365. člena ZPP). Če bi pritožbeno sodišče razveljavilo sklep zgolj glede podredne toženke, bi s tem dejansko razdružilo postopek v dve ločeni pravdi, pogojno postavljeni zahtevek zoper podredno toženko pa samo preoblikovalo v nepogojnega.

11.V novem postopku bo sodišče prve stopnje postopalo v nakazani smeri in nato presodilo svojo pristojnost za odločanje v tej zadevi.

12.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------

1Sklepa Vrhovnega sodišča RS III R 38/2001, I R 95/2015.

2Navedeni odločbi VS RS , N. Betetto v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 245- 246.

3Primerjaj sklepa Višjega sodišča v Ljubljani III Cp 1759/2024 in I Cp 2139/2024.

Zveza:

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 26 Zakon o bančništvu (2006) - ZBan-1 - člen 350a Zakon o postopku sodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank (2024) - ZPSVIKOB-1 - člen 3, 6, 48, 48/5 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 108, 192, 192/1, 192/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.