Jedro

Pri skupnem premoženju gre za originarno pridobitev lastninske pravice. Izstavitev zemljiškoknjižne listine, ki je potrebna za vpis lastninske pravice, pridobljene na pravnoposlovni podlagi, je zato nepotrebna.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne v novo odločanje.

Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v 1. točki izreka razsodilo, da se ugotovi, da predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, tožeče stranke JK in tožene stranke AK, solastni del do ½ parc. št. 591/1 – dvorišče 342 m2 in stanovanjska stavba 86 m2, vl. št. 4099 k.o. T., ki v naravi predstavlja levo polovico hiše na Cesti XY. V 2. točki izreka je ugotovilo, da deleža pravdnih strank na navedenem skupnem premoženju znašata za vsakega ½. V 3. točki izreka je toženi stranki naložilo izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bo tožnik lahko vknjižil solastninsko pravico do ¼ pri solastnem deležu toženke do ½ pri parc. št. 591/2, vl. št. 4099, k.o. T., toženka pa bo ostala solastnica do ¼ te nepremičnine. Toženi stranki je naložilo še plačilo 1.982,88 EUR pravdnih stroškov tožniku, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani (4. točka izreka izpodbijane sodbe).

Zoper izpodbijano sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, z vsemi stroškovnimi posledicami oz. da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.

Pritožnica navaja, da je sodišče zmotno prepričano, da sta pravdni stranki tudi po razvezi v letu 1989 še do leta 2002 živeli v izvenzakonski skupnosti. Navaja, da je dokazala, da je tožnik svojo polovico nepremičnine prodal in celotno kupnino vložil v gostinski lokal v BiH, toženka pa je z otroki ostala v njej lastni polovici hiše, ki je bila razen fasade že v celoti dokončana. Zmotne so ugotovitve, da je tožnik s svojimi sredstvi pomagal pri dograditvi polovice hiše, ki je bila izključna last toženke. Tožnik vlaganj ni dokazal. Pritožba zatrjuje protislovnost obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je v njej ugotovljeno, da je tožnik vlagal v toženkino nepremičnino, po drugi strani pa izpodbijana sodba ugotavlja, da od njega ni bilo mogoče izterjati preživnine in se je morala toženka obrniti na Jamstveni in preživninski sklad RS, da ni bil nikoli zaposlen, bil brez državljanstva in mu je bil izrečen izgon iz države. Toženka še enkrat poudarja, da dejstvo, da je tožnik prespal pri toženki, ko je prišel v L., in izvajal nasilje, ne pomeni, da sta s toženko živela v izvenzakonski skupnosti. Nobena od zaslišanih prič tudi ni mogla potrditi, kako sta pravdni stranki živeli in ali je med njima obstaja skupnost vzajemnega značaja, obojestranskega hotenja in izpolnjevanja, kar so značilnosti izvenzakonske skupnosti. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja je prvostopenjsko sodišče po pritožbenih navedbah tudi zmotno uporabilo materialno pravo ter tako ponovno razdelilo premoženje, ki je bilo od razveze naprej izključna last toženke.

Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe, saj je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da je med pravdnima strankama do leta 2002 obstajala izvenzakonska skupnost in je posledično uporabilo pravilno materialno pravo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov in razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) ugotavlja, da je podan uveljavljani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in je posledično nepopolno ugotovljeno dejansko stanje (355. člen ZPP).

Glede na trditveno podlago pravdnih strank je prvostopenjsko sodišče pravilno presodilo, da predhodno vprašanje za odločitev v pravdi predstavlja obstoj dalj časa trajajoče življenjske skupnosti med pravdnima strankama v smislu 1. odstavka 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) (izvenzakonske skupnosti), in sicer v obdobju po razvezi njune zakonske zveze leta 1989 do leta 2002. Od obstoja izvenzakonske skupnosti je odvisen tudi nastanek skupnega premoženja. Prvostopenjsko sodišče pa je pri tem zmotno presodilo pravno naravo premoženja, ki sta ga vsaka od pravdnih strank imeli na začetku zatrjevane izvenzakonske skupnosti.

Nesporno dejstvo med pravdnima strankama je po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča bilo dejstvo, da je bila njuna zakonska zveza razvezana leta 1989, dotlej ustvarjeno skupno premoženje pa sta si pravdni stranki razdelili s pogodbo o razdružitvi skupnega premoženja z dne 27. 02. 1989. Predmet navedene pogodbe je bila tudi nepremičnina s parc. št. 4099, vl. št. 591/1, k.o. T. s stanovanjsko stavbo v izmeri 85 m2 in dvoriščem v izmeri 343 m2. Na podlagi pogodbe je vsaka od pravdnih strank postala solastnica do ½ navedene nepremičnine, tako da je tožnik prejel v izključno last desni del stanovanjske hiše, toženka pa levega.

Prvostopenjsko sodišče je tako spregledalo dejstvo, da so se vsa zatrjevana gradbena dela in druga vlaganja v času zatrjevane izvenzakonske skupnosti izvajala na delu nepremičnine, ki je bila izključna last toženke in je ostalo njena last tudi v primeru, da sta pravdni stranki po razvezi začeli živeti v izvenzakonski skupnosti. Takšno stališče temelji na določilu 1. odstavka 51. člena ZZZDR v zvezi z 12. členom ZZZDR, ki določa, da so premoženjska razmerja med življenjskima partnerjema v smislu 12. člena ZZZDR enaka kot med zakoncema. Premoženje, ki ga ima eden od zakoncev oz. izvenzakonskih partnerjev ob sklenitvi zakonske zveze oz. začetku izvenzakonske skupnosti, pa ostane njegova last in z njim samostojno razpolaga (posebno premoženje).

Zaradi navedene zmotne materialnopravne presoje prvostopenjskega sodišča je ostalo neugotovljeno, v kakšnem stanju je bilo to toženkino premoženje ob začetku zatrjevane izvenzakonske skupnosti in kolikšna je bila njegova vrednost. Tega pritožbeno sodišče samo ne more ugotoviti, zato mora prvostopenjsko sodišče v novem odločanju dopolniti dokazni postopek, tako da bo ugotovljeno, v kakšni gradbeni fazi je bila sporna hiša na tožničini polovici nepremičnine in druge relevantne okoliščine, na podlagi česar bo moč oceniti vrednost toženkinega posebnega premoženja ob začetku izvenzakonske skupnosti.

Zatem bo moralo prvostopenjsko sodišče ugotavljati, ali je med pravdnima strankama tudi po razvezi obstajala izvenzakonska skupnost, na podlagi katere je lahko prišlo do nastanka skupnega premoženja. Pritožbeno sodišče opozarja, da mora izvenzakonska skupnost iz 1. odstavka 12. člena ZZZDR analogno z zakonsko zvezo temeljiti na svobodni odločitvi partnerjev za skupno življenje ter na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, razumevanju, zaupanju in medsebojni pomoči (13. člen ZZZDR; sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 380/99 z dne 20. 01. 2000). Poleg običajnega skupnega bivanja in gospodinjstva ter prepoznavnosti takšne skupnosti navzven morajo biti za obstoj izvenzakonske skupnosti ugotovljene tudi okoliščine, ki zadevajo notranje razmerje med partnerjema v smislu medsebojne čustvene navezanosti, zaupanja in pomoči (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 124/2008 z dne 23. 02. 2010). V novem odločanju mora prvostopenjsko sodišče ugotoviti in se opredeliti do vseh naštetih relevantnih okoliščin, ne le skupnega bivanja in ekonomske skupnosti pravdnih strank.

V primeru ugotovitve obstoja izvenzakonske skupnosti bo potrebno ugotoviti tudi premoženjskopravne posledice za pravdni stranki. Na podlagi 2. odstavka 51. člena v zvezi z 12. členom ZZZDR je premoženje, ki ga izvenzakonska partnerja pridobita z delom v času trajanja njune izvenzakonske skupnosti, njuno skupno premoženje. Glede na tožnikove trditve, da sta pravdni stranki bivali v toženkini polovici hiše in jo usposobili za bivanje, torej morebitno skupno premoženje ustreza povečanju vrednosti toženkinega posebnega premoženja, ki sta ga pravdni stranki dosegli s skupnimi vlaganji. V novem odločanju bo potrebno ugotoviti, kolikšno premoženje je nastalo s skupnimi sredstvi in prihodki od dela pravdnih strank, kateri del premoženja pa je morda nastal zaradi vlaganj posebnega premoženja katere izmed pravdnih strank. Pri delitvi morebitnega skupnega premoženja je potrebno upoštevati še določilo 1. odstavka 59. člena ZZZDR, ki določa, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. Pritožbeno sodišče še pripominja, da gre pri skupnem premoženju za originarno pridobitev lastninske pravice. Pravice na nepremičninah, ki so skupno premoženje zakoncev oz. izvenzakonskih partnerjev, se tako vpišejo v zemljiško knjigo na ime obeh zakoncev oz. izvenzakonskih partnerjev kot njuno skupno premoženje po nedoločenih deležih (55. člen ZZZDR). Izstavitev zemljiškoknjižne listine, ki je potrebna za vpis lastninske pravice, pridobljene na pravnoposlovni podlagi, je zato glede na 55. člen ZZZDR in 3. točko 1. odstavka 40. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) nepotrebna.

Glede na navedeno je utemeljena pritožba tožene stranke zaradi zmotne uporabe materialnega prava in posledično nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo na podlagi 355. člena ZPP razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V skladu s 3. odstavkom 360. člena je razvidno tudi, v čem so pomanjkljivosti pri ugotovitvi dejanskega stanja, ki naj jih sodišče prve stopnje v novem sojenju odpravi. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu 3. odstavka 165. člena ZPP.