Jedro

S predlagano začasno odredbo je tožnica izrecno predlagala zavarovanje svoje nedenarne terjatve, ki jo uveljavlja v točki 1 tožbenega izreka, v katerem zahteva ugotovitev, da skupno premoženje pravdnih strank obsega nepremičnino parc. št. 1173/3 k.o. ..., ID ..., in premične stvari: osebni avto Renault Modus ter dva kmetijska traktorja (IMT in Same Silver) ter da sta deleža obeh pravdnih strank enaka (za vsakega ½ celote). Tožnica pa v točki 2 tožbenega izreka predlaga civilno delitev skupnega premoženja tako, da ji toženec plača 42.000,00 EUR, glede na njene tožbene navedbe je to denarna vrednost v točki 1 izreka opredeljene ½ skupnega premoženja. Tožnica zahteva delitev skupnega premoženja že v tej pravdi, torej cilj te pravde ni kasnejša delitev skupnega premoženja, temveč že delitev v tej pravdi.

Materialnopravno zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine glede na terjatev iz tožbenega zahtevka, ki jo želi zavarovati tožnica, služi temu, da bo pravno stanje nepremičnin omogočalo izvršitev morebitne ugodilne sodbe.

Z morebitno ugodilno sodbo bo izvedena civilna delitev (2. točke tožbenega, oziroma sodbenega izreka), tožnica s tožbenim predlogom ne zasleduje vzpostavitve solastnine na predmetni nepremičnini, ampak s tožbenim predlogom o glavni stvari (točka 2 tožbenega zahtevka) zasleduje izplačilo denarne vrednosti njenega polovičnega deleža na skupnem premoženju.

Zato predlagana začasna odredba ni ustrezna, ne more služiti namenu zavarovanja, morebitna odtujitev ali obremenitev predmetne nepremičnine nima vpliva na tožničino nedenarno terjatev iz točke 1 tožbenega izreka. Njenemu zahtevku v tem delu bo, oziroma je lahko ugodeno kljub toženčevemu razpolaganju s predmetno nepremičnino.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana odločitev v točki I izreka sklepa sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugovoru ugodi in se predlog za predlagano začasno odredbo zavrne.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo toženčev ugovor zoper sklep o začasni odredbi P 105/2021 z dne 22. 6. 2021 (točka I izreka) in odločilo, da se odločitev o stroških postopka zavarovanja z začasno odredbo pridrži za končno odločbo (točka II izreka).

2. Toženec je s pritožbo izpodbijal odločitev v točki I izreka sklepa sodišča prve stopnje in navajal, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru ugodi in predlog za začasno odredbo v celoti zavrne ter tožnici naloži v plačilo pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. Navajal je, da navedbe in predlagani dokazi tožnice v predlogu za izdajo začasne odredbe v nasprotju z zaključkom sodišča prve stopnje niti s stopnjo verjetnosti ne omogočajo zaključka o obstoju izvenzakonske skupnosti tožnice s tožencem v času nakupa predmetne nepremičnine, torej v avgustu 2007. Konstitutivni element zunaj zakonske skupnosti je dalj časa trajajoča življenjska skupnost partnerjev, že zgolj toženčeva trditev, da še leta 2008 nista živela skupaj, izključuje tudi verjeten obstoj zunaj zakonske skupnosti, s tem pa trditve, da naj bi bila predmetna nepremičnina skupno premoženje. Sodišče prve stopnje verjeten obstoj izvenzakonske skupnosti veže na rojstvo prvega otroka, pri čemer spregleda, da ta ni bil rojen 29. 1. 2009, ampak 29. 11. 2009, kar izkazuje razvezna sodba. Rojstvo otroka po več kot devetih mesecih leta 2009 niti s stopnjo verjetnosti ne dokazuje obstoja izvenzakonske skupnosti pravdnih strank v letu 2008, še manj pa dalj časa trajajoče skupnosti, kar je konstitutivni element le-te. Tožencu ni razumljivo, kako naj bi dokazi, ki jih sodišče povzame v uvodnem delu točke 11 obrazložitve sklepa verjetno izkazovali obstoj izvenzakonske skupnosti od 2005 dalje, v tem delu očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki pomeni tudi zmotno uporabo materialnega prava. Izpisek iz zemljiške knjige za predmetno nepremičnino in prodajna pogodba ne izkazujeta verjetnosti trditev tožnice, da naj bi bila nepremičnina pridobljena v času izvenzakonske skupnosti pravdnih strank, niti da je bila financirana s skupnim premoženjem. Toženec je edini kreditojemalec po kreditni pogodbi, s katero se je financiral nakup predmetne nepremičnine. Sodišče zaključuje, da je bila tožnica v času nakupa zaposlena, zato bi najmanj slednje predpostavljalo, da bo sopodpisnica kreditne pogodbe, če bi držale njene navedbe o skupnem financiranju. Dokazil o obstoju prihrankov in njihovi porabi za zatrjevani namen tožnica ne predloži, slednjega sodišče dokazno ne oceni, pa bi moralo, tožnica v spis ne vloži niti enega dokazila o plačilu kupnine, niti plačila obrokov kredita, zgolj navedbe tožnice pa verjetnosti slednjega ne morejo izkazovati ob dejstvu, da je toženec prerekal že osnovni element skupnosti, ki negira tudi obstoj skupnega kredita in skupno odplačilo obrokov kreditov. Tožnica ni izpolnila dokaznega bremena za svoje trditve, ni niti z zahtevano stopnjo verjetnosti dokazala, da je v času nakupa nepremičnine med pravdnima strankama obstajala življenjska in ekonomska skupnost. Posledično temu toženec trdi, da tožnica ni dokazala verjetnega obstoja terjatve, pri čemer ni bistveno, da uveljavlja celo delitev zatrjevano skupnega premoženja, za kar pa toženčevega soglasja v spisu ni. Tožnica ni izkazala drugega pogoja za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), da mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Tožnica s tožbo zahteva ugotovitev, da v skupno premoženje pravdnih strank sodijo nepremičnine in premičnine ter da je njen delež na tem premoženju ½, hkrati pa uveljavlja civilno delitev le-tega z izplačilom 42.000,00 EUR, kar pomeni, da bi morala verjetno izkazati, da obstoji nevarnost za uveljavitev te njene končne terjatve, to pa pomeni za zahtevano delitev skupnega premoženja. Ob takšni končni terjatvi zgolj vpis hipoteke na predmetni nepremičnini ne pomeni, da toženec le-te ne bo mogel izpolniti, tožnica niti ne trdi, da toženec ne bi imel dovolj drugega premoženja za uveljavitev njene terjatve, niti ne trdi, da naj bi bila predmetna nepremičnina edina nepremičnina toženca. Četudi je predmetna nepremičnina obremenjena s hipoteko 140.000,00 EUR, to še ne pomeni, da bi bila s tem otežena ali celo onemogočena delitev skupnega premoženja, kar tožnica nenazadnje zahteva.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožba ni konkretizirala pritožbenega razloga iz 1. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ, torej bistvene kršitve določb postopka. Pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo nobene od tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora samo paziti uradoma, pritožbeno sodišče pa mora uradoma paziti na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

6. Po prvem odstavku 273. člena ZIZ sme sodišče izdati za zavarovanje nedenarne terjatve vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja. To je materialnopravni pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve. Predlagateljevo breme pa je utemeljiti predlagano začasno odredbo tudi glede namena, za katerega naj bi bila izdana.

7. S predlagano začasno odredbo je tožnica izrecno predlagala zavarovanje svoje nedenarne terjatve, ki jo uveljavlja v točki 1 tožbenega izreka, v katerem zahteva ugotovitev, da skupno premoženje pravdnih strank obsega nepremičnino parc. št. 1173/3 k.o. ...., ID ..., in premične stvari: osebni avto Renault M. ter dva kmetijska traktorja (IMT in Same Silver) ter da sta deleža obeh pravdnih strank enaka (za vsakega ½ celote). Tožnica pa v točki 2 tožbenega izreka predlaga civilno delitev skupnega premoženja tako, da ji toženec plača 42.000,00 EUR, glede na njene tožbene navedbe je to denarna vrednost v točki 1 izreka opredeljene ½ skupnega premoženja. Tožnica zahteva delitev skupnega premoženja že v tej pravdi, torej cilj te pravde ni kasnejša delitev skupnega premoženja, temveč že delitev v tej pravdi.

8. Materialnopravno zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine glede na terjatev iz tožbenega zahtevka, ki jo želi zavarovati tožnica, služi temu, da bo pravno stanje nepremičnin omogočalo izvršitev morebitne ugodilne sodbe.

Z morebitno ugodilno sodbo bo izvedena civilna delitev (2. točke tožbenega, oziroma sodbenega izreka), tožnica s tožbenim predlogom ne zasleduje vzpostavitve solastnine na predmetni nepremičnini, ampak s tožbenim predlogom o glavni stvari (točka 2 tožbenega zahtevka) zasleduje izplačilo denarne vrednosti njenega polovičnega deleža na skupnem premoženju.

Zato predlagana začasna odredba ni ustrezna, ne more služiti namenu zavarovanja, morebitna odtujitev ali obremenitev predmetne nepremičnine nima vpliva na tožničino nedenarno terjatev iz točke 1 tožbenega izreka. Njenemu zahtevku v tem delu bo, oziroma je lahko ugodeno kljub toženčevemu razpolaganju s predmetno nepremičnino.

9. Sodišče prve stopnje je glede na obrazloženo napačno uporabilo materialno pravo in je posledično napačno presodilo, da je predlagana začasna odredba utemeljena. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je toženčevemu ugovoru zoper sklep o začasni odredbi ugodilo in predlog za predlagano začasno odredbo zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Sodišče prve stopnje je glede stroškov postopka zavarovanja odločilo, da se odločitev o le-teh pridrži za končno odločbo, zato je tudi pritožbeno sodišče odločilo, da se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo (šesti odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).