Jedro

Ker je nujen pogoj za dovolitev izvršbe izvršilni naslov (270. člen ZUP/86), uporabno dovoljenje pa ni akt, ki se izvršuje in ne more biti izvršilni naslov, je sklep o dovolitvi izvršbe nezakonit.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 459/97 z dne 21.9.1999 se razveljavi in zadeva vrne istemu sodišču v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 19.2.1997. S to je tožena stranka odločila o pritožbi tožnikov zoper naslednje sklepe Upravne enote O.: sklep o dovolitvi izvršbe z dne 17.9.1996, sklep o izvršbi z dne 22.10.1996 in sklep o izvršbi z dne 28.11.1996. S prvo navedenim sklepom je bilo ugotovljeno, da je odločba Komiteja za družbeno planiranje, razvoj in gospodarske zadeve Občine O. z dne 28.12.1989 - odločba o spremembi lokacijskega dovoljenja, s katero je bilo tožnikoma naloženo, da morata na parceli, št. 400/26 zgraditi ograjo, postala izvršljiva in tožnikoma dan rok 30 dni, da zgradita ograjo ter zagrožena denarna kazen 50.000 SIT. S sklepoma z dne 22.10.1996 in 28.11.1996 pa je bilo tožnikoma naloženo plačilo denarne kazni. Tožena stranka je navedene sklepe odpravila in sama odločila o stvari. Z odločbo tožene stranke je bilo ugotovljeno, da je uporabno dovoljenje Komiteja za družbeno planiranje, razvoj in gospodarske zadeve Občine O. z dne 30.4.1987, v katerem je v 2. odstavku določen pogoj, da morata tožnika do 30.6.1987 urediti primerno ograjo in zazidati vratno odprtino na vzhodnem obodnem zidu, postalo izvršljivo dne 15. 5. 1987 in se dovoljuje njegova izvršba (točka B I. 1.) in tožnikoma naloženo, da v roku 30 dni po prejemu te odločbe izvršita navedeno obveznost, sicer bo opravljena izvršba po drugi osebi na njune stroške (B. I. 2.). Podlaga za odločitev tožene stranka je ugotovitev, da je obveznost tožnikov določena z uporabnim dovoljenjem in ne z odločbo o spremembi lokacijskega dovoljenja.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je v zadevi sporno vprašanje, kateri upravni akt je mogoče prisilno izvršiti - ali odločbo o spremembi lokacijskega dovoljenja z dne 28.12.1989 ali uporabno dovoljenje z dne 30.4.1987. Po presoji sodišča je pravilna ugotovitev tožene stranke, da je izvršilni naslov uporabno dovoljenje. Odločba o spremembi lokacijskega dovoljenja namreč tožnikoma ne nalaga obveznosti, zato ni izvršilni naslov.

Sodišče tudi soglaša s toženo stranko, da gre za nedenarno obveznost, ki se po določbi 1. odstavka 285. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) izvršuje po drugih osebah, zato organ prve stopnje ni imel podlage za uporabo denarne kazni. Zavrača tožbeni ugovor o nedopustnosti izvršbe zaradi poteka roka iz 2. odstavka 278. člena ZUP/86. Tožnika v pritožbi uveljavljata vse pritožbene razloge iz 72. člena ZUS. Menita, da je nepravilno stališče sodišča prve stopnje, da je izvršba dovoljena tudi po preteku roka, določenega v 2. odstavku 278. člena ZUP/86. Navajata, da je z uporabnim dovoljenjem tožnikoma naloženo, da postavita primerno ograjo. Tak izrek je nejasen in nedoločen, zato obveznosti ni mogoče izvršiti. Predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba je utemeljena zaradi naslednjih razlogov: Sodišče prve stopnje je pri odločanju izhajalo iz vprašanja, kateri akt je mogoče prisilno izvršiti - lokacijsko ali uporabno dovoljenje. Pri tem je sicer zavzelo pravilno stališče, da je upravna izvršba pravni institut, ki omogoča prisilno realizacijo z upravnim aktom naložene obveznosti, zato izvršba lokacijskega dovoljenja ni možna. Pri tem pa je, tako kot tožena stranka, spregledalo, da tudi uporabnega dovoljenja, tudi če nalaga obveznost, ni mogoče prisilno izvršiti. Uporabno dovoljenje je namreč akt, ki dovoljuje uporabo objekta in se izda, če pri opravljenem tehničnem pregledu niso bile ugotovljene pomankljivosti, zaradi katerih objekta ni mogoče uporabljati. Ker je nujen pogoj za dovolitev izvršbe izvršilni naslov (270. člen ZUP/86), uporabno dovoljenje pa ni akt, ki se izvršuje in ne more biti izvršilni naslov, je odločitev tožene stranke že zato nezakonita in sodišče prve stopnje ni imelo podlage za odločitev na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS. Pa tudi sicer je tožena stranka odločila o stvari, ki ni bila predmet postopka. Predmet postopka je bila dovolitev izvršbe zaradi izvršitve odločbe o spremembi lokacijskega dovoljenja. Zato je tožena stranka s tem, ko je odločila, da se dovoli izvršba uporabnega dovoljenja, torej druge odločbe, kršila določbo 242. in 243. člena ZUP/86. Po navedenih določbah lahko organ druge stopnje sam odloči le o tisti zadevi, ki je predmet postopka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v skladu z 74. členom ZUS razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.