Jedro

Tožeča stranka pravni interes izkazuje le toliko, kolikor gre za zaščitno njenih neposrednih interesov, ki jih ima kot lastnik nepremičnin na relevantnem območju ter temeljijo na določbah ZGO-1, prostorskega akta in drugih predpisov, ki urejajo izdajo gradbenega dovoljenja.

Tožeča stranka ne more uspešno uveljavljati tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na pogoje za gradnjo, katerih izpolnjevanje se ugotavlja v okviru zaščite javne koristi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Ljubljana – Izpostava Šiška je z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem investitorju A. d.o.o. (prizadeti stranki), izdala gradbeno dovoljenje za gradnjo večstanovanjskega objekta na zemljišču s parc. št. 203/12, 203/24, 208/7, 208/9, 208/11, 210/1, 211/3, 211/9, 211/10, 212/4, 212/5, 212/6, 212/8 in 212/18 k.o. ..., pod tam navedenimi pogoji. V obrazložitvi med drugim ugotavlja skladnost nameravane gradnje s prostorskim aktom, posebej tudi glede odmikov objekta od parcelnih mej, za katere navaja, da so v skladu s predpisanimi, za odmike od javnih površin, ki so manjši, pa je bilo predloženo soglasje Občine Medvode. V nadaljevanju obrazložitve prvostopenjski organ povzema potek obravnave, na kateri je tožeča stranka navedla svoje ugovore v zvezi z nameravano gradnjo in nato ugotavlja, da teh ugovorov ni mogoče upoštevati. Nato najprej ponovno ocenjuje skladnost nameravane gradnje z določbami prostorskega akta s stališča teh ugovorov, za odmik objekta od parcelne meje z zemljiščem tožeče stranke pa navaja, da znaša 4 m, kar prostorski akt dovoljuje. Pri tem gre za odmik zunanje stene vkopane kletne garaže in ne nadkrite klančine v klet. Sicer načrtovani objekt tožeči stranki v ničemer ne bo poslabšal svetlobno tehničnih pogojev, v zvezi z navedbami o preseganju dovoljene ravni hrupa pa tožeča stranka ni predložila nobenih dokazov. Nadalje prvostopenjski organ ugotavlja, da nameravana gradnja tudi v ostalih pogledih izpolnjuje pogoje iz 1. odstavka 66. člena ZGO-1, zato je zanjo izdala gradbeno dovoljenje.

Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski upravni organ z odločbo št. 35108-349/2009/2 tm z dne 9. 12. 2009 zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano gradbeno dovoljenje. V obrazložitvi med drugim navaja, da tožeča stranka v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe ni izpostavila vprašanja potrebe po njenem soglasju kot lastnika mejnega zemljišča, zato gre za nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je ni bilo mogoče upoštevati. Drugostopenjski organ ne glede na to pojasnjuje, da gre po podatkih projekta za izvedbo dostopa po nepremičnini, ki je last investitorja, za kar ni potrebo soglasje mejaša. Nadalje se drugostopenjski organ sklicuje na določbo 1. odstavka 43. člena ZUP, po kateri stranski udeleženec vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Glede skladnosti nameravane gradnje z prostorskim aktom tožeča stranka v ničemer ne navaja, katere njene pravne koristi oziroma pravice naj bi bile prizadete in kako, zato njenim navedbam ni bilo mogoče slediti. Drugostopenjski organ kljub temu, v okviru preverjanja po uradni dolžnosti, navaja okoliščine, na podlagi katerih ugotavlja, da je nameravana gradnja skladna s prostorskim aktom ter da izpolnjuje tudi druge zakonske pogoje za izdajo gradbenega dovoljenja.

Tožeča stranka se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri med drugim navaja, da je investitor v tej zadevi vložil vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja dne 31. 3. 2008, nato pa je to vlogo na poziv upravnega organa kot nepopolno večkrat dopolnjeval, nazadnje s potrdilom Občine Medvode o odmeri komunalnega prispevka z dne 23. 9. 2009. Ker je bila vloga ob vložitvi nepopolna, je treba po določbi 2. odstavka 67. člena ZUP šteti, da je bila ta vloga dejansko vložena šele takrat, ko je bila vložena vloga, s katero je bila njena pomanjkljivost odpravljena. Tožeča stranka meni, da se je v obravnavani zadevi to zgodilo dne 23. 6. 2008, torej po uveljavitvi ZGO-1B, ki je določil povsem drugačen način določanja strank v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja kot prejšnja pravna ureditev. Zato tožeča stranka meni, da bi tožena stranka morala investitorja pozvati, naj predloži dopolnitev projekta z vrisanim območjem za določitev strank v skladu z novo pravno ureditvijo. Tožeča stranka nato podrobno in obširno navaja novosti pravne ureditve po ZGO-1B glede udeležbe strank v postopku, razlikovanja objektov glede na zahtevnost in predpisanih sestavin projekta.

Posebej navaja še, da je navedba tožene stranke, da v pritožbi izpostavljen pristop do javne ceste predstavlja novoto, napačna. Na ta problem je tožeča stranka opozorila že na javni obravnavi dne 14. 1. 2009 z zahtevo, da projektant popravi projekt tako, da vhod v garažni prostor ne bo mejil neposredno na parcelo tožeče stranke.

Poleg tega tožeča stranka navaja še, da nameravana gradnja ni v skladu s prostorskim aktom, in sicer po svojih značilnostih spada v povsem drugo morfološko enoto, s svojo etažnostjo pa presega tudi dovoljeni višinski gabarit. Iz navedenih razlogov sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu upravnemu organu v ponoven postopek.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 126/07 in 65/08, dalje ZUP) ima pravico udeleževati se upravnega postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes, torej oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Po 2. odstavku istega člena je pravna korist neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Oseba, ki ni stranka, se torej lahko udeležuje postopka le zaradi varstva svoje osebne koristi, ki temelji na zakonu ali podzakonskem aktu, ne pa zaradi varstva tuje ali javne koristi. Povedano drugače: tožeča stranka pravni interes izkazuje le toliko, kolikor gre za zaščitno njenih neposrednih interesov, ki jih ima kot lastnik nepremičnin na relevantnem območju ter temeljijo na določbah ZGO-1, prostorskega akta in drugih predpisov, ki urejajo izdajo gradbenega dovoljenja.

Tožeča stranka zato v upravnem postopku, pa tudi v upravnem sporu, ne more uspešno uveljavljati javne koristi, čeprav meni, da pristojni organ te koristi ni ustrezno zaščitil, in čeprav meni, da je tudi sama del zainteresirane javnosti, torej da posledice izpodbijane upravne odločbe zadevajo tudi njo, saj ne gre za njeno osebno in neposredno korist. Prav tako tožeča stranka ne more uveljavljati zgolj svoje dejanske koristi, ki nima opore v zakonih in podzakonskih aktih, ki urejajo izdajo izpodbijane upravne odločbe. Opisana razlaga določb 43. člena ZUP temelji tudi na ustaljeni sodni praksi Upravnega sodišča RS (prim. npr. sodbo opr. št. U 2250/2008 z dne 18. 12. 2008) in Vrhovnega sodišča RS (prim. npr. sodbo X Ips 489/2005 z dne 12. 3. 2005). V obravnavani zadevi to pomeni predvsem, da tožeča stranka ne more uspešno uveljavljati tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na pogoje za gradnjo, katerih izpolnjevanje se ugotavlja v okviru zaščite javne koristi. Pri tem gre predvsem za vprašanja umestitve nameravane gradnje v prostor oziroma posamezno morfološko enoto, arhitektonskega oblikovanja te gradnje in njenih priključkov na javno infrastrukturo. Sodišče zato teh tožbenih navedb vsebinsko ne obravnava, opozarja pa, da je na identične pritožbene navedbe korektno, obsežno in celovito odgovoril že drugostopenjski upravni organ.

Podobno velja tudi za navedbe tožeče stranke o tem, da je tožena stranka zagrešila kršitev upravnega postopka, ki je pripeljala do uporabe napačnega predpisa, na podlagi katerega je tožena stranka določila stranke v postopku. Uporaba različnih metod za izračun območja za določitev strank v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja po noveli ZGO-1B namreč za tožečo stranko – tudi po njenih lastnih trditvah – ne more imeti nobenih posledic, ki ne bi bile neposredno povezane z njeno možnostjo sodelovanja v postopku. Vendar pa je bila tožeči stranki ta možnost ves čas postopka zagotovljena in česa drugega niti ne zatrjuje. Uporaba ZGO-1B in na njegovi podlagi sprejetih podzakonski aktov bi torej njenega procesnega položaja v ničemer ne spremenila oziroma izboljšala. Zatrjevana procesna kršitev zato ni mogla vplivati na pravilnost končne odločitve, ob tem pa ne gre za absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 2. odstavka 237. člena ZUP, tako da po določbi 2. točke 1. odstavka 27. člena v zvezi s 3. točko 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, dalje ZUS-1) ta kršitev ne predstavlja podlage za ugoditev tožbi oziroma odpravo izpodbijane odločbe. Sodišče dodaja še, da tožeča stranka tudi v ničemer ne navaja, kako naj bi na njen procesni ali materialnopravni položaj vplivale nadaljnje spremembe, uvedene z novelo ZGO-1, ki jih navaja v tožbi, niti kaj takega ne izhaja iz teh zakonskih določb samih po sebi.

Tožeča stranka ima sicer prav, da ne držijo navedbe tožene stranke, da pritožbene navedbe v zvezi s predvidenim dostopom do javne ceste predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto. Iz podatkov upravnega spisa je namreč mogoče povzeti, da je tožeča stranka ta ugovor, kot to navaja v tožbi, uveljavljala že na javni obravnavi dne 14. 1. 2009. Vendar pa se je do tega ugovora povsem določno in po presoji sodišča tudi pravilno opredelil prvostopenjski upravni organ z navedbo, da je odmik zunanje stene vkopane kletne etaže in nenadkrite klančine v klet od parcele tožeče stranke 4 m, kar prostorski akt dovoljuje. Drugostopenjski upravni organ je tej navedbi – kljub napačnemu stališču o nedovoljeni pritožbeni novoti – dodal še obrazložitev, da gre za izvedbo dostopa po nepremičnini, ki je last investitorja, za kar ni potrebno mejaševo soglasje. Po presoji sodišča te navedbe skupaj ustrezno obrazlagajo odločitev tožene stranke v zvezi z dostopom do javne ceste, ki poteka vzdolž parcelne meje tožeče stranke, po drugi strani pa tožeča stranka v tožbi ni navedla nobenega dejstva oziroma predlagala nobenega dokaza, ki bi kazal na nepravilnost teh navedb. Zato sodišče, ki je po določbi 3. odstavka 20. člena ZUS-1 vezano na dejanske navedbe strank, ni imelo nobenega razloga, da navedene obrazložitve tožene stranke ne bi v celoti sprejelo.

Iz vseh navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in utemeljena na zakonu, v postopku pred njeno izdajo pa ni prišlo do bistvenih kršitev upravnega postopka, zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Ker v tožbi niso bila navedena nobena nova dejstva ali dokazi, ki bi utegnili biti pomembni za odločitev, je sodišče o zadevi na podlagi 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na nejavni seji.