Jedro

Pri pogoju za izdajo gradbenega dovoljenja iz 3. točke prvega odstavka 66. člena ZGO-1, da so k predvideni gradnji pridobljena vsa predpisana soglasja, ne gre za soglasje lastnika sosednje oziroma bližnje nepremičnine k načrtovani gradnji, kot zmotno meni tožnica. Morebitno soglasje za npr. manjši odmik, ki ga zahteva prostorski predpis, se presoja v okviru pogoja iz 1. točke istega člena ZGO-1, in sicer ali je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem investitorjema A.A. in B.B. (v tem upravnem sporu prizadetima strankama) dovolila rekonstrukcijo in dozidavo stanovanjsko gostinskega objekta na tam naštetih zemljiščih v k.o. ..., pod pogoji navedenimi v izreku odločbe.

Iz obrazložitve gradbenega dovoljenja je razvidno, da zemljišča posega ležijo v območju, ki ga ureja Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za mesto Jesenice (planska celota J1, J2, J3 in J4) (Uradni list RS, št. št. 131/04 in naslednji, v nadaljevanju PUP), in sicer v območju urejanja J2/C4, del v ureditveni enoti enodružinska zazidava (e) in del v ureditveni enoti posamični objekti s svojstvenim oblikovanjem (x). V postopku je kot stranska udeleženka sodelovala tudi tožnica, ki je lastnica parc. št. 941/1 k.o. ... Obravnavani objekt je od njene meje oddaljen 2,7 m, s čimer je zadoščeno pogojem PUP. PUP določb o osončenju objektov nima, vendar je upravni organ ob upoštevanju določb Odloka o občinskem prostorskem načrtu Občine Jesenice (OPN), čeprav se v obravnavanem primeru ne uporablja, in na podlagi študije osončenja iz februarja 2013, izdelovalca ... d.o.o., ki ga je predložila tožnica, še ocenil, da bo v zadostni meri zagotovljeno tudi osončenje njenega objekta.

Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil, med drugim njene ugovore glede vpliva obravnavanega objekta na osončenje njenega zemljišča in objekta v njeni solastnini, glede odmika stavbe investitorjev in glede njene zahteve, da bi morala v obravnavanem primeru soglašati z načrtovano gradnjo.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da izpodbijano gradbeno dovoljenje posega v njeno pravico do lastnine. V postopkih za izdajo soglasij bi morala namreč sodelovati kot stranka, prav tako bi morala dati soglasje k premajhnemu odmiku. Odločbe ni mogoče preizkusiti v delu, v katerem je navedeno, da ima projekt vse predpisane sestavine. Meni, da bi bilo treba osončenje razlagati z vidika vseh funkcionalnih prostorov (tudi terase in atrija) in ne samo bivalnih, podano pa naj bi bilo tudi protislovje glede namembnosti objekta. Gre namreč za novogradnjo apartmajskega objekta in ne za dozidavo objekta za bivanje, kot to napačno ugotavlja upravni organ. Zmotna je tudi uporaba 67.a člena PUP. Opozarja še na neskladje med projektno dokumentacijo in dejanskim stanjem na terenu. Predlaga, naj sodišče odpravi upravna akta obeh stopenj in zadevo vrne v ponovno obravnavo, toženki pa naloži povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Prizadeti stranki v odgovori zavračata tožbene navedbe in navajata, da je objekt zgrajen po vseh predpisih.

Tožba ni utemeljena.

Neutemeljena je tožbena navedba, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti glede vprašanja, ali ima predloženi projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) vse predpisane sestavine. Ne drži namreč, da iz odločbe ni razvidno, katere so sestavine projekta, saj je v 1. točki izreka navedeno, da se gradnja dovoljuje po tam navedenem PGD št. 025/2010, ki ima v nadaljevanju naštete sestavine (vodilno mapo, imenovane načrte in elaborata ter zasnovo požarne varnosti). To pomeni, da je investitor sestavine „izkazal“ s PGD, ki ga je predložil. Glede na navedeno bi tožnica lahko argumentirano oporekala, da predloženi projekt nima katere od zahtevanih sestavin oziroma delov, pomembnih zaradi varstva njenih pravic, ki so kot vsebina projektne dokumentacije določeni v Pravilniku o projektni dokumentaciji.

Kar zadeva odločitev po vsebini, se sodišče strinja z razlogi prvostopenjske odločbe, s katerimi je bilo obrazloženo izpolnjevanje pogojev za izdajo zahtevanega gradbenega dovoljenja in tudi pojasnjeno, zakaj v zadevi z vidika tožničinih pravic, zaradi varstva katerih se je udeleževala tega postopka kot stranska udeleženka, ni bilo ovir za njegovo izdajo. Sodišče se tako strinja, da so v zadevi izpolnjene določbe PUP o odmiku obravnavanega objekta od meje z njenim zemljiščem, da bo za njeno stavbo kljub dozidavi zagotovljeno zadostno osončenje, da ima sporni objekt dovoljeno namembnost, prekoračena pa ni niti višina iz 67. a členu PUP. Prav tako se sodišče strinja z razlogi pritožbenega akta, s katerimi je upravni organ druge stopnje zavrnil pritožbene trditve, ki jih tožnica ponavlja tudi v tožbi. Sodišče se na razloge sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede na tožbene trditve še dodatno pojasnjuje: Da je soglasodajalec v smislu določb Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) državni organ, organ lokalne skupnosti ali nosilec javnega pooblastila, za katerega je z zakonom določeno, da določa projektne pogoje in daje soglasja za graditev objektov, izhaja iz 5.5. točke prvega odstavka 2. člena tega zakona. Iz 5.5.2. točke iste določbe pa je razvidno, da je soglasje potrditev pristojnega soglasodajalca, da je projektna dokumentacija izdelana v skladu s predpisi iz njegove pristojnosti. V 49. b členu ZGO-1 je določeno, v katerih primerih je treba pridobiti soglasja, projektne pogoje in soglasja za priključitev. To je tedaj, ko nameravana gradnja leži na območju, ki je opredeljeno kot varovalni pas gospodarske javne infrastrukture, ali na območju, ki je s predpisi opredeljeno kot varovano območje (prvi odstavek), ali kadar se nameravana gradnja priključi na objekte, ki zagotavljajo minimalno komunalno oskrbo (tretji odstavek). Pristojno ministrstvo na svojih spletnih straneh objavi tudi seznam soglasodajalcev (49. č člen). Določanje projektnih pogojev in izdajanje soglasij urejata 50. in 50. a člen.

Glede na navedeno je treba pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja iz 3. točke prvega odstavka 66. člena ZGO-1, da so k predvideni gradnji pridobljena vsa predpisana soglasja, razumeti v obsegu prej navedenih določb glede predpisanih soglasij oziroma soglasodajalcev. V tem primeru torej ne gre za soglasje lastnika sosednje oziroma bližnje nepremičnine k načrtovani gradnji, kot zmotno meni tožnica. Morebitno soglasje za npr. manjši odmik, ki ga zahteva prostorski predpis, pa se presoja v okviru pogoja iz 1. točke istega člena ZGO-1, in sicer ali je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom.

Tožnica torej ni soglasodajalka v smislu omenjenih določb ZGO-1, zato je neutemeljen tožbeni očitek o napačni oceni organa, katera soglasja so potrebna. Ali bi morala tožnica v postopkih za pridobitev soglasij sodelovati kot stranka, pa ni predmet presoje v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja.

Neutemeljeno je tudi stališče, da bi morala tožnica soglašati z odmikom načrtovane gradnje. V izreku izpodbijanega gradbenega dovoljenja je določeno, da mora biti objekt investitorjev od njenega zemljišča parc. št. 941/1 k.o. ... odmaknjen minimalno 2,7 m. PUP v drugem odstavku 19. člena res določa, da je odmik od sosednje parcelne meje lahko tudi manjši od predpisanega ob predhodnem pisnem soglasju soseda (v prvem odstavku določa gradnjo objektov na parcelni meji). Kot pa je pravilno pojasnil že pritožbeni organ, je v obravnavanem primeru odmik predpisan v okviru določb PUP, ki določajo širino gradbene parcele, saj PUP drugih določb o odmikih nima. Za objekte v ureditvenih enotah enodružinska gradnja (e) je širina te parcele okrog objekta najmanj 2,5 m (39. člen). Ker mora investitor tak pas zagotoviti na svoji parceli, to lahko stori le, če je objekt vsaj 2,5 m oddaljen od meje z zemljiščem v lasti druge osebe. V konkretnem primeru je z odmikom 2,7 m ta pas zagotovljen, z njim pa tudi zadosten odmik objekta od tožničine parcele. Na odmik 2,5 m se sklicuje tudi prvostopenjski organ (obrazložitev na 5. strani gradbenega dovoljenja).

Povedano pomeni, da na presojo odmikov ne more vplivati dejstvo, da je med zemljišči posega in tožničino parcelo še zemljišče investitorjev parc. št. 938/5 k.o. ... Drugih okoliščin, s katerimi bi utemeljila svojo trditev, da taka parcelacija pomeni obid zakona, pa tožnica ne navaja.

Sodišče nadalje ugotavlja, da PUP nima posebnih določb glede osončenja. Zato so neutemeljene tožničine zahteve, da ga je treba razlagati ne le z vidika vpliva obravnavanega objekta na njene bivalne prostore, ampak tudi na teraso in atrij, ker da naj bi predložena študija kazala, da objekt v pretežnem delu dneva vpliva na teraso.

V zadevi ni sporno, da zemljišča posega ležijo v območju centralnih dejavnosti (C), kjer so dopustna stanovanja in terciarne ter kvartarne dejavnosti (6. člen PUP), v okviru terciarnih torej tudi gostinstvo in turizem (drugi odstavek 4. člena). Po presoji sodišča je zato z vidika namembnosti dopustna gradnja apartmajev za te namene. Ker tožnica niti ne pove, katera od določb PUP naj bi bila v tem pogledu kršena, in ne pojasni, kako naj bi to vplivalo na njen položaj lastnice nepremičnine parc. št. 941/1 k.o. ..., pa nadaljnji preizkus v tej smeri ni mogoč. Zato so z vidika varstva njenih pravic neutemeljene tožbene navedbe glede namembnosti objekta.

PUP v 67. a členu za območje urejanja J2/C4, poimenovano Gledališče, določa, da so v ureditveni enoti (e) za oblikovanje stanovanjskih in vseh ostalih vrst objektov, ki so glede na dejavnost dopustni v tem območju, dopustni še posegi pod nadaljnjimi pogoji, med drugim, da je višina objektov lahko celo višja od predpisane v primeru prizidave obstoječega objekta, ki je višji od predpisane višine, pri čemer mora prizidek izkazovati sekundarno vlogo v primerjavi z obstoječim objektom. Gre za specialno določbo glede na 18. člen PUP, po katerem je treba upoštevati vertikalni gabarit oziroma silhueto naselja tako, da novi objekti po višini ne izstopajo iz celotne podobe naselja. Zakaj naj bi bila uporaba 67. a člena napačna oz. zakaj se tožnica ne strinja s prvostopenjskim organom (ob tem, da je prizidek nižji od obstoječega objekta), ni pojasnjeno, zato preizkus ni mogoč.

Glede na navedeno in ker je za presojo morebitnih neskladnosti že zgrajenega objekta z izdanim gradbenim dovoljenjem pristojen gradbeni inšpektor in ne upravni organ v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).