Jedro

Materialno pravno pravilen je sklep sodišča prve stopnje, da ima toženec od uporabe tožnici solastnega dela objekta korist, ki je v tem, da ne išče druge nepremičnine in ne plačuje nadomestila za rabo druge nepremičnine. S temi razlogi je pravilno pojasnilo toženčevo korist, na tožničini strani pa je prikrajšanje, s tem je navedlo pravilne razloge za utemeljenost tožničinega zahtevka po temelju. Bistvo tožničinega prikrajšanja je ravno v toženčevi uporabi celotne nepremičnine in s tem njenega solastnega dela.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke in tožene stranke se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo: - da se ugotovi, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke v znesku 7.499,27 EUR (točka I izreka), - da se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne (točka II izreka) in - da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni od vročitve sodbe toženi stranki povrniti 4.570,36 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude s plačilom pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (točka III izreka).

2. Tožnica je s pritožbo izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje v celoti in uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa je predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe v celoti in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je povrnitev vseh stroškov pravdnega postopka. Navajala je, da sodišče prve stopnje ni navedlo, da tožnici ne verjame, za koliko je bila prikrajšana, ko si je morala poiskati najemno stanovanje, za kar je morala plačevati najemnino in zaradi tega so se njeni življenjski stroški povečali, tožnica je nesporno dokazala, da je bila prikrajšana glede na njen 23 % solastninski delež od avgusta 2011 do vključno januarja 2020 po 138,00 EUR mesečne uporabnine, kar skupaj znese 14.076,00 EUR. Tožnica je tekom postopka večkrat izrazila nestrinjanje z izvedenskim mnenjem in še vedno meni, da z zaslišanjem izvedenke niso bile odpravljene pomanjkljivosti, na na katere je opozarjala tekom postopka. Opozorila je na nasprotja v izvedenskem mnenju. Iz le-tega izhaja, da je težko oceniti, kdaj so razpoke nastale, nato pa v nasprotju s tem, da so prav gotovo nastale ob suši ob koncu leta 2011 in 2012, kar izvedenka ugotavlja na podlagi svojih izkušenj na terenu. Izvedenka ni bila na območju ..., ampak na več lokacijah na terenu na območju Savinjske doline, zagotovo pa v avgustu 2011, ko se je bila tožnica prisiljena izseliti, takšnih razpok ni bilo, stanovanjska hiša ni bila v takšnem stanju kot danes. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno sledilo mnenju izvedenke, to je nepopolno, saj izvedenka sama dopušča možnost, da bi bilo potrebno za natančno njeno oceno, da je od avgusta 2011 nepremičnina neprimerna za oddajo v najem, razpolagati z izvedenskimi mnenji v drugih postopkih. Sodišče prve stopnje ne more graditi sodbe na izvedenskem mnenju, ki je nesporno pomanjkljivo. Tožnica je tudi opozorila, da je izvedenka opravila prvi ogled nepremičnine brez prisotnosti tožnice in njene pooblaščenke, ponovni ogled nepremičnine je opravila 7. 1. 2020 ob prisotnosti tožnice in njene pooblaščenke in se stanje v obdobju od prejšnjega ogleda ni spremenilo, je pa bilo izdelano izvedensko mnenje brez prisotnosti tožnice, ki bi lahko podajala pripombe na ogledu in bi zagotovo pripomoglo k izdelavi izvedenskega mnenja. Že na prvem ogledu bi tožnica izpostavila dejstvo, da od avgusta 2011 ni bilo takšnih razpok, oziroma jih sploh ni bilo. Te pripombe bi izvedenka lahko že takrat upoštevala in pridobila še dodatne podatke, za kar morebiti izvedensko mnenje ne bi bilo pomanjkljivo. Sodišče prve stopnje je v nasprotju z izpovedbo izvedenke zaključilo, da je jasno odgovorila, na podlagi česa gradi svojo oceno, to ne drži, saj je izvedenka povedala, da bi potrebovala druga izvedenska mnenja. Tožnica je večkrat poudarila, da je naloga izvedenke pridobiti vse podatke za izdelavo izvedenskega mnenja, ki jih potrebuje, sodišče prve stopnje zmotno meni, da to ni naloga izvedenca, da poleg spisovnega gradiva išče še morebitne cenitve in ugotavljanja vrednosti iz preteklosti. Kljub pomanjkljivostim in argumentirano izkazani potrebi po določitvi novega izvedenca sodišče ni dopustilo takega dokaza, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je tožnici onemogočilo izvajanje dokazov, s katerimi bi utemeljila svoj tožbeni zahtevek po višini. Tožnica se absolutno ne strinja z mnenjem izvedenke, da najemnina za nepremičnino ne bi mogla preseči 200,00 EUR, gre za strokovno vprašanje, sodišče brez angažiranja novega izvedenca težko utemeljeno zaključi ali je ocena prvotnega izvedenca realna ali ne. Z zavrnitvijo dokaznega predloga za imenovanje drugega izvedenca je sodišče prve stopnje kršilo temeljna jamstva poštenega postopka iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, hkrati pa je posledično tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je storilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je izrek sodbe nerazumljiv do te mere, da se ga zaradi medsebojnega nasprotja ne da preizkusiti. Sicer se je mogoče strinjati, da o judikatni terjatvi ni mogoče ponovno odločati z novo sodbo, vendar bi kljub temu, ob upoštevanju dejstva, da pravnomočen postane zgolj izrek sodbe in ne njena obrazložitev, moralo biti iz izreka razvidno, zakaj je ob ugotovitvi obstoja terjatve tožnice do toženca potrebno zavrniti tožbeni zahtevek. Po mnenju tožnice bi sodišče prve stopnje moralo pobotni ugovor zavrniti, saj toženec uveljavlja solidarno terjatev zoper tožnico, torej terjatev, ki jo imajo zoper tožnico skupno tri osebe nerazdelno. Ni jasno, kakšen delež te terjatve odpade na toženca in do katere višine naj bi bil pobotni ugovor utemeljen. Ta nerazdelna terjatev toženca do tožnice se izterjuje v izvršilnem postopku in glede na potek postopka ni popolnoma jasno niti kolikšna je trenutno ta terjatev in kakšen del le-te odpade na toženca. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo pri odločanju o stroških postopka, saj ni upoštevalo, da so spremembe tožbenega zahtevka bile posledica poteka časa in neurejenih razmerij glede solastništva na nepremičnini.

3. Toženec je s pritožbo izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve v točki I izreka z uveljavljanjem vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagal spremembo sodbe v izpodbijanem delu tako, da se tožbeni zahtevek tožnice na plačilo zahtevane uporabnine stroškovno v celoti zavrne. Podredno pa je predlagal razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo obravnavo in odločitev. Sodišče prve stopnje je višino prisojenega zneska mesečne uporabnine določilo na podlagi ugotovitev sodne izvedenke, da bi za nepremičnino za območju, kjer se ta nahaja, bilo mogoče iztržiti mesečno najemnino v znesku med 100,00 EUR in 200,00 EUR. Sodišče prve stopnje navaja, da na podlagi ustrezne pravne presoje ugotavlja in zaključuje, da je toženec s tem, ko je solastno nepremičnino, katere solastnik ni toženec, jo pa uporablja za lastne potrebe, dejansko uporablja za prebivanje in s tem dosega zase določene koristi, saj mu ni potrebno iskati druge nepremičnine za bivanje ter plačevati stroške. Tožnica pa je bila dejansko prisiljena izseliti se, bila je prikrajšana in koristi od solastništva ni imela. Odločitev v točki I izreka sodbe sodišča prve stopnje je vsebinsko in pravno povsem zgrešena, nepravilna, v nasprotju z veljavnimi predpisi in v popolnem nasprotju z izvedenimi dokazi, kar celo predstavlja hudo obliko kršitve določb samega postopka. Posledično je tudi nezakonita in jo je potrebno vsaj razveljaviti. Sodišče prve stopnje se pri izdaji izpodbijane sodbe v celoti sklicuje na podane ugotovitve izvedenke, da z oddajo konkretne nepremičnine ne bi mogli doseči prav nobene tržne najemnine, da objekt ni primeren za oddajo v najem, saj je tako hudo poškodovan, da je potrebna popolna statična in nato gradbena rekonstrukcija objekta, da v samem objektu sploh ni varno prebivati. Takšno stanje po ugotovitvah sodne izvedenke traja že vse od meseca avgusta 2011 dalje. Res pa je sodna izvedenka v svojih uvodnih ugotovitvah podala oceno, da se povprečna višina realiziranih najemnin v Občini ..., torej na širšem območju, kjer se nahaja konkretna nepremičnina, giblje okoli 156,00 EUR, da pa se večina najemnin giblje med 100,00 in 200,00 EUR ter da bi bilo mogoče doseči za konkretno nepremičnino najemnino v znesku 200,00 EUR mesečno pod pogojem, da bi bil konkreten objekt sploh primeren za oddajo v najem. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja bi bilo mogoče doseči uporabnino 200,00 EUR mesečno, če bi bili za to podani pogoji, sodišče prve stopnje pa samo ugotavlja, da je tožnica upravičena do uporabnine 23 % od 200,00 EUR zgolj iz razloga, ker toženec še naprej prebiva v konkretnem objektu, oziroma ga uporablja, tožnici pa se je to onemogočilo. Takšen zaključek je vsebinsko in tudi pravno povsem zgrešen. Ugoditi tožbenemu zahtevku na podlagi nekakšnih pričakovanj tožnice, za katere sodna izvedenka jasno pove, da so nerealna, je povsem nestrokovno in skregano z vsakršno življenjsko logiko, predvsem pa protispisovno. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru povsem zaobšlo sodno prakso, po kateri višino uporabnine sodišče določi na podlagi podatkov, ki jih poda angažirani sodni izvedenec glede višine tržne najemnine, ki bi jo bilo mogoče doseči v vtoževanem obdobju z oddajo nepremičnine v najem. Te podatke je sodišče za konkreten objekt dejansko pridobilo, izvedenka pa je jasno, strokovno in prepričljivo ocenila, da konkretnega objekta sploh ne bi bilo mogoče oddati v najem, saj je povsem neprimeren že od meseca avgusta 2011 dalje. Ocena izvedenke glede možnosti doseganja tržne najemnine je zgolj in samo hipotetična, ki bi se lahko uresničila ob nastopu določenih okoliščin, teh pa za konkreten objekt sodna izvedenka ni mogla najti in je razloge tudi ustrezno in prepričljivo navedla. Ocena sodne izvedenke, da znaša najemnina, ki bi jo bilo mogoče doseči za konkreten objekt, 200,00 EUR mesečno, ni dejanska ocena, saj je za konkreten objekt jasno in nedvoumno podala oceno, da najemnine za sam objekt sploh ne bi mogli doseči. Če toženec še naprej živi v objektu, ki za prebivanje dejansko sploh ni primeren, to še ne pomeni, da je na strani toženca podano takšno okoriščenje, ki tudi z vidika pravičnosti terja povrnitev uporabnine tožnici kot solastnici. Odločitev sodišča prve stopnje je zgrešena, je celo v popolnem nasprotju z izvedenimi dokazi, kar je celo bistvena kršitev določb postopka, kot izrecno navedeno v točki 15 drugega odstavka 339. člena ZPP, ki že sama po sebi zahteva ustrezno spremembo izpodbijane sodbe, oziroma vsaj njeno razveljavitev. Pritožbeno sodišče je v svojem sklepu Cp 378/2020 ugotovilo, da je sodišče v predhodni sodbi v zvezi s samo ugotovljeno višino najemnine ravnalo arbitrarno, povsem enako napako si je privoščilo sodišče tudi ob izdaji izpodbijane sodbe. V ničemer ni pojasnilo, zakaj naj bi bila tožnica, če je dejansko podano prikrajšanje na njeni strani, le-to izkazano v maksimalnem znesku razpona, ki ga je podala sodna izvedenka. Sodišče ne pove, zakaj tožnica ni upravičena do plačila ustreznega dela uporabnine v znesku le 100,00 EUR. Sodišče prve stopnje se je samo postavilo v razsodnika o tem, kakšna je primerna višina uporabnine, zakaj ni sledilo ugotovitvi izvedenke, tožencu ni poznano, tudi sodišče v sedaj izpodbijani sodbi tega na ustrezen in dovolj konkretiziran način ne obrazloži. Izpodbijana sodba je nerazumljiva, nepreverljiva in celo v nasprotju z izvedenimi dokazi. Sodišče je želelo biti povšečno tožnici, slednji na vsak način prisoditi vsaj nekaj, da se na ta način skuša omiliti njen skrajno nezavidljiv premoženjski položaj, ki je posledica izselitve iz solastne nepremičnine. Postopanje sodišča prve stopnje je pristransko, samo je popravljalo pravilnost končne ocene sodne izvedenke, izpodbijano sodbo je zato treba spremeniti, oziroma vsaj razveljaviti. Izvedenka je zapisala pod kakšnimi pogoji bi bilo mogoče doseči maksimalno najemnino v višini 200,00 EUR, to pa je sodišče kar spregledalo, za svoje postopanje pa ni podalo prav nobenega utemeljenega pravno sprejemljivega razloga. Če pa sodišče meni, da je tožnica upravičena do plačila kakršnegakoli zneska iz naslova, ker je bila prikrajšana pri možnosti uporabe solastne nepremičnine, zaradi česar je imela stroške z najemom drugih nepremičnin, pa to predstavlja hudo prekoračitev postavljenega tožbenega zahtevka, ki se glasi na povračilo uporabnine, ne pa na povrnitev povzročene škode.

4. Pravdni stranki na pritožbo druga druge nista odgovorili.

5. O neutemeljenosti tožničine pritožbe.

6. Pritožbeno izpostavljeno dejstvo, da je bila tožnica po izselitvi prisiljena iskati drugo stanovanje in je plačevala najemnino, sodišče prve stopnje pa v sodbi ni navedlo, da tožnici ne verjame, za koliko je bila prikrajšana, ko si je morala poiskati najemniško stanovanje, so pravno nerelevantne. Predmet tožbenega zahtevka je plačilo koristi, ki jo ima toženec od uporabe tožničinega solastnega dela stanovanjske hiše, ne pa odškodnina zaradi tega, ker je morala plačevati najemnino za najemna stanovanja, ker ni mogla uporabljati svoje solastne nepremičnine. Zato se sodišče prve stopnje s temi pravno neupoštevnimi dejstvi ni bilo dolžno ukvarjati.

7. Sodišče prve stopnje je v točki 36 obrazložitve izpodbijane sodbe zapisalo, da kljub ugotovitvam izvedenke, da objekt zaradi razpokanosti in s tem nevarnosti za bivanje ni primeren za oddajo v najem, to še ne pomeni, da tožnica ni upravičena do uporabnine in da je ob nespornem dejstvu, da toženec vseskozi od odhoda tožnice biva v objektu, ima od tega korist, saj mu ni treba plačevati nikakršnih stroškov v zvezi z zagotavljanjem bivanja, ker ne plačuje stroškov. V točki 37 obrazložitve izpodbijane sodbe pa je upoštevalo ugotovitev izvedenke, da bi predmetni objekt s 152 m2 uporabne bivalne površine bilo mogoče oddati za maksimalno najemnino 200,00 EUR na mesec upoštevaje le dejstva o njegovi lokaciji in standardu bivalnih prostorov uporabne površine, ogrevanja in zimskem zagotavljanju dostopa po 150 metrov dolgi dovozni poti, torej brez upoštevanja slabega stanja objekta samega v gradbeno statičnem pomenu. Sodišče prve stopnje torej ni upoštevalo v izvedenskem mnenju ugotovljenih dejstev o stanju objekta, o njegovi razpokanosti, posedanju in nevarnosti za bivanje, kar je izrecno poudarilo na koncu 32. točke obrazložitve. Zato so pravno neupoštevne pritožbene navedbe o zanikanju razpokanosti objekta v letu 2011, ko je tožnica proti svoji volji prenehala uporabljati objekt. Ob neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje, da sta tožnica in njena pooblaščenka bili prisotni na kraju samem, ko je izvedenka gradbene stroke 7. 1. 2020 opravila ogled objekta, je neutemeljena pritožbena navedba, da je izvedensko mnenje izdelano brez prisotnosti tožnice. Tožnica v pritožbi sama zatrjuje, da bi na ogledu podala le pripombe v zvezi s časom nastanka razpokanosti objekta, kar pa je sodišče prve stopnje štelo kot pravno neupoštevno dejstvo.

8. Sicer pa je povsem pravno pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ni bila naloga izvedenke iskati še morebitne cenitve in ugotavljati vrednosti iz preteklosti. Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 24. 1. 2020 izhaja, da je tožnica dokazni predlog za določitev novega izvedenca (po dopolnjenem izvedenskem mnenju z zaslišanjem izvedenke Milke Leskovšek) obrazložila z navedbo, da je delo izvedenke in ne tožnice ugotoviti, kakšna je bila nepremičnina v letu 2011, ker tožnica po izselitvi 7. 8. 2011 ni več hodila na predmetno nepremičnino. Glede na načelo kontradiktornosti pravdnega postopka mora pravdna stranka sama podati navedbe o dejstvih, za katera meni, da so pomembna in predlagati dokaze za dokazovanje teh dejstev. Ni izvedenec dolžan ugotavljati pravno relevantnih dejstev namesto pravdne stranke (7. in 212. člen ZPP). Ker pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstev o slabem gradbenem in statičnem stanju objekta, čas nastanka teh ni odločilna okoliščina.

Ker pa tožnica v pritožbi ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da ni ugovarjala ugotovitvam izvedenke o okoliščinah (lokaciji objekta, oddaljenosti od infrastrukture, o velikosti in standardu uporabnega bivalnega dela, o neekonomičnosti objekta), na katerih temelji ugotovitev o možnem doseganju mesečne najemnine 200,00 EUR in ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstev o slabem gradbenem stanju objekta, posledica zavrnitve dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca ni niti nepopolno ugotovljeno dejansko stanje niti s tem ni bilo onemogočeno tožnici izvajanje dokazov za utemeljitev zahtevka po višini in s tem tudi ni bila storjena le smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče sicer ne pazi uradoma. Po presoji pritožbenega sodišča tudi ni bila kršena tožničina pravica do poštenega sojenja. Pritožba glede na zgoraj obrazloženo ni izpodbila ugotovitve sodišča prve stopnje, da obstoji tožničina terjatev do toženca v znesku 7.499,27 EUR iz naslova uporabnine za njen solastni delež predmetnega objekta.

9. Neutemeljen je tudi očitek o storjeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ga v pritožbi utemeljuje tožnica s trditvijo, da je izrek sodbe nerazumljiv in se ne da preizkusiti.

Dejstvo je, da je toženec v pobot uveljavljal judikatno terjatev, to je pravnomočno prisojeno denarno terjatev iz naslova pravdnih stroškov. V pravdi je mogoče s procesnim ugovorom zaradi pobotanja uveljaviti tudi terjatev, o kateri je že bilo pravnomočno odločeno, če še vedno obstaja. V takem primeru sodišče v izreku ugotovi obstoj tožbene terjatve in brez ugotovitve obstoja judikatne pobotne terjatve opravi pobot in izreče zavrnitev (ali delno zavrnitev) zahtevka, obstoj pobotne terjatve pa obravnava le v obrazložitvi (Pravosodni bilten št. 2/2017, stran 111, materialnopravni in procesnopravni vidiki pobota, avtorica Tadeja Zima). Tako je ravnalo sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru in pritožba neutemeljeno trdi, da je ponovno odločalo o judikatni terjatvi in da je izrek sodbe nerazumljiv.

10. Drži pritožbena trditev, da je upoštevana judikatna terjatev, ki jo imajo zoper tožnico toženec in še dva subjekta, nerazdelna. To pomeni, da ima aktivno legitimacijo tudi toženec vse dokler ni v celoti poplačana. Neizpodbijana je ugotovitev sodišča prve stopnje, da v pobot uveljavljana judikatna terjatev znaša 39.139,21 EUR na dan izdane izpodbijane sodbe (25. 5. 2021) glede na že s strani tožnice delno poplačano terjatev v višini 2.832,11 EUR. Iz zapisnika o naroku zadnje glavne obravnave izhaja, da tožnica ni nasprotovala po tožencu navedenem dejstvu, da je toženec z njene strani poplačan v višini 2.832,11 EUR. Tako je neutemeljena pritožbena navedba, da ni jasno, kolikšna je v pobot uveljavljena judikatna terjatev. Pritožbena navedba, da ni jasno, kolikšen del le-te odpade na toženca, pa je nekonkretizirana. Sicer pa glede na dejstvo, da je v pobot uveljavljana terjatev nerazdelna terjatev, ki jo imajo trije upniki, velja domneva, da so njihovi deleži enaki, to pa pomeni, da bi znašal toženčev delež denarne terjatve na dan izdaje izpodbijane sodbe in izvedenim pobotom 13.990,44 EUR, kar seveda presega ugotovljeno tožničino terjatev, katere višina je 7.499,27 EUR.

11. Odločitve o stroških pravdnega postopka tožnica v pritožbi ne izpodbija konkretizirano, glede na izveden pobot in zavrnjen tožbeni zahtevek v točki II izreka pa je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica s tožbenim zahtevkom ni uspela.

12. Glede na vse zgoraj obrazloženo izpodbijana sodba ni obremenjena s pritožbeno očitanimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo tistih, na katere mora paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato ta pritožbeni razlog ni podan. Pravno odločilna dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in pravilno je uporabilo tudi materialno pravo, to so določbe 66. člena Stvarnopravnega zakonika in določbe 190. ter 198. člena Obligacijskega zakonika.

Tožničina pritožba je v celoti neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih, to je v točkah II in III izreka (353. člen ZPP).

13. O neutemeljenosti toženčeve pritožbe

14. Toženec v pritožbi ne izpodbija ugotovljenega dejstva, da uporablja za bivanje celoten stanovanjski objekt, katerega solastnica v deležu 23 % je tožnica in da je ta bila proti svoji volji izločena iz uporabe tega solastnega objekta v avgustu 2011. Materialno pravno pravilen je sklep sodišča prve stopnje, da ima toženec od uporabe tožnici solastnega dela objekta korist, ki je v tem, da ne išče druge nepremičnine in ne plačuje nadomestila za rabo druge nepremičnine. S temi razlogi je pravilno pojasnilo toženčevo korist, na tožničini strani pa je prikrajšanje, s tem je navedlo pravilne razloge za utemeljenost tožničinega zahtevka po temelju. Bistvo tožničinega prikrajšanja je ravno v toženčevi uporabi celotne nepremičnine in s tem njenega solastnega dela.

Toženec v pritožbi celo sam priznava, da ima od uporabe tožničinega solastnega deleža nepremičnine korist ko trdi, da če toženec še naprej biva v objektu, ki za prebivanje dejansko ni primeren, to še ne pomeni, da je na njegovi strani ″takšno okoriščenje″ ki tudi z vidika pravičnosti terja povrnitev uporabnine tožnici kot solastnici. Vsakršno okoriščenje s tujo stvarjo je korist, ki jo je treba povrniti (190. in 198. člen OZ).

Materialnopravno pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ob ugotovljenem dejanskem stanju za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka po pravni podlagi ni pravno upoštevno dejstvo, da toženec nase prevzema riziko bivanja v statično in konstrukcijsko poškodovanem objektu in da je zaradi takšnega dejanskega stanja objekt neprimeren za oddajo v najem.

15. Pritožbeno uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Ta kršitev je podana takrat, ko je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe in samimi listinami in zapisniki, če sodišče v razlogih sodbe vsebini listinskega gradiva pripiše drugačno vsebino, kot je vsebina na izvirni listini, če gre torej za nepravilen prenos podatka iz listine v sodbo. Če pa je sodišče prve stopnje upoštevalo znesek 200,00 EUR kot primerno uporabnino, v izvedenskem mnenju pa je ta opredeljena v razponu od 100,00 EUR do 200,00 EUR, ni storilo očitane bistvene kršitve. Prav tako ni storilo bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je v točki 37 obrazložitve izpodbijane sodbe kot razloge za upoštevanje mesečne uporabnine 200,00 EUR navedlo, da je velikost bivalnega dela objekta polovico večja od tiste, za katero se objekti v konkretnem okolju dajejo v najem za povprečno najemnino 156,00 EUR mesečno, da je v konkretnem objektu bivalni standard višji. S tem je dovolj in pravilno pojasnjeno, da ima toženec zaradi bivanja v takem objektu korist v višini 200,00 EUR mesečno, glede na tožničin delež 23 % pa v višini 46,00 EUR mesečno. Odločitev sodišča prve stopnje je dovolj konkretizirano obrazložena in tudi ni abritrarna, saj temelji na izvedenskem mnenju, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno dokazno ocenilo in pravilno upoštevalo le pravno odločilna dejstva, v točkah 32 in 36 obrazložitve izpodbijane sodbe pa je pojasnilo razloge, zakaj ni upoštevalo kot odločilnih tudi ugotovitev izvedenke o razpokanosti in poškodovanosti hiše. Pravno odločilna dejstva so, ki jih povzema tudi pritožba, da toženec uporablja objekt v celoti, tudi tožničin solastni del, da za lastne potrebe in v zvezi z bivanjem nima nobenih stroškov, tožnica pa svojega solastnega dela ne more uporabljati, ker je bila proti svoji volji izločena iz njegove uporabe.

16. Preostale pritožbene navedbe so pravno neupoštevne, zato pritožbeno sodišče nanje ni odgovorilo.

17. Pritožbeno uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožbeno sodišče ni ugotovilo, ni ugotovilo niti tistih, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodišče prve stopnje pa je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo odločilna dejstva in je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, to so določbe 66. člena Stvarnopravnega zakonika in 190. ter 198. člena Obligacijskega zakonika. Pritožba je v celoti neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje tudi v po tožencu izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

18. Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, zato mora vsaka kriti svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.