Jedro

Tožnik ni bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, temveč je sam, kot to izhaja iz listin v upravnem spisu, odjavil stalno prebivališče v Republiki Sloveniji z dne 11. 7. 1994 in se preselil (prijavil) v BiH. Tožnik je dne 4. 9. 1998 ponovno prijavil stalno prebivališče v Republiki Sloveniji (Velenje), kar pa v primeru izbrisa iz registra stalnega prebivalstva po uradni dolžnosti ne bi bilo mogoče.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano prvostopenjsko odločbo je odločeno, da se zavrne prošnja A.A. (tožnika v tem sporu) državljana Republike Slovenije, s stalnim prebivališčem v B., na naslovu ..., za izdajo posebne odločbe državljanu Republike Slovenije, ki je bil kot državljan druge republike nekdanje SRFJ izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. V obrazložitvi se upravni organ sklicuje na določbo 1.b člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SRFJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD), ki določa pogoje za izdajo posebne odločbe na prošnjo prosilca, ki je pridobil državljanstvo Republike Slovenije. V tem primeru je prosilec 5. 11. 1991 vložil prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije v skladu s 40. členom Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS), ki ji ni bilo ugodeno. Odločba je bila s sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 21. 12. 1993 odpravljena. V ponovnem postopku je upravni organ ponovno zavrnil prošnjo prosilca za državljanstvo in je bila odločba spet odpravljena s sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 24. 1. 1996. Na ponovno prošnjo prosilca za sprejem v državljanstvo, je bil na podlagi 40. člena ZDRS dne 25. 10. 1999 sprejet v državljanstvo RS. S tem so bile odpravljene tudi vse pravne posledice za nazaj in glede na 81. člen Zakona o tujcih, določbe tega zakona zanj niso veljale. Prosilec za prebivanje v Republiki Sloveniji na podlagi Zakona o tujcih ni potreboval dovoljenja za stalno prebivanje, zato mu s posebno odločbo ni mogoče priznavati, da je imel v Republiki Sloveniji določen čas za nazaj dovoljenje za stalno prebivanje, saj je bil glede na 13. člen Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije v pravicah in dolžnostih ves čas izenačen z državljani Republike Slovenije. Pomen posebne odločbe na podlagi 1.b člena ZUSDDD, je namreč ureditev statusa tujca in prebivališče za nazaj. Prosilec, ki je državljan Republike Slovenije zaradi odprave zavrnilne odločbe na podlagi 40. člena ZDRS, za prebivanje v Republiki Sloveniji, ni potreboval dovoljenja za prebivanje, prijava stalnega prebivališča v registru stalnega prebivalstva mu je že urejena brez prekinitev tudi za nazaj.

2. S pritožbeno odločbo tožena stranka potrjuje odločitev organa prve stopnje in odgovarja na pritožbene navedbe.

3. Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, zmotno uporabo materialnega prava in kršitev pravil postopka. Navaja določbo 1.b člena ZUSDDD, po katerem izpolnjuje pogoje za izdajo posebne odločbe. Ker njegovi prošnji za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije z dne 5. 11. 1991 ni bilo ugodeno, mu je bil odvzet status stalnih prebivalcev. To je bilo storjeno na podlagi obvezujočega navodila Ministrstva za notranje zadeve in so mu na ta način samovoljno odvzeli stalno prebivališče. Zakon o tujcih je določal: „za osebe, ki ne bodo pridobile državljanstva, se od 26. februarja 1992 uporablja Zakon o tujcih“. S tem je izgubil ekonomske in socialne pravice, pa tudi osebnostne pravice. Samo dejstvo, da je kasneje zopet zaprosil za sprejem v državljanstvo in bil z dnem 25. 10. 1999 sprejet, pa ne opravičuje dejstva, da je bil 8 let brez stalnega prebivališča. Nepravilna je ugotovitev upravnega organa, da ni potreboval dovoljenja za prebivanje in ne stalnega prebivališča v času izbrisa. V času do izdaje odločbe o sprejemu v državljanstvo ni imel dovoljenja za bivanje, tudi ne stalnega bivališča in to zgolj iz razloga, ker je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva in dovoljenj ni mogel pridobiti. Predlaga, da se izpodbijana odločba prvostopenjskega organa odpravi in da se mu priznajo stroški postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri navedbah iz izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po presoji sodišča sta oba upravna organa na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja uporabila pravilne materialne predpise, zato sodišče v izogib ponavljanju dejanskih in pravnih razlogov ponovno ne navaja, ker jim v celoti sledi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

7. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da ima tožnik isti status, kot ga določa 1.b člen ZUSDDD, ki določa, da za državljana Republike Slovenije, ki je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, kasneje pa je bil sprejet v državljanstvo Republike Slovenije, ne da bi mu bilo pred tem izdano dovoljenje za stalno prebivanje, se šteje, da je imel v Republiki Sloveniji dovoljenje za stalno prebivanje in prijavljeno stalno prebivališče na naslovu, na katerem je bil prijavljen ob izbrisu iz registra stalnega prebivalstva, v času od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do pridobitve državljanstva Republike Slovenije, o čemer se mu na prošnjo izda posebna odločba.

8. Tožnik je v zakonsko določenem 6-mesečnem roku po uveljavitvi ZDRS, vložil prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije v skladu s 40. členom tega zakona. Vrhovno sodišče RS, pa je v tožnikovih postopkih državljanstva odločilo dvakrat in odpravilo upravni odločbi, s katerima je bila tožnikova prošnja za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije zavrnjena. Za tožnika tako ni veljal Zakon o tujcih (81. člen - prehodne in končne odločbe), glede na to, da je v roku 6 mesecev od uveljavitve ZDRS zaprosil za sprejem v slovensko državljanstvo po tem zakonu. To pomeni, da tožnik dejansko ni bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, temveč je sam, kot to izhaja iz listin v upravnem spisu, odjavil stalno prebivališče v Republiki Sloveniji z dne 11. 7. 1994 in se preselil (prijavil) v BiH. Iz listine v upravnem spisu je nadalje razvidno, da je tožnik dne 4. 9. 1998 ponovno prijavil stalno prebivališče v Republiki Sloveniji (Velenje), kar pa v primeru izbrisa iz registra stalnega prebivalstva po uradni dolžnosti, ne bi bilo mogoče. Gre torej za drugo dejansko in pravno stanje, kot ga zatrjuje tožnik v tožbi.

9. Ker je bila s sodbo Vrhovnega sodišča RS odpravljena zavrnilna upravna odločba o sprejemu tožnika v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 40. člena ZDRS in ker je bil tožnik v letu 1999 sprejet v državljanstvo Republike Slovenije, je bil na podlagi 13. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ki določa, da so državljani drugih republik, ki so na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije 23. decembra 1990 imeli prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živijo, do pridobitve državljanstva Republike Slovenije po 40. členu ZDRS oziroma do iztekov rokov po 81. členu Zakona o tujcih, izenačen v pravicah in dolžnostih z državljani Republike Slovenije. Kot pravilno navaja upravni organ, je namen posebne odločbe na podlagi 1.b člena ZUSDDD ureditev statusa tujca in prebivališče za nazaj. Tožnik kot državljan Republike Slovenije zaradi odprave zavrnilne odločbe na podlagi 40. člena ZDRS, za prebivanje v Republiki Sloveniji ni potreboval dovoljenja za prebivanje, prijava stalnega prebivališča v registru stalnega prebivalstva pa mu je že bila urejena za nazaj, brez prekinitev.

10. Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravile in je upravni akt na zakonu utemeljen, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II izreka:

11. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.