Jedro

ZDR-1 poleg delavcev, starejših od 58 let, varuje pred odpovedjo iz poslovnega razloga tudi delavce, ne glede na starost, ki jim do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjka do 5 let pokojninske dobe. Izpolnitev pogojev za starostno upokojitev vedno temelji na osebnih, subjektivnih okoliščinah vsakega posameznega delavca, zato ni mogoče govoriti o objektivnih okoliščinah. „Objektivna okoliščina“ s stališča delodajalca so lahko le podatki, na podlagi katerih se ugotovi, ali konkretni delavec v trenutku odpovedi take pogoje izpolnjuje. To pa so podatki, ki so delodajalcu znani, podatki ki jih lahko pridobi s strani zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in podatki, ki mu jih da delavec (rojstni datum, podatki o delovni, zavarovalni oziroma pokojninski dobi, podatki o okoliščinah, ki lahko vplivajo na izpolnitev pogojev za starostno upokojitev). Po določbi 36. točke 7. člena ZPIZ-2 je starostna pokojnina pokojninski prejemek brez odbitkov, ki pripada zavarovancu ob dopolnitvi predpisane starosti in pokojninske dobe, če izpolnjuje z zakonom določene pogoje. Starostna pokojnina se odmeri od pokojninske osnove v odstotku, odvisnem od dolžine pokojninske dobe. Predpisana starost, ki je pogoj za pridobitev pravice do starostne pokojnine, je tako starost iz 27. in iz 28. člena ZPIZ-2. Zato ni podlage za neupoštevanje znižanja starostne meje za ugotavljanje pogojev za starostno upokojitev po 114. členu ZDR-1. Tožnica je v času podaje izpodbijane odpovedi spadala v varovano kategorijo delavcev pred upokojitvijo po prvem odstavku 114. člena ZDR-1, saj ji je do datuma, ko bi se lahko upokojila manjkalo manj kot 5 let, česar tožena stranka pri odpovedi ni upoštevala, zato je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožnica in tožena stranka vsaka sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in njeno razveljavitev, ugotovitev, da tožničina pogodba o zaposlitvi ni prenehala veljati, reintegracijo in reparacijo za čas od 22. 10. 2014 do ponovnega nastopa dela (I. točka izreka). Ugodilo je podrednemu tožbenemu zahtevku, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 8. 2014 nezakonita (II/1. točka). Pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 9. 2011 je s 4. 9. 2015 razvezalo (II/2. točka). Toženi stranki je naložilo, naj tožnici za čas od 22. 10. 2014 do 4. 9. 2015 prizna vse pravice iz delovnega razmerja in jo prijavi v zavarovanje (II/3. točka), ji za čas od 22. 10. 2014 do 4. 9. 2015 prisodilo nadomestilo plače (II/4. točka) in denarno povračilo v višini 22.463,35 EUR bruto (II/5. točka). Tožnici je prisodilo še regres za letni dopust za leto 2015 v bruto znesku 527,15 EUR (III. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek glede odškodnine za neizkoriščen letni dopust v znesku 2.971,04 EUR, tožbeni zahtevek za obračun regresa za letni dopust za leto 2015 v bruto znesku 2.062,00 EUR ter plačilo neto zneska 642,49 EUR in podredni tožbeni zahtevek v delu glede razveze pogodbe o zaposlitvi z dnem vročitve pisnega odpravka sodbe, glede vpisa delovne dobe po 22. 10. 2014 ter glede povračila v znesku 10.652,87 EUR bruto (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo povračilo stroškov tožnice v znesku 1.252,39 EUR (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo v delu, ki se nanaša na odškodnino za neizkoriščen letni dopust, povračilo po 118. členu ZDR-1 v znesku 10.652,87 EUR bruto in odločitev o stroških postopka pravočasno po pooblaščenki vlaga pritožbo tožnica. Predlaga, da se zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da se odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje s stroškovno posledico. Navaja, da je prisojeno denarno povračilo v višini 13 mesečnih plač po prvem odstavku 118. člena ZDR-1 prenizko. Sodišču prve stopnje očita, da pri njegovi odmeri ni ustrezno upoštevalo tožničinega poklica, smeri in stopnje izobrazbe, njenih zaposlitvenih možnosti, njene starosti in z njo težje zaposljivosti, premoženjskega in socialnega stanja ter slabšanja razmer v državi in zaposlitvenih možnosti starejših delavcev. Da v prihodnosti ne bo dobila zaposlitve, utemeljuje z velikim številom neuspešnih prijav na prosta delovna mesta in dejstvom, da zavod za zaposlovanje ne vodi nobenih aktivnosti za zaposlovanje starejših delavcev. Kot preuranjen graja zaključek, da endoproteza kolka ne vpliva na tožničino možnost zaposlitve in sposobnost opravljanja dela v administraciji. Pove, da bi v primeru ugoditve reintegracijskemu zahtevku prejemala nadomestilo za brezposelnost do maja 2016. Da ji je bilo odmerjeno povračilo v prenizkem znesku utemeljuje tudi z dejstvom, da ji je prisojen bruto znesek, prejeti neto znesek pa bo po plačilu davkov in prispevkov nižji. Meni, da bi sodišče prve stopnje pri tehtanju interesov obeh pravdnih strank moralo upoštevati, da je bilo sklenjeno delovno razmerje zanjo eksistenčnega pomena, zaradi česar bi ji prisojena odškodnina morala nadomestiti bodočo škodo. Pri odmeri višine odškodnine po 118. členu bi po njenem mnenju sodišče moralo upoštevati tudi okoliščine, ki jih je izoblikovala sodna praksa, to je premoženjsko in socialno stanje in se sklicuje na dve sodni odločbi. Dalje navaja, da bo morala vrniti nadomestila plače med brezposelnostjo, prejeta po sodni razvezi 5. 9. 2015, upokojila pa se bo v primeru brezposelnosti lahko šele leta 2025. Nasprotuje tudi odločitvi sodišča prve stopnje o zavrnitvi nadomestila za neizrabljen letni dopust. Meni, da stališča iz odločbe št. Pdp 62/2013 niso uporabljiva, saj nezakonito prenehanje delovnega razmerja ni enako možnosti psihofizične regeneracije. Navaja, da letnega dopusta za leto 2015 zaradi objektivnih razlogov ni mogla izkoristiti zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, torej iz razlogov, ki so bili na strani tožene stranke. Meni, da je skladno s sodbama sodišča Evropskih skupnosti št. C-350/06 in C-520/06 delodajalec ne glede na svojo krivdo dolžan delavcu, ki objektivno ni imel možnosti izkoristiti letnega dopusta, plačati nadomestilo za neizkoriščen letni dopust. Izpodbija tudi odločitev o stroških in trdi, da je sodišče prve stopnje nepravilno kot vrednost spornega predmeta upoštevalo 16.551,00 EUR, namesto da bi po 24. členu ZOdvT vrednost določilo po znesku zahtevanih dajatev za 3 leta. Navaja, da je v predmetnem sporu uveljavljala kumulativno več zahtevkov, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago, denarne terjatve iz naslova nezakonitosti odpovedi pa niso vključene v sam spor o prenehanju delovnega razmerja, to pa je po njenem mnenju tudi v nasprotju z določbo 41. člena ZPP. Izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje. Zatrjuje neskladje med izrekom sodbe in njeno obrazložitvijo, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v razlogih sodbe o vsebini listin, in izpovedjo prič in strank. Zatrjuje še napačno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP. Dejanskim in pravnim zaključkom sodišča prve stopnje očita, da so najmanj preuranjeni. Priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper ugodilni del sodbe se pravočasno po pooblaščencu pritožuje tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Trdi, da je tožnica trditveno in dokazno podlago v zvezi z upoštevanjem skrbi za otroka zaradi uveljavljanja znižanja starostne meje za pridobitev pravice do starostne pokojnine podala prepozno. Navaja, da je tožnica zgolj pavšalno zatrjevala varstvo po 114. členu, šele z vlogo po opravljenem prvem naroku pa je navedla, kaj ji datum upokojitve 13. 8. 2019 predstavlja, da ima dva otroka, da ju mož pri upokojevanju ni uveljavljal ter da bo otroka uveljavljala ona in da naj bi ustno seznanila delodajalca o manj kot 5 letih do upokojitve. Predloženi dopis ZPIZ z dne 7. 11. 2014 je po njenem mnenju nedovoljen informativni dokaz. Meni, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe ZPP glede materialnega procesnega vodstva v zvezi s tem, kar je tudi grajala. Dalje navaja, da tožnica vse do vložitve tožbe ni uveljavljala varstva po 114. členu ZDR-1 ter da toženi stranki ni podala informacij, da ima manj kot 5 let do upokojitve in podatkov o uveljavljanju otrok v zvezi z znižanjem starostne meje. V zvezi s tem se sklicuje na izpovedi direktorjev tožene stranke. Kot neverodostojni nasprotuje izpovedi tožnice, da je na sestanku 17. 7. 2014 obvestila direktorja o manj kot 5 letih do upokojitve, saj je imela tega dne tožnica več kot 5 let do upokojitve. Dalje navaja, da se je šele po pogovoru tožnice s pravnikom na ZPIZ A.A. pojavilo vprašanje varstva po 114. členu ZDR-1. Trdi, da je za upokojitvene pogoje tožnica izvedela šele s prejemom pisma ZPIZ z dne 7. 11. 2014. Navaja, da ZPIZ v času podaje izpodbijane odpovedi delodajalcem ni zagotavljal podatkov, ki bi vključevali tudi okoliščine, ki znižujejo starostno mejo za pridobitev pravice do starostne pokojnine. V zvezi s tem prilaga dopis ZPIZ z dne 4. 2. 2015 in elektronsko sporočilo z dne 14. 3. 2014. Trdi, da sklep Vrhovnega sodišča RS št. VIII Ips 102/2015 odstopa od dotedanje sodne prakse in je bil objavljen šele 15. 10. 2015, tako da je šele po tem datumu postalo relevantno raziskovanje dejstev v tej smeri. Po njenem mnenju je nedopustna situacija, ko je šele v sodnem postopku omogočeno, da se ugotavlja upravičenost delavca do varstva po 114. členu ZDR-1, saj to ne zagotavlja ustrezne ravni pravne varnosti delodajalcu, ki odpoveduje pogodbo. Po njenem mnenju razlaga, kot jo je uporabilo sodišče prve stopnje v zvezi z uporabo 114. člena ZDR-1, nasprotuje namenu tega zakona. Meni, da je bila tožnica dolžna zagotoviti toženi stranki ustrezne podatke glede uveljavljanja otrok, ki naj jih tožena stranka upošteva glede varstva pred odpovedjo in jih brez soglasja delavca ne more pridobiti. Trdi, da subjektivnih okoliščin za zniževanje starostne meje za pridobitev pravice do starostne pokojnine zaradi varstva osebnih podatkov ne more pridobiti brez soglasja delavca. Pove, da ji ni moglo biti znano, ali bo tožnica uveljavljala otroke, take situacije pa ni mogoče enačiti s situacijo upoštevanja služenja vojaškega roka in dela pred 18. letom starosti. Situacijo iz predmetne zadeve primerja s situacijo varovane kategorije delavk, ki dojijo, o čemer pa morajo obvestiti delodajalca in po potrebi predložiti zdravniško potrdilo. Meni, da golo zatrjevanje delavca, da ima manj kot 5 let do upokojitve ne vzpostavlja varstva po 114. členu ZDR-1. Sklicuje se na pravno mnenje Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani in na dosedanjo sodno prakso v zvezi z varstvom po 114. členu ZDR-1. Meni, da stališče, ki ga je sodišče zavzelo v izpodbijani sodbi odstopa od dosedanje prakse in predstavlja nedopusten poseg v ustavno pravico do enakega sodnega varstva pravic. Dalje navaja, da tožbeni zahtevek za reintegracijo, reparacijo in sodno razvezo v tožbi ni oblikovan v skladu z določbo 182. člena ZPP. Po njenem mnenju je tožnica z navedbami, ki utemeljujejo višino denarnega povračila, prekludirana, saj je tožena stranka že v odgovoru na tožbo podala predlog za sodno razvezo pogodbe. Izpostavlja še, da je denarno povračilo odmerjeno v previsokem znesku. Navaja, da je tožena stranka delovala skladno z obstoječo sodno prakso, zaradi česar po njenem mnenju obstajajo olajševalne okoliščine na strani tožene stranke, ki bi se morale upoštevati pri določanju višine povračila. Dalje meni, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo vseh dejstev v zvezi z možnostmi za novo zaposlitev na strani tožeče stranke, saj bi tožnica morala iskati zaposlitev v radiju 1,5 ure vožnje od prebivališča oziroma skupno 3 ure dnevno, ne bi smela zavračati možnosti fleksibilnejših oblik zaposlitev (s. p.) ter bi se morala prijavljati na razpise za javna dela, česar ni storila, prav tako bi morala na spletu ažurno spremljati razpise. Priglaša stroške pritožbe.

4. Na pritožbo tožnice tožena stranka pravočasno po pooblaščencu vlaga odgovor, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Tako ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavljata pritožbi, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo.

7. Sodišče prve stopnje tudi sicer ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih v svoji pritožbi uveljavlja tožena stranka. Pravilno je kot pravočasne upoštevalo trditve tožnice v zvezi z varstvom pred odpovedjo po 114. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 – ZDR-1), saj jih je podala že v sami tožbi, v kateri je navedla, da ji manjka manj kot 5 let do izpolnitve pogojev za pridobitev starostne pokojnine, in kot dokaz predlagala poizvedbe pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ). Pritožba tožene stranke se neutemeljeno zavzema za to, da bi morala tožnica že v sami tožbi podati trditve o tem, da ji do pridobitve pravice do starostne pokojnine manjka manj kot 5 let zato, ker bo zaradi otrok uveljavljala znižanje starostne meje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Trditvenemu bremenu je zadoščeno, če delavec zatrjuje, da je varovana kategorija delavcev zaradi možnosti upokojitve v manj kot 5 letih, okoliščin, na podlagi katerih se bo lahko v takem obdobju upokojil, pa mu (dokler to ni sporno), ni treba navajati. Tožnica je pravočasno v dokaz svojih navedb o tem, da je varovana po 114. členu ZDR-1, sodišču 15. 12. 2014 predložila dokaz - potrdilo ZPIZ, iz katerega izhaja, pod kakšnimi pogoji bi se tožnica lahko upokojila 13. 8. 2019. Ta dokaz ni informativni dokaz, saj je z njim tožnica dokazovala zatrjevano sporno dejstvo, da ji do izpolnitve pogojev za upokojitev manjka manj kot 5 let. 8. Pritožbene navedbe glede materialnega procesnega vodstva so presplošne, zato se do njih pritožbeno sodišče ne opredeljuje. Tožena stranka namreč konkretno ne navaja, v čem je sodišče prve stopnje pri materialnem procesnem vodstvu kršilo določbe pravdnega postopka in kako je to vplivalo na odločitev v zadevi.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da je tožnica prepozno podala trditve v zvezi z okoliščinami, pomembnimi za odmero denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. Ker je skladno s tretjim odstavkom tega člena mogoče uveljavljati predlog za sporazumno razvezo do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, lahko stranki tudi trditve o okoliščinah, ki vplivajo na višino denarnega povračila podata vse dotlej. Na to pa ne vpliva dejstvo, da je tožena stranka predlagala sodno razvezo že v odgovoru na tožbo.

10. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožene stranke glede oblike tožbenega zahtevka tožnice (primarni in podredni zahtevek) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica v tožbi dejansko uveljavljala podredne tožbene zahtevke, ki so po vsebini identični s primarnimi tožbenimi zahtevki oziroma že vsebovani v primarnih tožbenih zahtevkih. Takšno oblikovanje tožbenih zahtevkov res ni skladno z določbo 182. člena ZPP. Pogoj za eventualno kumulacijo zahtevkov je namreč obstoj več zahtevkov, ki so sicer v medsebojni zvezi, vendar pa so si med seboj različni. Bistvo eventualne kumulacije zahtevkov po tretjem odstavku 182. člena ZPP je v tem, da sodišče odloči o podredno postavljenem tožbenem zahtevku le v primeru, če v celoti zavrne primarni tožbeni zahtevek. Če pa je drug (podredni) zahtevek že vsebovan v prvem (primarnem) zahtevku, torej če tožnik v drugem zahtevku zahteva manj (in ne nekaj drugega) ali celo isto, kot v prvem zahtevku, sploh ne gre za eventualno kumulacijo zahtevkov, temveč je takšna kumulacija le navidezna. Vendar pa s strani tožene stranke izpodbijani ugodilni del sodbe, ki se nanaša na zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi z dne 26. 8. 2014, na priznane pravice iz delovnega razmerja za čas od 22. 10. 2014 do 4. 9. 2015 in plačilo nadomestila plače za to obdobje, ni nezakonit zato, ker sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva ni poskrbelo za to, da bi tožnica pravilno oblikovala zahtevek, oziroma ni zavrglo delov podrednega zahtevka, ki se podvajajo s primarnim zahtevkom. Posledično je neutemeljena pritožbena navedba, da tožnici ni mogoče dosoditi denarnega povračila. Sodišče prve stopnje je namreč o tožbenem zahtevku za ugotovitev nezakonitosti odpovedi v resnici odločalo le enkrat, saj je šlo zgolj za njegovo navidezno podvajanje.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so predvsem naslednja: - da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu poslovni sekretar za nedoločen čas in ji je tožena stranka 26. 8. 2014 odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, - da je tožnici v času podaje odpovedi do izpolnitve pogoja za pridobitev starostne pokojnine manjkalo manj kot 5 let, soglasja k odpovedi pa ni dala, - da je bilo na sestanku pri toženi stranki 17. 7. 2014 dogovorjeno, da bo tožnica preverila na ZPIZ za možnost za upokojitev in nato ta podatek posredovala toženi stranki, tožena stranka pa ji je podala odpoved še preden je ZPIZ tožnici posredoval informacijo o datumu izpolnitve pogoja za upokojitev, - da bo tožnica ob upoštevanju znižanja starostne meje zaradi dveh otrok izpolnila pogoje iz 27. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/12 in nasl. – ZPIZ-2) 13. 8. 2019, torej na dan, ki ga je ZPIZ ugotovil že ob izdaji dopisa z dne 7. 11. 2014 (A9), - da tožnica s to informacijo na dan drugega sestanka 26. 8. 2014 še ni razpolagala in je torej ni mogla posredovati toženi stranki, ki je tožnici podala odpoved preden jo je tožnica sploh lahko seznanila z datumom mogoče upokojitve, ki upošteva subjektivne okoliščine tožnice za upokojitev, - da so podane okoliščine za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi z dnem zaključka glavne obravnave (4. 9. 2015) in je bilo odmerjeno primerno denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 v višini 13 plač, ki so bile tožnici izplačane v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, glede na trajanje zaposlitve tožnice pri toženi stranki, prejemanje denarnega nadomestila za brezposelnost, možnosti tožnice za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi.

12. Vrhovno sodišče RS je v sklepu opr. št. VIII Ips 102/2015 z dne 13. 7. 2015 zavzelo stališče, da ZDR-1 določa kot varovano kategorijo delavce pred upokojitvijo, v katero sodijo delavci, ki so dopolnili starost 58 let (oziroma po določbi 226. člena ZDR-1 v letu 2014 55 let), ali delavci, ki jim do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjka do 5 let pokojninske dobe. Določbe 114. člena ZDR-1 in ZPIZ-2 so drugačne, kot so bile določbe 114. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl. – ZDR) in določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl. – ZPIZ-1), zato tudi sodne prakse na podlagi prej veljavne zakonodaje ni mogoče samodejno upoštevati. Glede na to je treba zavrniti pritožbene navedbe tožene stranke o odstopu od ustaljene sodne prakse. ZDR je določal kot varovano kategorijo starejše delavce (torej po 201. členu ZDR starejše od 55 let), dokler ne izpolnijo minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Take - torej minimalne - pogoje je izrecno določal ZPIZ-1 v 36. členu. Sedaj veljavni ZDR-1 poleg delavcev, starejših od 58 let, varuje pred odpovedjo iz poslovnega razloga tudi delavce, ne glede na starost, ki jim do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjka do 5 let pokojninske dobe. Ne ZDR-1 ne ZPIZ-2 pa ne govorita več o minimalnih pogojih, temveč le o pogojih za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Uveljavitev pravice do starostne pokojnine je v vsakem primeru odvisna od zavarovanca (delavca). Tudi če in ko izpolni pogoje za upokojitev, se mu ni treba upokojiti. To pomeni tudi, da so pogoji za pridobitev pravice do starostne pokojnine različni za vsakega zavarovanca glede na njegove osebne okoliščine in odločitve. Vrhovno sodišče RS v navedeni odločbi še ugotavlja, da izpolnitev pogojev za starostno upokojitev vedno temelji na osebnih, subjektivnih okoliščinah vsakega posameznega delavca, zato ni mogoče govoriti o objektivnih okoliščinah. „Objektivna okoliščina“ s stališča delodajalca so lahko le podatki, na podlagi katerih se ugotovi, ali konkretni delavec v trenutku odpovedi take pogoje izpolnjuje. To pa so podatki, ki so delodajalcu znani, podatki ki jih lahko pridobi s strani zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in podatki, ki mu jih da delavec (rojstni datum, podatki o delovni, zavarovalni oziroma pokojninski dobi, podatki o okoliščinah, ki lahko vplivajo na izpolnitev pogojev za starostno upokojitev). Po določbi 36. točke 7. člena ZPIZ-2 je starostna pokojnina pokojninski prejemek brez odbitkov, ki pripada zavarovancu ob dopolnitvi predpisane starosti in pokojninske dobe, če izpolnjuje z zakonom določene pogoje. Starostna pokojnina se odmeri od pokojninske osnove v odstotku, odvisnem od dolžine pokojninske dobe. Predpisana starost, ki je pogoj za pridobitev pravice do starostne pokojnine, je tako starost iz 27. in iz 28. člena ZPIZ-2. Zato ni podlage na neupoštevanje znižanja starostne meje za ugotavljanje pogojev za starostno upokojitev po 114. členu ZDR-1. 13. V pritožbi tožena stranka nasprotuje taki razlagi 114. člena ZDR-1, po kateri bi delavec užival varstvo pred odpovedjo, ne da bi imel delodajalec možnost ugotoviti, da je delavec v varovani kategoriji po tem členu. V predmetni zadevi tožnica sicer res ni toženi stranki na sestanku 17. 7. 2014 povedala, da namerava pri upokojitvi uveljavljati znižanje starostne meje zaradi otrok, vendar pa to glede na ostale ugotovljene okoliščine v zadevi ni bistveno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica direktorjema na sestanku povedala, da ji do upokojitve manjka manj kot 5 let. Tožena stranka izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedjo tožnice in zatrjuje njeno neverodostojnost. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče oziroma stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti zaslišanega mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na tožničino izpoved. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene.

14. V predmetni zadevi je bistveno, da je tožena stranka tožnici podala odpoved še preden je prejela od nje informacijo o predvidenem datumu upokojitve, pri čemer je bila tožena stranka tista, ki se je na sestanku 17. 7. 2014 s tožnico dogovorila oziroma ji naložila, naj si pridobi to informacijo s strani ZPIZ. Tožena stranka je tako ravnala kljub temu, da je po lastnih besedah že v času prvega razgovora s tožnico 17. 7. 2014 razpolagala s podatkom, da tožnici manjka do upokojitve še več kot 5 let. Ob ugotovljenem dejstvu, da je tožnica na sestanku direktorjema povedala, da se bo lahko upokojila prej kot v 5 letih, in dejstvu, da je bila tožena stranka tista, ki je tožnico napotila na ZPIZ po informacijo o predvidenem datumu upokojitve, tožnici ni mogoče odreči varstva po 114. členu ZDR-1, ker tožene stranke ni seznanila s podatki v zvezi s predvidenim datumom upokojitve, pri katerem se skladno s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, ki temelji na ZPIZ-2 in ZDR-1 (in ne ZPIZ-1 in ZDR) upošteva tudi znižanje starostne meje po 28. členu ZPIZ-2. Glede na stališče, da pri izpolnitvi pogojev za upokojitev o objektivnih okoliščinah ni mogoče govoriti, je pri ugotavljanju datuma, kdaj bo tožnica izpolnila pogoje za upokojitev, treba upoštevati tudi uveljavljanje znižanje starostne meje zaradi skrbi za otroke. Ker je tožena stranka tožnici podala odpoved iz poslovnega razloga še preden je tožnica prejela informacijo o tem, kdaj bo imela možnost upokojitve, pri čemer jo je prav ona napotila na ZPIZ za pridobitev te informacije, na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne vpliva dejstvo, da tožnica toženi stranki ni dala podatkov, na podlagi katerih bi tožena stranka lahko sama izračunala datum upokojitve ob upoštevanju znižanja starostne meje zaradi uveljavljanja otrok oziroma za tak podatek sama zaprosila na ZPIZ.

15. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica v času podaje izpodbijane odpovedi spadala v varovano kategorijo delavcev pred upokojitvijo po prvem odstavku 114. člena ZDR-1, saj ji je do datuma, ko bi se lahko upokojila (13. 8. 2019) manjkalo manj kot 5 let, tako da je že zato redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 26. 8. 2014 nezakonita.

16. Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da citiranega judikata Vrhovnega sodišča RS ni mogoče uporabiti za primer varovane kategorije delavcev pred upokojitvijo. Stališče iz tega judikata se ne nanaša zgolj na delavce, ki se lahko upokojijo prej zaradi upoštevanja služenja vojaškega roka, temveč je v celoti uporabljivo tudi za druge primere izpolnjevanja upokojitvenih pogojev zaradi odločilnih subjektivnih okoliščin pri delavcu. Pravno nepomemben je razlog za znižanje starostne meje po 28. členu ZPIZ-2, zato so stališča iz citiranega judikata pravilno uporabljena tudi v predmetni zadevi. Tudi pritožbeni navedbi, da ta judikat odstopa od ustaljene sodne prakse ter da je stališča iz njega mogoče uporabiti šele po datumu njegove objave, nista utemeljeni. Kot je bilo že pojasnjeno, je obstajala ustaljena sodna praksa v zvezi s prejšnjim ZDR v povezavi z ZPIZ-1, zato o odstopu od nje ni mogoče govoriti, tako da ni podana kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Ker gre za pravilno uporabo materialnega prava, ni mogoče slediti stališču, da se taka razlaga zakona lahko uporablja šele od objave judikata dalje. Zavrniti pa je treba tudi pritožbeno navedbo, da gre v predmetni situaciji za podobno situacijo kot pri varstvu doječih mater pred odpovedjo, saj je vsebina določb 114. in 115. člena ZDR-1 glede uveljavljanja pravic v bistvenem različna. Pa tudi če bi pritožbeno sodišče sledilo pritožbenemu stališču in stališču pravnega mnenja, ki ji je priloženo (na vsebino katerega sodišče ni vezano), da mora enako kot doječa mati po 115. členu ZDR-1 tudi za varstvo po 114. členu ZDR-1 delavec delodajalcu predložiti podatke glede izpolnjevanja pogojev za starostno upokojitev, glede na okoliščine predmetne zadeve to na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne more vplivati. Tožena stranka je namreč tožnico napotila na ZPIZ zaradi pridobitve podatka o možnem datumu za upokojitev, nato pa je še pred njegovo pridobitvijo tožnici podala odpoved. Glede na to se ne more sklicevati na to, da ji tožnica zaradi razlogov na svoji strani pred odpovedjo ni predočila vseh relevantnih podatkov za izračun datuma upokojitve. Tudi dejstvo, da pridobivanje teh podatkov od ZPIZ dolgo traja ter da to povzroča težave pri poslovanju gospodarskih subjektov, ne vpliva na to, da je tožnica varovana pred odpovedjo kot delavka pred upokojitvijo.

17. Pritožbi tožnice in tožene stranke glede višine denarnega povračila po 118. členu sta neutemeljeni, saj je sodišče prve stopnje pri njegovi odmeri pravilno upoštevalo vse kriterije, ki izhajajo iz veljavnega zakona, pravilno pa ni upoštevalo kriterijev, ki so bili odločilni po prejšnji zakonski ureditvi 118. člena ZDR. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnice, da sodišče prve stopnje ni ustrezno upoštevalo njenega poklica in zaposlitvenih možnosti ter starosti in slabšanju razmer v državi ter zaposlovanja starejših delavcev, saj odmerjeno denarno povračilo v višini 13 plač glede na ustaljeno sodno prakso v celoti ustreza ugotovljenim okoliščinam, zavzemanje tožnice za odmero najvišjega možnega povračila v višini 18 plač pa glede na ugotovljene relevantne okoliščine ni utemeljeno. Na ustreznost odmerjenega povračila ne vpliva zaključek sodišča prve stopnje, da tožničine zdravstvene težave ne vplivajo na njene zaposlitvene možnosti, prav tako tudi ne kasnejši možni termin upokojitve zaradi nezaposlenosti, dejstvo, da se odškodnine po 118. členu odmerjajo v bruto znesku ter morebitna obveznost vračila prejetih nadomestil plače med brezposelnostjo po 5. 9. 2015. Glede na to je bilo treba tožničine pritožbene navedbe v tej smeri zavrniti.

18. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da je odškodnina po 118. členu odmerjena v previsokem znesku, saj je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi in vsa dejstva na strani tožnice v zvezi z možnostmi za novo zaposlitev. Tožničino osredotočanje na osrednjeslovensko regijo pri iskanju zaposlitve, neiskanje možnosti opravljanja del kot s. p., neprijavljanje na razpise za javna dela ter pridobivanje informacij le na zavodu za zaposlovanje pa ne more vplivati na pravilnost odmere primernega denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 v višini 13 plač.

19. Prav tako je neutemeljena tožničina pritožba zoper odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za neizkoriščen letni dopust za leto 2015. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica za isto obdobje ne more dobiti nadomestila plače zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (reparacija) in nadomestila plače zaradi neizkoriščenega letnega dopusta. Tožnici je delovno razmerje po odpovedi z dne 26. 8. 2014 pri toženi stranki prenehalo v letu 2014, odškodnino za neizkoriščen letni dopust pa zahteva za leto 2015, za katerega je prejela reparacijo - nadomestila plač zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, pri čemer v letu 2015 tožnica dela zaradi te odpovedi ni opravljala. Naknadna odločitev sodišča, da je tožnici v tem obdobju delovno razmerje še trajalo, je ne upravičuje do dvojnega nadomestila plače za isto časovno obdobje. Sklicevanje na sodbi sodišča Evropskih skupnosti v predmetni zadevi ne pride v poštev, saj sta izdani v zvezi s popolnoma drugačnim dejanskim stanjem, ko delavec v času trajanja delovnega razmerja objektivno ni imel možnosti izkoristiti letnega dopusta. Pri tem ni šlo za nadomestilo zaradi neizrabe letnega dopusta v času, za katerega je bilo trajanje delovnega razmerja naknadno ugotovljeno s sodbo sodišča in je bilo delavcu za isto obdobje priznano tudi nadomestilo plače. 20. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi o stroških postopka in kot vrednost spornega predmeta štelo znesek 16.551,00 EUR, ki ga je kot vrednost spornega predmeta navedla tožnica v tožbi in v vlogah. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so vsi denarni zahtevki v predmetni zadevi posledica ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato vrednosti spornega predmeta ni mogoče odmeriti na podlagi prvega odstavka 24. člena Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08 in nasl. – ZOdvT), ampak po drugem odstavku tega člena. Tudi s postavitvijo (navidezno) primarnih in podrednih zahtevkov tožnica ne more utemeljiti zahteve po odmeri stroškov od višjega zneska spornega predmeta. Ob tem pritožbeno sodišče še navaja, da tožnica niti ni opredelila, od kakšne višine spornega predmeta bi sodišče moralo odmeriti stroške, tako da je že zato njena pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

21. Na pavšalne pritožbene navedbe tožnice o nepravilni dokazni oceni in neskladju med izrekom sodbe in obrazložitvijo pritožbeno sodišče posebej ne odgovarja.

22. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

23. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

24. Tožnica in tožena stranka s pritožbama nista uspeli, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP vsaka sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.