Jedro

Tožnik (odvetnik) je zavarovalnici sporočil napačen transakcijski račun, zaradi česar je bila odškodnina nakazana tretjemu in ne odškodninskemu upravičencu (njegovi stranki). Do neutemeljenega premika premoženja je prišlo med tožnikom, ki je stranki odškodnino vseeno nakazal, ter tretjim, ne pa med tožnikom in banko, ki je svojo terjatev do tretjega pobotala z nakazilom. Banka zato ni pasivno legitimirana v sporu zaradi neupravičene obogatitve.

Banka je nakazilo dolžna izvesti, ne da preverja, ali se ime in priimek ter številka transakcijskega računa prejemnika nakazila ujemajo. To preverja le pri nalogodajalcu, ne pa pri prejemniku nakazila.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v prvi alineji 1. točke izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna plačati tožniku v 15 dneh 8.476,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2009 do plačila.“ - v drugi alineji 1. točke izreka pa razveljavi.

II. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki v 15 dneh od prejema te sodbe 348,00 EUR pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dneva zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožeče stranke za plačilo 8.476,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2009 do plačila (prva alineja 1. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje), kar tožeča stranka zahteva več ali drugače pa je zavrnilo (2. točka izrekla). Toženi stranki je naložilo v plačilo 348,00 EUR stroškov pravdnega postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (druga alineja 1. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje).

2. Zoper takšno odločitev se iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da M. M. P. ni imel pravice do izplačila 8.476,00 EUR iz njegovega transakcijskega računa. Terjatev M. M. P. do tožene stranke v navedeni višini je obstajala na podlagi pogodbe o odprtju in vodenju transakcijskega računa, posledično pa je bila podana tudi vzajemnost terjatev tožene stranke in M. M. P.. Ker je bil pobot veljaven, je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka brez pravnega temelja obogatena. Pravni temelj za premik premoženja je bil v obravnavanem primeru pobot. V nadaljevanju pojasnjuje, da je tožena stranka kot izvajalec plačilnega prometa v konkretnem primeru morala sprejeti nalog za plačilo, saj so bili izpolnjeni vsi pogoji iz prvega odstavka 15. člena Zakona o plačilnem prometu (v nadaljevanju ZPlaP) (1). Na podlagi četrtega odstavka 15. člena ZPlaP pa nastane s sprejemom naloga za plačilo obveznost izvajalca plačilnega prometa nalogodajalca v razmerju do nalogodajalca, izvršiti nalog za plačilo. Sodišče prve stopnje sploh ni navedlo podlage, iz katere je sklepalo, da M. M. P. ni imel pravice do izplačila omenjenega zneska, Če bi bila ugotovitev sodišča prve stopnje pravilna, bi to pomenilo, da M. M. P. prostovoljno sploh ne bi mogel tožeči stranki vrniti napačno nakazanega denarja. Še več, če tožena stranka ne bi izvršila naloga za plačilo M. M. P., razen v primerih iz prvega odstavka 15. člena ZPlaP, bi kršila ZPlaP in pogodbeno razmerje o odprtju in vodenju transakcijskega računa ter bi mu bila odškodninsko odgovorna. Četudi pobot ne bi bil veljaven, bi imel torej zahtevek do tožene stranke kvečjemu M. M. P.. Pojasnjuje, da so predmet zahtevka v obravnavani zadevi obligacijske terjatve za izplačilo denarja, ne pa denar. Z nakazilom na transakcijski račun M. M. P. tožeča stranka ni pridobila stvarnopravnega zahtevka za vračilo svoje stvari, temveč obligacijskopravni zahtevek za plačilo 8.473,00 EUR. Zavarovalnica namreč toženi stranki preko banke N. d.d., ni poslala 8.476,00 EUR gotovine (kot stvar), ampak so se na podlagi ZPlaP med vpletenimi prenašale terjatve za plačilo 8.476,00 EUR. Ker v predmetni zadevi ni šlo za hrambo denarja, ki bi lahko imel lastnika, v bančnem trezorju, so nesmiselne navedbe sodišča, čigav je bil denar. Na podlagi 20. člena ZPlaP se je namreč dobroimetje na transakcijskem računu štelo za vpogledni denarni depozit pri izvajalcu plačilnega prometa, ki vodi račun. Poudarja, da tožena stranka ni bila obogatena. Edini, ki je bi obogaten, je M. M. P.. S pobotom se je namreč terjatev tožene stranke do M. M. P. zmanjšala za 8.476,00 EUR. Zakaj naj bi bilo ravnanje tožene stranke v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja sodišče prve stopnje ne obrazloži, zato v tem delu izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Poudarja, da je na podlagi ZPlaP ter sedaj veljavnega Zakona o plačilnih storitvah in sistemih plačilni promet abstrakten. Ponudnik plačilnih storitev zato ne more ugotavljati razloga za izdajo naloga za plačilo in prenos denarja. Vztraja, da je Banka Slovenije kot nadzorni organ tožene stranke ugotovila, da je bilo ravnanje tožene stranke pravilno. Sodišče prve stopnje sklicujoč se na 316. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) (2) navaja, da je pobot v določenih primerih nedopusten, vendar ne obrazloži, zakaj naj bi to veljalo tudi v tem primeru. Zgolj iz previdnosti pa tožena stranka še dodaja, da to za slovenski pravni red ne drži. Pri tem se sklicuje na sodbo VS RS III Ips 60/94 z dne 31. 8. 1994, v kateri je pojasnilo, da banka svoje obveznosti nakazati na žiro račun ne sme pobotati s svojimi terjatvami do komitenta. V obravnavanem primeru pa ne gre ta tovrsten pobot, saj tožena stranka ni pobotala svoje obveznosti nakazati na transakcijski račun, ampak je izvršila pobot s sredstvi na transakcijskem računu. Pri tem ne gre za sredstva, izročena v hrambo, ampak za navadno terjatev uporabnika do banke. Priglaša strošek sodne takse za pritožbo.

3. Na vročeno pritožbo dogovarja tožeča stranka. Stroškov z odgovorom na pritožbo ne priglaša. 4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje kot odločilno ugotovilo: - da je tožnik kot odvetnik odškodninskega upravičenca Z. M. kot odškodninskemu zavezancu sporočil napačen račun za nakazilo odškodnine (tj. namesto računa odškodninskega zavezanca račun tretje osebe M. M. P.), - da je zato Z. M. 15. 4. 2009 na račun M. M. P. nakazala znesek odškodnine v višini 10.945,00 EUR, - da je račun M. M. P. odprt pri toženi stranki, - da je tožena stranka iz tega računa na podlagi sklepa o izvršbi najprej poplačala prednostno terjatev DURS do P. v višini 2.469,00 EUR, - da je imela tožena stranka do P. terjatev v višini 8.476,00 EUR, - da je tožena stranka terjatev iz prejšnje alineje pobotala tako, da je stanje na P. računu v višini 8.476,00 EUR (tj. preostanek od nakazila po predhodnem plačilu prednostne terjatve DURS) zmanjšala na 0,00 EUR, - da je tožeča stranka svoji stranki, tj. odškodninskemu upravičencu, plačala znesek, ki ustreza znesku odškodnine, dogovorjene med zavezancem in upravičencem, - da je na tožečo stranko z izpolnitvijo tuje obveznosti, za katero je imela pravni interes, po samem zakonu prešla terjatev za vrnitev napačno nakazanega zneska, - da je DURS tožeči stranki vrnil 2.460,00 EUR, - da je za vrnitev preostanka zmotno nakazanega zneska pasivno legitimirana tožena stranka, saj je bila z denarjem, ki je bil nakazan na račun M. M. P., obogatena, tožnik pa prikrajšan s tem, ko je znesek v višini vtoževane glavnice porabila zato, da je (v takšni višini) ugasnila njena terjatev do imetnika računa, tj. M. M. P..

6. V pritožbenem postopku dejanski stan zadeve ni sporen. Sporna pa je pasivna legitimacija tožene stranke. V zvezi z navedenim sodišče druge stopnje pritrjuje toženi stranki, da je zaključek sodišča prve stopnje o obogatitvi tožene stranke na račun tožeče stranke nepravilen. Sodišče prve stopnje namreč pri svoji presoji ni upoštevalo določb ZPlaP, ki se v obravnavani zadevi uporablja glede na čas oprave sporne transakcije in ki med drugim v 15. členu ureja dolžnost izvajalca plačilnega prometa, da sprejeme nalog za plačilo, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka tega člena v zvezi s 13. členom ZPlaP (tj. da ima nalog vse obvezne sestavine in da za znesek transakcije obstaja ustrezno kritje na računu nalogodajalca). Prav tako ni upoštevalo pravne narave pogodbe o vodenju transakcijskega računa (in izrecne določbe 20. člena ZPlaP), ki ima glede pozitivnega salda na računu naravo depozita, torej nepristne hrambe, na podlagi katere imetnik računa v razmerju do banke, pri kateri je ta račun odprt, nima zahtevka za izročitev nakazanega zneska kot individualno določene stvari, temveč obligacijskopravni zahtevek za plačilo vrednosti istega zneska generično določene stvari.

7. V obravnavani zadevi je bilo namreč nakazilo opravljeno preko banke odškodninskega zavezanca na transakcijski račun, ki ga vodi tožena stranka zato, ker je nalogodajalec za prejemnika navedel zmotno številko transakcijskega računa. Tožena stranka je bila kot izvajalec plačilnega prometa (ki je za imetnika navedenega transakcijskega računa po pogodbi o njegovem vodenju opravljala plačila in izplačila), glede na določbo 15. člena ZPlaP dolžna izvesti nakazilo, saj tožeča stranka ni zatrjevala, da bi bil v obravnavani zadevi nalog izpolnjen napačno, tj. v nasprotju z določbami o obvezni vsebini naloga 15. člena ZPlaP. ZPlaP namreč izvajalcu plačilnega prometa ne narekuje obveznosti preverjati skladnosti imena in priimka prejemnika nakazila z navedeno številko njegovega transakcijskega računa. Takšno obveznost ima izvajalec po ZPlaP zgolj glede ujemanja identitete in številke nalogodajalca (primerjaj drugi in tretji odstavek 13. člena ZPlaP). Četudi je bil torej nalog, na podlagi katerega je tožena stranka izvedla plačilo na račun M. M. P., obremenjen z neskladjem med imenom in priimkom prejemnika plačila ter številko njegovega transakcijskega računa, je bila tožena stranka v skladu s 15. členom ZPlaP dolžna izvesti plačilo na številko transakcijskega računa, ki je bi naveden v nalogu. S tem, ko je nakazala sredstva v korist M. M. P., pa le-ta ni postal lastnik denarja kot individualno določene stvari, temveč je postal imetnik obligacijske pravice, da od tožene stranke kadar koli zahteva izplačilo enake količine denarja. Dobroimetje imetnika transakcijskega računa ima namreč pravno naravo bančnega denarnega depozita, torej nepristne hrambe (3). Takšna denarna terjatev do banke pa je istovrstna in vzajemna denarni terjatvi banke do M. M. P., obstoj katere med pravdnima strankama ni bil sporen.

8. Iz pojasnjenega torej izhaja, da neutemeljen premik premoženja ni nastopil med tožečo in toženo stranko, temveč med tožečo stranko na eni strani in P. na drugi strani. V obravnavanem primeru je posledično neodločilen odgovor na vprašanje, ali je bil pobot, ki ga je opravila tožena stranka kot banka, v neskladju z določbo 316. člena OZ (in zaradi česar je neutemeljeno pritožbeno uveljavljanje kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Tako v primeru veljavnega pobota kot v primeru njegove neveljavnosti je namreč do obogatitve prišlo na strani M. M. P., ne pa tožene stranke. Če je bil namreč pobot veljavno opravljen, se je dolg M. M. P. do tožene stranke zmanjšal, posledično pa se je za ta znesek preprečilo zmanjšanje njegovega premoženja. Če pobot ni bil veljavno opravljen, pa je – ponovno – ravno M. M. P. tisti, ki je v razmerju do tožeče stranke brez pravnega temelja obogaten za nakazan znesek, saj se je njegovo premoženje povečalo za terjatev do tožene stranke za izplačilo navedenega zneska. Ker torej tožena stranka ni pasivno legitimirana za vtoževan zahtevek, je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevek za plačilo glavnice in pripadajoče obresti zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP).

9. Sprememba odločitve o glavni stvari je terjala tudi spremembo odločitve o stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker pa tožena stranka stroškov v postopku pred sodiščem prve stopnje ni priglasila, je sodišče druge stopnje zgolj razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje o dolžnosti tožene stranke, da tožeči povrne njene pravdne stroške. Glede na uspeh tožene stranke v pritožbenem postopku ji je sodišče druge stopnje v breme tožeče stranke prisodilo povračilo priglašenega stroška takse za pritožbo. Tožeča stranka stroškov z odgovorom na pritožbo ni priglasila, zato sodišče o njih ni odločalo.

(1) Ur. l. RS, št. 30/2002 in nasl..

(2) Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl..

(3) Primerjaj N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 1218.