Jedro

Brez popolne ugotovitve dejanskega stanja in obrazložitve okoliščin iz 88. člena KZ-1 ni mogoče zadostiti kriterijem, ki morajo biti izpolnjeni pri odločanju po prostem preudarku in jih določa 6. člen ZUP.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Komisije za pogojni odpust št. 720-831/2012/26 z dne 11. 3. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Komisija za pogojni odpust zavrnila tožnikovo prošnjo za pogojni odpust. Iz obrazložitve izhaja, da tožnik v Zavodu za prestajanje kazni zapora Dob, polodprti oddelek Slovenska vas, prestaja kazen 9 let zapora, ki jo je izreklo Okrožno sodišče v Ljubljani s sodbo ..., v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. ... Komisija je izpodbijano odločitev sprejela na podlagi 88. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ker ima tožnik na Okrožnem sodišču v Ljubljani odprt kazenski postopek. Glede na navedeno komisija še ne more utemeljeno pričakovati, da tožnik kaznivega dejanja ne bo ponovil. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in ji v tožbi očita neobrazloženost. Komisiji očita, da ni pojasnila, iz česa izhaja njena ugotovitev, da ne more utemeljeno pričakovati, da kaznivega dejanja ne bo ponovil, saj ne navaja niti, katera zadeva naj bi bila še odprta in katero kaznivo dejanje naj bi mu bilo v tej zadevi očitano in ali sploh gre za kaznivo dejanje iz petega odstavka 88. člena KZ-1, tj. za dejanje, storjeno pred nastopom kazni zapora. Prav tako ni upoštevala drugih okoliščin, ki jih določa peti odstavek 88. člena KZ-1. Poleg tega naj bi ga neenako obravnavala v primerjavi z osebami, katerih prošnjam za pogojni odpust je ugodila, kljub temu da so bili tudi zoper te osebe v teku kazenski postopki. S tem naj bi kršila načelo enakosti pred zakonom iz 14. člena in pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

Pojasnjuje, da bo avgusta 2014 prestal 80 % določene kazni zapora, da se med prestajanjem zaporne kazni izobražuje, vključuje v delo, da je njegovo vedenje zgledno in neproblematično, da je oče štirih mladoletnih otrok in da je pripravljen na vključitev v življenje na prostosti. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Toženka v odgovoru na tožbo med drugim pojasnjuje, da gre pri odločanju o pogojnem odpustu za odločanje na podlagi prostega preudarka in da ima prosto polje presoje, kateremu kriteriju iz 88. člena KZ-1 bo dala prednost in ga bo v konkretnih okoliščinah štela za odločujočega. Pri tem se sklicuje na sodbo II U 139/2014. Meni, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

KZ-1 v 88. členu določa, da sme biti obsojenec, ki je prestal polovico kazni zapora, odpuščen s prestajanja kazni s pogojem, da do poteka časa, za katerega je izrečena kazen, ne stori novega kaznivega dejanja (prvi odstavek). Obsojenec je lahko pogojno izpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti, se upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti (peti odstavek istega člena).

O pogojnem odpustu odloča komisija za pogojni odpust (prvi odstavek 105. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij – v nadaljevanju ZIKS-1), ki o odločitvi izda pisno odločbo (prvi odstavek 107. člena ZIKS-1). Odločba, s katero je bila vloga za pogojni odpust zavrnjena, mora biti obrazložena (drugi odstavek 107. člena ZIKS). Odločba, izdana po 107. členu ZIKS-1, mora biti izdana po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku – v nadaljevanju ZUP (prvi odstavek 8. člena ZIKS-1).

Izpodbijana odločitev je obrazložena le z zapisom, da se tožnika pogojno ne odpusti na podlagi poročila zavoda in da ima tožnik na Okrožnem sodišču v Ljubljani odprt kazenski postopek. Po presoji sodišča pa to ne zadošča za utemeljitev odločitve o zavrnitvi prošnje za pogojni odpust. Sodišče sicer soglaša s stališčem toženke, da organ o pogojnem odpustu odloča po prostem preudarku, saj 88. člen KZ-1 določa, da je obsojenec lahko pogojno izpuščen pod navedenimi pogoji. Odločba, ki je izdana po prostem preudarku pa mora biti izdana v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je pooblastilo dano. Namen in obseg pooblastila določa zakon, ki vsebuje pooblastilo za odločanje po prostem preudarku (drugi odstavek 6. člena ZUP). Če je pristojni organ po zakonu upravičen zadevo rešiti po prostem preudarku, mora v obrazložitvi navesti ta zakon in razloge, zakaj je tako odločil in kako je uporabil obseg in namen prostega preudarka. Z določitvijo obsega prostega preudarka zakonodajalec pooblasti upravni organ, da na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja uporabi veljavno pravno normo, ne da bi mu veljavni pravni red vnaprej določil vsebino konkretne odločitve.

V primeru, ko je upravni organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, je sodišče po določbi tretjega odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) dolžno preveriti, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je bil določen. Namen in obseg prostega preudarka pa izhajata iz določb materialnega predpisa, s katerim je bilo pooblastilo za odločanje po prostem preudarku dano. Iz obrazložitve odločbe, izdane po prostem preudarku, mora biti razvidno, ali je upravni organ dovolj natančno in ustrezno raziskal konkretno dejansko stanje, navedeni pa morajo biti tudi razlogi, ki so ga vodili pri odločanju po prostem preudarku.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je komisija sklepanje, da nevedni pogoj ni izpolnjen, oprla le na sklicevanje na poročilo zavoda o poteku prestajanja kazni in na to, da je pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani odprt kazenski postopek. Po presoji sodišča zgolj dejstvo, da ima tožnik odprt kazenski postopek, samo po sebi še ne utemeljuje navedenega sklepanja komisije. Katera dejstva iz poročila o prestajanju kazni so odločilna za oceno, da navedeni zakonski pogoj za pogojni odpust ni izpolnjen, pa komisija ni navedla.

To pomeni, da je komisija stališče, da še ne more utemeljeno pričakovati, da tožnik kaznivega dejanja ne bo ponovil, sprejela, ne da bi ugotavljala dejstva in okoliščine, ki bi tako stališče utemeljevala, in ne da bi pojasnila, zakaj tako stališče izhaja iz ugotovljenih dejstev. Tako glede odprtega kazenskega postopka ni ugotavljala npr. katero kaznivo dejanje je tožniku očitano in kdaj naj bi bilo storjeno, glede poteka prestajanja kazni pa tudi ni ugotavljala okoliščin, iz katerih bi izhajalo sklepanje komisije, da ni mogoče utemeljeno pričakovati, da tožnik kaznivega dejanja ne bo ponovil. Brez popolne ugotovitve dejanskega stanja in obrazložitve okoliščin iz 88. člena KZ-1 tudi ni mogoče zadostiti kriterijem, ki morajo biti izpolnjeni pri odločanju po prostem preudarku in jih določa 6. člen ZUP. Tudi za odločanje po prostem preudarku je namreč treba ugotoviti za takšno odločitev potrebna dejstva, odločitev pa mora biti na podlagi teh dejstev obrazložena tako, da je mogoče presoditi, ali je bila odločitev sprejeta v mejah pooblastila za odločanje po prostem preudarku in v skladu z namenom, zaradi katerega je bilo tako pooblastilo dano. Ker izpodbijana odločba teh razlogov nima, je ni mogoče preizkusiti, s tem pa je storjena bistvena kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

V obravnavanem primeru torej ne gre za vprašanje, ali ima toženka prosto polje presoje, kateremu kriteriju iz 88. člena KZ-1 bo dala prednost in ga bo v konkretnih okoliščinah štela za odločujočega (stališče iz sodbe II 139/2014, na katerega se toženka sklicuje v odgovoru na tožbo), temveč za to, da sodišče zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično pomanjkljive obrazložitve, ne more preveriti, ali so bile meje prostega preudarka prekoračene oziroma ali je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ustreza namenu, za katerega je določen.

Zato je sodišče na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijano odločbo odpravilo ter v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 zadevo vrnilo pristojnemu organu v ponoven postopek.