Jedro

Ker tožnik s citiranimi odločitvami Višjega delovnega in socialnega sodišča ne dokazuje neenotnosti prakse sodišča druge stopnje glede bistvenega pravnega vprašanja in tudi ne, da praksa odstopa od prakse Vrhovnega sodišča, pritožbi ni mogoče ugoditi in dopustiti revizije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku iz naslova uspešnosti poslovanja tožene stranke v letu 2007 2.085,33 EUR, od navedenega zneska odvesti predpisane prispevke in davke ter mu izplačati pripadajočo neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 12. 2007 dalje do plačila. Tožniku je priznalo tudi odmerjene stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje pa spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sklenilo je, da se revizija ne dopusti.

3. Zoper sklep, da se revizija ne dopusti, se je pritožil tožnik in navajal, da glede plače za delovno uspešnost v sodni praksi sodišča druge stopnje ni enotnosti, niti praksa VDSS ni enotna, Vrhovno sodišče pa o tem vprašanju še ni odločalo. Navaja različne odločitve v zadevah Pdp 1869/2001, Pdp 1736/2002 in Pdp 474/2006. Zato je predlagal, da sodišče revizijo dopusti.

4. Pritožba je bila v skladu z določbo 366. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) in 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Uradni list RS, št. 2/2004) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče glede na določbe prvega odstavka 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Uradni list RS, št. 2/2004) dopusti revizijo, ki sicer glede na določbe 31. člena ZDSS-1 ne bi bila dovoljena, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (prva alineja), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (druga alineja). Po določbi tretjega odstavka 32. člena ZDSS-1 je zoper sklep, s katerim sodišče druge stopnje ne dopusti revizije, dopustna pritožba samo iz razloga po drugi alineji prvega odstavka tega člena.

7. Iz zakonskega besedila ne izhaja, da se z določbo 32. člena ZDSS-1 uvaja možnost splošne pritožbe zoper odločitve sodišča druge stopnje. Pritožba je dovoljena samo iz razlogov, določenih v zakonu. Pritožba sicer navaja, v katerem primeru naj bi šlo za odstop od sodne prakse Višjega sodišča, vendar sta sodba Pdp 1869/2001 in sodba in sklep Pdp 1736/2002 zavzeli glede bistvenega pravnega vprašanja enako stališče kot obravnavana sodba Pdp 1148/2008, sodba Pdp 474/2006 pa se ukvarja s pravnim vprašanjem v zvezi z odpovednim razlogom iz 112. člena ZDR, na pa z božičnico oziroma plačo iz naslova uspešnosti poslovanja. Tožnikovo pravno stališče v tožbi je bilo, da je upravičen do 10/12 zneska, ki so ga ostali delavci prejeli iz naslova uspešnosti poslovanja (sodišče dodaja 13. plače ali božičnice), ker je bil do konca meseca oktobra v delovnem razmerju pri toženi stranki. Ker torej tožnik s citiranimi odločitvami ne dokazuje neenotnosti prakse sodišča druge stopnje glede bistvenega pravnega vprašanja in niti ne, da praksa odstopa od prakse Vrhovnega sodišča, kar bi moral v pritožbi navajati in dokazovati tožnik, pritožbi tožeče stranke ni mogoče ugoditi in dopustiti revizije, kot to predvideva četrti odstavek 32. člena ZDSS-1. 8. Zaradi navedenih razlogov je sodišče pritožbo zavrnilo v skladu z določbo 365. člena ZPP.