Jedro

Iz ugotovitev obeh sodišč namreč izhaja, da se je tožnik vključil v vožnjo po prehitevalnem pasu v trenutku, ko ga je že prehitevalo vozilo zavarovanca tožene stranke. Taka vožnja je bila po takrat veljavnem Zakonu o temeljih varnosti cestnega prometa (ZTVCP) prepovedana (člen 62/1, točka 2). Ker pa je tudi zavarovanec tožene stranke vozil po prehitevalnem pasu z bistveno večjo hitrostjo od dovoljene in pod vplivom alkohola, je materialnopravno pravilna odločitev, da sta oba udeleženca prometne nezgode v enakih delih (vsak do ene polovice) soodgovorna za to, da je prišlo do prometne nezgode in nastanka škode.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in odločilo, da mora tožena stranka plačati tožniku 131.950,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.8.1993 dalje do plačila, tožnik pa povrniti toženi stranki 266.564,00 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.9.1999 dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo proti zavrnilnemu delu sodbe sodišča prve stopnje zavrnilo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložil tožnik pravočasno revizijo in v njej uveljavljal revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Zmotni sta ugotovitvi sodišč druge in prve stopnje, da je tožnik začel s prehitevanjem, ne da bi se poprej prepričal, ali to lahko stori varno oziroma, da je napačno ocenil oddaljenost vozila zavarovanca tožene stranke. V trenutku, ko se je tožnik odločil za prehitevanje, v njegovem vidnem polju ni bilo nobenega vozila. Vozilo zavarovanca tožene stranke se mu je približalo nenadoma in z veliko hitrostjo, zavarovanec tožene stranke pa je vozil tudi pod vplivom alkohola. Tožniku zato ni mogoče očitati prav nobene soodgovornosti, zlasti pa ne kar 50 odstotne. Vse navedeno je tožnik zatrjeval že v pritožbi, vendar pa pritožbeno sodišče na te njegove trditve ni odgovorilo. Z mnenjem izvedenca, ki je izračunal škodo na avtomobilu, se tožnik ni strinjal. Za trditev sodišča druge stopnje, da naj bi tožnik kupil avto na leasing, pa v spisu sploh ni nobene podlage. Nepremoženjsko škodo je tožnik utrpel, zaradi pomanjkljivega postopka pa sodišči obstoja te škode sploh nista ugotavljali. Reviziji naj se ugodi tako, da bo pritožbi tožnika v celoti ugodeno.

Tožnikova revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena toženi stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Tožnik v reviziji izrečno ne uveljavlja nobene procesne kršitve.

Glede na vsebino revizijskih trditev, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na vse pritožbene trditve, da je v nasprotju s podatki v spisu ugotovilo, da je tožnik kupil avto na leasing in da je bil njegov zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode zavrnjen brez izvedenega dokaznega postopka, pa je mogoče sklepati, da tožnik zatrjuje nespoštovanje določbe prvega odstavka 360. člena ZPP (sodišče druge stopnje naj ne bi presodilo vseh pritožbenih trditev, ki so odločilnega pomena) in absolutne bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Revizijsko sodišče ugotavlja, da nobena od vsebinsko zatrjevanih kršitev ZPP ni podana.

Iz obširnih razlogov sodbe sodišča druge stopnje je razvidno, da je bil preizkus tožnikove pritožbe celovit in se je nanašal prav na vse v pritožbi zatrjevane dejanske in pravne trditve, ki so za odločitev v tej zadevi odločilnega pomena. Tožniku je bilo odgovorjeno, zakaj je odločitev o njegovi 50-odstotni soodgovornosti tudi po presoji pritožbenega sodišča pravno pravilna, obširni razlogi sodbe sodišča druge stopnje pa so tožniku odgovorili tudi na njegove pritožbene trditve, da naj bi ostalo dejansko stanje zmotno ugotovljeno. V tožbi zatrjevani obstoj nepremoženjske škode se je ugotavljal z izvedencem, zato ni točna revizijska trditev, da so bili zahtevki za povrnitev nepremoženjske škode zavrnjeni brez dokaznega postopka. Ravno tako netočna pa je tudi revizijska trditev, da je ugotovitev, da je tožnik kupil avto na leasing, v nasprotju s podatki v spisu, saj je tožnik na obravnavi dne 7.5.1998 zaslišan kot stranka sam izpovedal, da je bil "prisiljen drugo vozilo vzeti na leasing" (četrti odstavek na četrti strani razpravnega zapisnika z dne 7.5.1998).

S trditvama, da sta sodišči druge in prve stopnje zmotno ugotovili način tožnikove vožnje in njegovo vključevanje v promet na prehitevalni vozni pas, po katerem je že vozil zavarovanec tožene stranke, pa tožnik v revizijskem postopku izpodbija v postopku pred sodiščema prve in druge stopnje ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Enako velja tudi za revizijski trditvi, da znaša gmotna škoda na avtomobilu več, kot pa je ugotovilo sodišče po oceni izvedenskega mnenja, in da niso točne ugotovitve izvedenca medicinske stroke, da v prometni nezgodi sploh ni bil poškodovan.

Ob upoštevanju dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (že omenjeni tretji odstavek 370. člena ZPP), pa sta obe sodišči pri presoji, ali je in če je, v kolikšnem delu je tudi tožnik soprispeval k temu, da je prišlo do škodnega dogodka in nastanka škode, tudi po mnenju revizijskega sodišča pravilno uporabili materialno pravo. Iz ugotovitev obeh sodišč namreč izhaja, da se je tožnik vključil v vožnjo po prehitevalnem pasu v trenutku, ko ga je že prehitevalo vozilo zavarovanca tožene stranke. Ravnal je tedaj skrajno neprevidno, saj je, kot je zapisalo sodišče prve stopnje, s svojo vožnjo "zaprl pot vozniku T." (peti odstavek na peti strani razlogov sodbe sodišča prve stopnje). Taka vožnja je bila po takrat veljavnem Zakonu o temeljih varnosti cestnega prometa (ZTVCP) prepovedana (člen 62/1, točka 2 ZTVCP). Res je, da je tudi zavarovanec tožene stranke vozil v nasprotju s tedanjimi cestnoprometnimi predpisi, saj je vozil po prehitevalnem pasu z bistveno večjo hitrostjo od dovoljene in pod vplivom alkohola. Ob tehtanju teže kršitev cestnoprometnih predpisov s strani obeh udeležencev prometne nezgode, pa je tudi po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilna odločitev sodišč druge in prve stopnje, da sta oba udeleženca prometne nezgode v enakih delih (vsak do ene polovice) soodgovorna za to, da je prišlo do prometne nezgode in nastanka škode.

Po povedanem se je pokazalo, da v reviziji zatrjevani revizijski razlogi niso podani. Zato je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).