Jedro

Tožeča stranka (oškodovanec) je po tem, ko je s svojo prvotno dejansko tezo o toženkinem protipravnem ravnanju propadel, začel svoj odškodninski zahtevek graditi na nečem drugem, novem. Ker bi to ob ustrezni skrbnosti lahko storil že prej, je glede takšne, nove trditvene podlage, prekludiran.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Tožnik uveljavlja plačilo premoženjske in nepremoženjske škode, ki mu je nastala v prometni nezgodi v Republiki Hrvaški. Sodišče prve stopnje je njegov zahtevek v celoti zavrnilo in mu naložilo, naj toženi stranki povrne pravdne stroške.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge in sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo bodisi razveljavi bodisi spremeni. Tožnik navaja, da je tožeča stranka že v začetku postopka trdila, da se prvotoženka ni prilagodila stanju cestišča in prometnim razmeram. Očitno je, da ni pazila na prometno situacijo pred seboj in je začela prehitevati motorno kolo tožeče stranke. Te navedbe implicirajo trditev tožeče stranke, da je prvotoženka prekršila določbe hrvaškega Zakona o sigurnosti cestnega prometa. Navedla je vse, kar je lahko navedla. Ni pa mogoče pričakovati, da bo oškodovanec v 3 ali 4 sekundah dojel, če je vožnja morebiti prehitra. Dejstva prehitre vožnje zato niso nepravočasna, marveč so se izcimila šele iz samega izvedenskega mnenja. Že do tedaj pa je bila podana dovoljšnja podlaga za zaključek o protipravnem ravnanju prvotožene stranke. Podana je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ko je sodišče prve stopnje na naroku 8. aprila 2010 zavrnilo dokazne predloge, ki so bili predloženi v smer dokazovanja načina nastanka prometne nesreče. Pritožnik še meni, da sodišče ni upoštevalo tistih zaključkov izvedenca, ki bi bili v prid tožniku. Pri tem se vnovič sklicuje na ugotovitve o prekoračeni dovoljeni hitrosti. Najpomembnejša pa je ugotovitev izvedenca, iz katere izhaja, da bi se prvotoženka trku lahko izognila, če bi ostala na smernem vozišču in bi zgolj intenzivno zavirala. Pritožba sodišču tudi očita, da je napačno uporabilo pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu. Dokazno breme je namreč na toženi in ne na tožeči stranki. Pritožba tudi vztraja, da je drugotoženka pasivno legitimirana. Po 2. odstavku 174. člena ZOR namreč imetnik nevarne stvari odgovarja za nastalo škodo. V ostalem delu pritožbe se ta ukvarja z vprašanjem višine škode.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

1. Dejanska okoliščina, da je bila drugotoženka lastnica (imetnica) osebnega avtomobila, ki je bilo udeleženo v škodnem dogodku, ob dejstvu, da je bilo vozilo zaupano prvi toženki, ne vzpostavlja odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje je jasna materialnopravna pravila (174. in 176. člen ZOR (1)) uporabilo pravilno.

2. V tem pravdnem postopku sta se soočili dve dejanski tezi o nastanku škodnega dogodka. Teza tožnika je, da je na križišču zavijal levo ter da prvotoženka na to (običajno in pričakovano) prometno situacijo ni reagirala v skladu s cestnoprometnimi pravili. V tožbi ji očita, da je tožnika, ki je že izvajal manever zavijanja v levo, nepravilno prehitevala po levi strani. K temu dodaja, da je bilo prehitevanje na tistem delu cestišča tudi sicer prepovedano s polno neprekinjeno črto. Izrecno se sklicuje na določbi 41. in 48. člena Zakona o sigurnosti prometa na cestama (2). Navedeni določili se nanašata prav na prehitevanje oziroma na obvoz vozila.

Dejanska teza tožene stranke je bila drugačna. Njeno bistvo je, da je tožnik z ustavljenim motorjem stal ob desnem robu ceste ter nato nenadoma zapeljal v levo in sicer z namenom napraviti lok ter nato po nasprotnem voznem pasu zapeljati na neprednostno cesto proti N.. Toženka domneva, da je tožnik pred tem križišče očitno zgrešil in tako popravljal svojo napako.

Dokazni postopek, v katerem so tožnik na eni ter prvotoženka in njen sopotnik kot priča na drugi strani izpovedovali različno, je bil objektiviziran s strokovno pomočjo izvedenca. Ta je ovrgel možnost, da se je udejanila dejanska teza, na kateri sloni tožba ter pritrdil dejanski tezi prvotoženke. Svoje stališče je strokovno argumentiral. Sodišče je v svoji dokazni oceni predstavilo vse gradnike dokaznega postopka ter po prepričljivi dokazni oceni sklenilo, da tožnik svoje trditvene podlage ni uspel dokazati. Ker pa je tako, ni uspel dokazati tudi zatrjevanih dejanskih prvin protipravnega ravnanja prve toženke. Iz teh razlogov uveljavljana odškodninska odgovornost ni podana. Z vsem navedenim pritožbeno sodišče soglaša. 3. Bistveno za zadevo je torej prav to, da se življenjski primer, kot je opisan v tožbi, in na katerem sloni tožbeni zahtevek, ni pripetil in tudi protipravnega ravnanja, ki ga je prvotoženki očitala tožba, ni. Sodišče je ravnalo pravilno, ko je glede dejstev, ki tožbeno trditveno podlago povsem predrugačijo, uporabilo pravilo o prekluziji (286. člen ZPP (3)). Pri prepozno navedenih dveh dejstvih o: specialni omejitvi hitrosti na spornem delu cestišča, ki je v naravi sicer cesta izven naselja; toženkini prekoračitvi tako določene hitrostne omejitve; namreč ne gre za dopolnjevaje trditvene podlage tožbe, marveč za poskus prehoda v povsem drugačen očitek toženkinega prometnega ravnanja. Velja, da mora oškodovanec, ki zoper odgovorno osebo uveljavlja odškodninski zahtevek, v procesnem gradivu ponuditi dejstva, iz katerih izvira nedopustnost njegovega ravnanja. Zatrjevati mora dejstva, iz katerih jasno izhaja, čemu meni, da je za škodni dogodek odgovoren toženec. Povedano še drugače: v trditveni podlagi mora pojasniti, kaj je bilo v toženčevem ravnanju takšnega, da je poseglo v tok njegovega (tožnikovega) domnevno pravno pravilnega ravnanja na tak način, da se je življenjski dogodek spreobrnil v škodni dogodek. Tožnik je to tudi storil, a je s svojo dejansko tezo propadel. Šele tedaj, ko je dokazni postopek kazal na propad njegove dejanske teze, je krenil v drugo smer in se začel sklicevati na toženkino kršitev pravil o dovoljeni hitrosti. Namesto prvotnega očitka (kjer o previsoki hitrosti ni bilo niti sledu trditvene podlage) je tedaj (to pa je bilo že po prvem naroku) svoj odškodninski očitek začel graditi na nečem drugem, novem. To bi tudi po prepričanju pritožbenega sodišča lahko (ob ustrezni skrbnosti) storil že prej. Od oškodovanca seveda ni mogoče pričakovati, da bo očitek o prehitri vožnji konkretiziral z navedbo hitrosti. V fazi tožbenih trditev bi seveda zadoščal že splošen očitek o previsoki hitrosti (pa tudi o specialni omejitvi hitrosti), ki ga tožnik dojema kot vzrok za škodni dogodek. Vendar tožnik ni storil ničesar v smeri tako zasnovanega odškodninskega očitka. Nasprotno, svoj zahtevek je utemeljeval na povsem drugačni (in, kot se je v postopku izkazalo, neresnicoljubni) dejanski podlagi. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da je prvo sodišče pravilo o prekluziji uporabilo pravilno (286. člen ZPP).

4. Tožnik problematizira pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu. Vendar to stori napačno. Obrnjeno dokazno breme namreč velja le glede krivdne (subjektivne) prvine (1. odstavek 154. člena ZOR), ne pa tudi glede objektivnih prvin protipravnosti (konkretno: kaj prometno protipravnega se je pripetilo na cesti s strani odgovorne osebe).

5. Pritožnik sodišču posplošeno očita, da je zavrnilo njegove dokazne predloge na naroku 8. aprila 2010. Pri tem namreč ne pove, katere konkretne dokazne predloge je imel v mislih. Če ima v mislih dokazne predloge, glede katerih je bil prekludiran, je na pritožbeni očitek odgovorjeno že zgoraj. Ne glede na to pa tožnik procesnih kršitev na naroku ni navedel ter tega zaradi prepovedi iz 286.b člena ZPP tudi v pritožbi več ne more storiti.

6. Toženka se je z zaviranjem in umikanjem v levo zgolj odzvala na tožnikovo protipravno in nepričakovano ravnanje, ko je ta z desnega roba cestišča mahoma zavil na vozni pas. Četudi bi lahko ravnala drugače (če bi zgolj zavirala in ostala na svojem voznem pasu), ji takšnega hipnega ravnanja v prometni situaciji, ki jo je povzročil tožnik, odškodninsko ni mogoče očitati.

7. Pritožbenih trditev, ki se nanašajo na višino škode, pritožbeno sodišče ni preizkušalo. Ob zavrnjeni podlagi odškodninskega zahtevka, je vse to namreč pravno nerelevantno in odveč.

8. Ker pritožba ni utemeljena, podani pa niso niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

(1) Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ št. 29/1978 in naslednji).

(2) Službeni list Republike Hrvatske, št. 59/96. (3) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 73/2007 in naslednji).