21. 2. 2008

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Petra Krisperja, Ljubljana, na seji 21. februarja 2008

sklenilo:

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega in drugega odstavka 9. člena ter tretjega odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 31/93, 65/98 in 66/2000) in drugega odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45, Uradni list FLRJ, št. 54/46 in 105/48) se zavrne.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pobudnik izpodbija prvi in drugi odstavek 9. člena ter tretji odstavek 63. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) in drugi odstavek 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (v nadaljevanju ZDrž/45). Pravni interes utemeljuje z odločbami in sodbami, izdanimi v postopku ugotavljanja jugoslovanskega državljanstva za njegovo pravno prednico, zoper katere je tudi vložil ustavno pritožbo (št. Up-2145/07). Meni namreč, da se je spremenilo tako pravno kot dejansko stanje po tem, ko je Ustavno sodišče o izpodbijani ureditvi presojalo z odločbo št. U-I-23/93 z dne z dne 20. 4. 1997 (Uradni list RS, št. 23/97 in OdlUS VI, 43). V zvezi s temi spremembami se sklicuje na spremembo 68. člena Ustave in na včlanitev Republike Slovenije v Evropsko unijo. Poleg tega naj bi bilo iz prakse sodišč razvidno, da domneve nelojalnosti skoraj ni mogoče izpodbiti za osebo nemške narodnosti, ki se je morala vpisati v Kulturbund. Zato naj bi taka domneva nelojalnosti kršila načelo enakosti iz 14. člena Ustave, ki prepoveduje diskriminacijo glede na narodnost.

2.Jugoslovansko državljanstvo naj bi se ugotavljalo na podlagi določb, ki naj bi bile že v času nastanka v nasprotju s splošnimi, od civiliziranih narodov priznanimi pravnimi načeli in s tem tudi v nasprotju z Ustavo, tako kot je to Ustavno sodišče presodilo glede Uredbe o vojaških sodiščih z dne 24. 5. 1944 z odločbo št. U-I-6/93 z dne 1. 4. 1994 (Uradni list RS, št. 23/94 in OdlUS III, 33). Uporaba določb drugega odstavka 35. člena ZDrž/45 naj bi pomenila odvzem državljanstva, ki je bila v tedanjem obdobju kazenska sankcija. Zato naj bi odvzem državljanstva pomenil sankcioniranje osebne okoliščine kot je narodnost. V pobudi omenja še odločbo Ustavnega sodišča št. Up-547/02 z dne 8. 10. 2003 (Uradni list RS, št. 108/03 in OdlUS XII, 106) in trdi, da avstrijske oblasti niso priznavale odškodnin tistim avstrijskim državljanom, ki so bili v času podržavljenja tudi jugoslovanski državljani. Prvi in drugi odstavek 9. člena ZDen naj bi zato pomenila nedopustno razlikovanje med jugoslovanskimi državljani, ki so imeli tudi državljanstvo tuje države.

B.

3.Prvi in drugi odstavek 9. člena ter tretjega odstavka 63. člena ZDen in uporaba določbe drugega odstavka 35. člena ZDrž/45, ki so bile podlaga za odločitev v konkretnem primeru, s katerim pobudnik utemeljuje pravni interes, so bile že predmet ustavnosodne presoje. Z odločbo št. U-I-23/93 je Ustavno sodišče presodilo, da niso v neskladju z Ustavo. Ugotovilo je tudi, da retroaktivna uporaba določbe drugega odstavka 35. člena ZDrž/45 ni nasprotovala splošnim pravnim načelom, ki so jih tedaj priznavali civilizirani narodi, ki so bili v drugi svetovni vojni žrtve totalitarnega nacionalsocialističnega režima. Zato je odločilo, da je uporaba takšne določbe z vidika pravne kontinuitete pri ugotavljanju državljanstva ustavno dopustna (41. do 45. točka obrazložitve odločbe št. U-I-23/93). Presodilo je tudi, da je domneva nelojalnosti po drugem odstavku 35. člena ZDrž/45 upravičena glede na takratna zgodovinska dejstva. To, da je Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-6/93 presodilo, da so v neskladju z Ustavo tisti elementi določb Uredbe o vojaških sodiščih z dne 24. 5. 1944, ki so bili v času nastanka in uporabe uredbe v nasprotju s splošnimi, od civiliziranih narodov priznanimi pravnimi načeli, pa samo po sebi ne pomeni, da bi moralo enako presoditi tudi, ko je presojalo izpodbijane določbe ZDen in ZDrž/45.

4.Na drugačno presojo ne more vplivati niti pobudnikovo sklicevanje na članstvo Republike Slovenije v Evropski uniji. Iz navedb v pobudi namreč izhaja, da pobudnik zmotno meni, da pravice do denacionalizacije po včlanitvi v Evropsko unijo ni dopustno pogojevati z jugoslovanskim državljanstvom. V postopku ugotavljanja jugoslovanskega državljanstva ne gre za odločanje o vrnitvi odvzetega državljanstva ali o sedanji pridobitvi državljanstva, temveč za ugotavljanje, ali je oseba po takratnih predpisih in v takratnem času pridobila jugoslovansko državljanstvo. Ugotovitev, da oseba ni pridobila jugoslovanskega državljanstva, pa ne pomeni, da ji je bilo to državljanstvo odvzeto. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-23/93 ugotovilo, da je pridobitev državljanstva po določbah 36. in 35. člena ZDrž učinkovala ex lege in da državljanstvo ni moglo biti pridobljeno, če niso bili izpolnjeni pogoji. Zato neustavnosti izpodbijane ureditve ni mogoče utemeljiti z očitki o odvzemu državljanstva, ki naj bi pomenil sankcioniranje narodnosti kot osebne okoliščine.

5.Za priznanje položaja denacionalizacijskega upravičenca je pomemben pogoj jugoslovanskega državljanstva v času podržavljenja premoženja, ki ga določa prvi odstavek 9. člena ZDen. Ta določba bi sicer lahko bila ustavno sporna, če zakonodajalec za razlikovanje med državljani Jugoslavije in tujimi državljani ne bi imel ustavnodopustnih razlogov. Da jih je imel, pa je Ustavno sodišče sprejelo tudi že z odločbo št. U-I-23/93 (obrazložitev pod B. – II. citirane odločbe).

6.Tudi sprememba 68. člena Ustave ni okoliščina, s katero bi bilo mogoče utemeljiti pobudo zoper izpodbijane določbe. Možnost pridobivanja lastninske pravice na nepremičninah namreč ne more vplivati niti na ugotovitev, ali je neka oseba ob podržavljenju imela jugoslovansko državljanstvo, niti na ugotovitev, ali je ta lahko denacionalizacijski upravičenec. Prepoved pridobivanja lastninske pravice na nepremičninah je pomenila le, da so tujci lahko, če so bili upravičenci do vračila, podržavljene nepremičnine dobili vrnjene v obliki odškodnine.

7.Pobude zoper izpodbijane določbe ni mogoče utemeljiti s trditvami o neustavnosti stališča, na katerem temelji odločba št. Up-547/02. To stališče na pravni položaj, s katerim pobudnik izkazuje pravni interes za to pobudo, ne vpliva. Z ustavno pritožbo namreč izpodbija odločitev, s katero je bilo ugotovljeno, da njegova pravna prednica ni bila jugoslovanska državljanka, in ne odločitve o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo, ker bi za podržavljeno premoženje imela pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije. Pobude tudi ni mogoče utemeljiti s pavšalno navedbo, da domneve nelojalnosti po tretjem odstavku 63. člena ZDen skoraj ni mogoče izpodbiti. Morebitno odločitev sodišča, s katero naj bi bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine v postopku ugotavljanja državljanstva po tretjem odstavku 63. člena ZDen, pritožnik lahko uveljavlja z ustavno pritožbo, kar je tudi storil.

8.Pobudnik torej ne navaja razlogov, ki jih Ustavno sodišče ne bi upoštevalo že pri prejšnjem odločanju o ustavnosti izpodbijanih zakonskih določb, oziroma ne navaja ničesar, kar bi lahko vplivalo na drugačno presojo. Zato je Ustavno sodišče pobudo zavrnilo kot očitno neutemeljeno.

C.

9.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – ZUstS) in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnici in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, mag. Marta Klampfer, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sodnica mag. Marija Krisper Kramberger je bila pri odločanju v zadevi izločena. Sklep je sprejelo soglasno.

Jože Tratnik Predsednik