Jedro

Pri presoji koristnosti služnosti pa je treba v celoti izhajati iz potrebe gospodujočih zemljišč. Nekoristnost mora biti objektivna in popolna. Stvarna služnost poti čez služeče zemljišče je lahko še vedno v korist gospodujočega zemljišča, čeprav ima to zemljišče drugačno možnost povezave. Služnostna pot je lahko za lastnika gospodujočega zemljišča enostavnejša ali zahteva manj napora. Zato se zgolj zmanjšanje koristnosti ne sme šteti za razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče zahtevati prenehanje služnosti zaradi nekoristnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči plačati njene stroške pritožbenega postopka v višini 344,24 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila, sama pa krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta toženca dolžna opustiti vsakršno poseganje v služnostno pravico po parc. št. 391/9 k.o. X, ki obstaja v korist vsakokratnega lastnika nepremičnin parc. št. 394/2, 391/13, 391/15 in 391/6, k.o. X, še posebej pa sta dolžna opustiti postavljanje ovir na obstoječo služnostno pot in morata zato odstraniti s svoje parcele 391/9 k.o. X s trase služnostne poti okrasni grmiček, dva okrogla betonska podstavka v izmeri cca 60,00 cm, v zemljo zabite železne palice ter napeljani beton v dolžini 3,00 m in širini 0,5 m ter ob tem betonu postavljene robnike. Dolžna sta plačati tudi stroške pravdnega postopka tožeči stranki v višini 1.238,85 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožencev – tožnikov po nasprotni tožbi, da stvarna služnost uporabe poti, ustanovljena v breme nepremičnine 391/9 k.o. X oziroma v korist vsakokratnega lastnika nepremičnin parc. št. 394/2, 391/13 in 391/6 k.o. X, preneha.

2. Zoper navedeno sodbo vlagata pritožbo toženca iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom, da višje sodišče sodbo spremeni in tožbeni zahtevek po tožbi zavrne, ugodi pa tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi s stroškovno posledico, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Toženca v pritožbi navajata, da je odločitev sodišča, s katero jima je naložilo opustitev poseganja v služnostno pravico in odstranitev okrasnega grmička, dveh okroglih podstavkov, železnih palic ter napeljanega betona v dolžini cca 3,00 m in širini 0,5 m, napačna, saj se je tekom postopka izkazalo, da v ničemer ne ovira izvrševanja služnosti. Poudarjata, da jima je sodišče naložilo odstranitev železnih palic, čeprav le-teh dejansko ni več tam. Glede ostalih stvari, katerih odstranitev se zahteva, ni sporno, da dejansko obstajajo, vendar pa z njimi izvrševanje služnosti ni ovirano. Odstranitev teh stvari je nepotrebna in je zato zahtevek v tem delu neutemeljen. Ker pa to tudi pomeni, da toženca uporabe služnostne poti sploh ne ovirata, je potrebno zavrniti tožbeni zahtevek v celoti, saj je bil postopek nepotreben. Glede zahtevka po nasprotni tožbi je sodišče svojo odločitev oprlo predvsem na dejstvo, da so tožniki služnost poti ves čas izvrševali, ni pa presojalo, ali je služnost za gospodujoče zemljišče sploh potrebna oziroma je svojo odločitev v tem delu pomanjkljivo obrazložilo, saj jo je oprlo le na izpoved prvega tožnika. Sodišče bi moralo ugotavljati, ali s parcele 391/7 k.o. X res ni mogoče priti na nepremičnino 391/13, torej ali je višinska razlika res tolikšna ter svojo odločitev natančno obrazložiti. V tem delu je sodišče storilo bistveno kršitev postopka, saj se ni izjavilo o odločilnem dejstvu, to je potrebnosti služnosti, kar bi lahko vplivalo na končno odločitev o zahtevku. V sodbi ne piše o drugem možnem dostopu, niti sodišče tega ni presojalo ob ogledu. Toženca vztrajata, da je do parcel 391/13 in 391/2 k.o. X mogoče dostopati po drugi poti, ki je krajša in ustreznejša, saj gre za asfaltirano pot do parcele prvega tožnika. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je presodilo, da dogovorjena služnostna pot predstavlja edini dostop do parcel tožnikov.

3. Tožniki so odgovorili na pritožbo. Predlagajo, da višje sodišče pritožbo tožencev zavrne ter tožencema naloži v plačilo stroške, ki so tožnikom nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo, s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da bo z oznako tožniki označevalo tudi tožence po nasprotni tožbi, z oznako toženca pa tudi tožnika po nasprotni tožbi.

6. Pritožbene navedbe, ki zadevajo tožbeni zahtevek tožnikov, so neutemeljene. Tretji tožnik Z. B. je v svoji izpovedbi jasno navedel, da je železne palice ob vračanju s svoje parcele zabil v zemljo, sodišče pa je izjavi v skladu z izpovedbama ostalih dveh tožnikov sledilo. Tako železne palice še vedno predstavljajo oviro za izvrševanje služnostne poti in sta jih toženca dolžna odstraniti. Pritožbeno sodišče pa tudi sledi nadaljnji dokazni oceni sodišča prve stopnje, opravljeni na podlagi ogleda in zaslišanja strank, da okrasni grmiček, dva okrogla betonska podstavka ter napeljani beton in ob betonu postavljeni betonski robniki prestavljajo ovire, ki jih je potrebno odstraniti. Prvi tožnik J. B. je izpovedal, da se je z avtomobilom lahko pripeljal do omenjenih ovir, nato pa je moral pripeljani material znositi do svoje parcele. Sicer se le s traktorjem ob previdni vožnji da priti mimo grmička, ne pa z avtomobilom, s katerim bi podrsal okrasni grmiček. Navedeno sta v svojih izpovedbah potrdila tudi druga tožnica R. B. ter tretji tožnik Z. B.. Slednji je navedel tudi, da lahko po trasi služnostne poti ponovno pripelje do svoje parcele od leta 2009, vendar le s terenskim vozilom, saj dostop z osebnim vozilom sedaj ovirajo betonski podstavki, zalita betonska površina in okrasni grmiček. Pritožbene navedbe, da ovir na trasi služnostne poti ni, in je ta prevozna, se glede na navedeno izkažejo za neutemeljene, kar je narekovalo zavrnitev pritožbe v delu, ki se nanaša na prenehanja vznemirjanja služnostne pravice tožnikov, ter potrditev izpodbijane sodbe glede zahtevka po tožbi tožnikov (353. člen ZPP).

7. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede zahtevka po nasprotni tožbi. Po določilu prvega odstavka 222. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) lastnik služeče stvari lahko zahteva, naj stvarna služnost preneha, če postane nekoristna za uporabo gospodujoče stvari ali če se bistveno spremenijo okoliščine, v katerih je bila ustanovljena. Drži pritožbena navedba, da se sodišče v izpodbijani sodbi ni opredelilo do tega, koliko znaša nivojska razlika med nepremičninami parc. št. 391/7 in 391/13 ter 394/2, k.o. X, ter ali bi se dalo dostopati do navedenih parcel tudi z nepremičnine parc. št. 391/7, k.o. X, vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da navedeno dejstvo glede na zakonske pogoje za prenehanje služnosti niti ni odločilno. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da tožniki služnostno pot ves čas uporabljajo, da služnost ves čas izvršujejo ter da se je večina voženj po trasi služnostne poti opravila v odsotnosti tožencev, ki imata stalno prebivališče v F. in le občasno prihajata v Slovenijo, zato trase poti tudi ni bilo mogoče vedno videti.

8. Ob presoji izpolnjenosti pogojev iz 222. člena SPZ je pomembno, da je omenjena služnost bila ustanovljena s pogodbo 24. 11. 1993 ter da bi morala toženca izkazati nastop okoliščin za njeno prenehanje po tem obdobju. Takšne trditvene podlage za nastanek spremenjenih okoliščin nista podala. Pri presoji koristnosti pa je treba v celoti izhajati iz potrebe gospodujočih zemljišč. Nekoristnost mora biti objektivna in popolna. Stvarna služnost poti čez služeče zemljišče je lahko še vedno v korist gospodujočega zemljišča, čeprav ima to zemljišče drugačno možnost povezave. Služnostna pot je lahko za lastnika gospodujočega zemljišča enostavnejša ali zahteva manj napora. Zato se zgolj zmanjšanje koristnosti ne sme šteti za razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče zahtevati prenehanje služnosti zaradi nekoristnosti (1). Ker tožniki pot še vedno uporabljajo, je za njih sama koristna, ocenjevanje potrebnosti pa ni stvar tega postopka, saj ne gre za prenehanje nujne poti po 90. členu SPZ.

9. Glede na ugotovljeno je sodišče prve stopnje tudi pri odločanju o zahtevku po nasprotni tožbi pravilno uporabilo materialno pravo (222. člen SPZ), pri tem pa tudi ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb postopka, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker sta toženca s pritožbo v celoti propadla, sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, tožnikoma pa sta dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo. Te je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z odvetniško tarifo, predstavljajo pa stroške za sestavo odgovora na pritožbo.

(1) Primerjaj M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur: Stvarnopravni zakonik (SPZ) s komentarjem, GV Založba Ljubljana 2004, str. 916.