Jedro

Ker je obligacijskopravno razmerje na podlagi ugotovljenega neposlovnega ravnanja toženca med pravdnima strankama obstajalo, bi tožnica bila dolžna v skladu z določbo 2. odstavka 310. člena ZOR pravilno ponujene delne denarne izpolnitve sprejeti, da ne bi prišla v t.i. upniško zamudo (1. odstavek 325. člena ZOR) in se izognila učinkom le-te, med katerimi je kot posledica predvidena tudi ta, da od dneva upnikove zamude nehajo teči obresti (2. odstavek 326. člena ZOR).

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu (2. točka njenega izreka) potrdi. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje pod 1. točko njenega izreka razveljavi glede tožencu naloženega plačila zakonitih zamudnih obresti od zneska 1,531.302,40 SIT za čas od 24.7.1996 dalje ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v ostalem pa se pritožba tožene stranke zavrne in se v nerazveljavljenem delu sodba sodišča prve stopnje pod 1. točko izreka potrdi. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženec dolžan plačati tožnici znesek 2,296.503,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 1,531.302,40 SIT od 24.7.1996 dalje ter od zneska 765.200,80 SIT od 26.1.1999 dalje do plačila, v roku 15 dni. Kar je tožeča stranka zahtevala več, je sodišče zavrnilo, glede stroškov in predloga tožnice za taksno oprostitev pa je odločilo, da bo izdan poseben sklep. Proti navedeni sodbi sta tako tožena kot tožeča stranka vložili pritožbo. Tožena stranka izpodbija prvostopno sodbo v obsodilnem delu in predvsem oporeka ugotovitvi sodišča, da tožnica kot solastnica ni podala konkludentnega soglasja k najemni pogodbi. Meni, da je s tem, ko je vedela za obstoj najemne pogodbe in ni takoj vložila tožbe, temveč je to storila več kot osem let po njenem podpisu, upravljanje stvari zaupala ostalim solastnikom. Kakršnokoli upravičenje iz spornega razmerja bi zato tožnica lahko uveljavljala le v treh letih po podpisu pogodbe. Nadalje ugovarja, da tožnica ni podpisala pooblastila izrecno za vložitev tožbe in je vse urejala njena hčerka. Sodišče ni moglo zaslišati tožnice, čeprav je ugotovilo, da je pravdno sposobna. Iz tega izhaja zaključek, da tožnica ni imela interesa za to tožbo. Toženec oporeka tudi odločitvi o priznanju zakonitih zamudnih obresti. Navaja, da je tožnici redno plačeval njen del najemnine, le-ta pa denarja ni sprejemala. Pri tem pa 310. člen ZOR izrecno določa, da je upnik dolžan sprejeti delno izpolnitev denarne obveznosti, razen če ima poseben interes, da jo odkloni. Tega interesa tožnica ni imela, saj denar sedaj zahteva s tožbo. Toženec še ugotavlja, da za izračun najemnine v tuji valuti, kot ga je naredilo sodišče, ni nobene pravne podlage ter ponovno zatrjuje, da kleti ni uporabljal. Predlaga razveljavitev obsodilnega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje v tem obsegu. Tožeča stranka sprejema odločitev sodišča glede pravnega temelja zahtevka, izpodbija pa sodbo v njenem zavrnilnem delu. Meni, da sodišče ni pravilno ugotovilo višine nadomestila. Dejstvo, da toženec uporablja le 15 m2 delavnice za trgovsko dejavnost, je bilo ugotovljeno šele leta 1998. Ta ugotovitev pa ne pomeni, da je toženec ves čas svoje uporabe le 15 m2 lokala namenjal prodaji svojih izdelkov. Upravičeno je mogoče domnevati, da je toženec za delavnico uporabljal sosednji prostor in je to dejavnost preselil v trgovski lokal šele, ko je v sosednjem prostoru začelo zamakati. Tožnica zato meni, da bi se morala pri odmeri višine upoštevati prvotna namembnost lokala (trgovska dejavnost). Nadalje navaja, da sodišče odbitnih faktorjev v višini 35 % ne bi smelo upoštevati za ves čas toženčeve samovoljne uporabe. Ob tem je sodišče prezrlo, da je toženec tožnico šele leta 1997 z dopisom obvestil o zamakanju. Tudi ni prav, da je izvedenec le 15 m2 delavnice priznal primernost, preostali del istega prostora pa neupravičeno in nerazumljivo ocenil s 35% odbitkom. Predlaga spremembo zavrnilnega dela sodbe v smeri ugoditve tudi temu delu tožbenega zahtevka oz. njeno razveljavitev v tem obsegu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena. Zatrjevana domneva, da je toženec obrtno dejavnost preselil v trgovski lokal šele, ko je začelo v sosednjem prostoru zamakati, je novo dejstvo, za katerega tožeča stranka ni izkazala, da ga brez svoje krivde ni mogla navajati že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Pritožbeno sodišče je zato spričo določila 1. odstavka 337. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni upoštevalo. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedeniškega mnenja in fotografij, ki jih je predložil toženec, ugotovilo, da je hiša že dalj časa v zelo slaben stanju. Pritožbeno sodišče se s to ugotovitvijo strinja in sprejema sklepanje, da do takšnega obsega zamakanja, kot izhaja iz fotografij, ni moglo priti šele eno leto pred ogledom izvedenca, kar skuša tožeča stranka dokazovati z dopisom tožene z dne 4.12.1997. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje odbitnih faktorjev ne bi smelo upoštevati za ves čas spornega obdobja. Prav tako ni utemeljen očitek mnenju izvedenca, ki ugotavlja, da je za 15 m2 delavnice odbitni faktor 5%, za preostali del pa 35%. Tožnica namreč ni z ničemer dokazala, da je takšno mnenje nepravilno, izvedenec pa je na neposrednem zaslišanju izrecno vztrajal pri različnem vrednotenju in cenitvi teh dveh delov delavnice. Sodišče prve stopnje je zato sledilo mnenju izvedenca, pritožbeno sodišče pa nima razlogov za dvom v pravilnost takšne ocene. Preizkus v smeri obstoja uveljavljanih pritožbenih razlogov tožeče stranke je tako pokazal, da je izpodbijana sodba v zavrnilnem delu pravilna, pritožba pa neutemeljena. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev zakona, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v z njo izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožba tožene stranke je deloma utemeljena. Dejstva, da je tožnica šele osem let po sklenitvi najemne pogodbe med tožencem in ostalimi solastniki vložila predmetno tožbo, ni mogoče označiti kot konkludentno soglasje k najemni pogodbi. V našem pravu ne velja pravilo "češ strinja se tisti, ki molči" (1. odstavek 42. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR). Molk ima lahko pomen izjavljene volje samo v izjemnih primerih (npr. kot med strankama obstaja stalna poslovna zveza). Takih izjemnih okoliščin pa med pravdnima strankama ni bilo, niti jih tožena stranka ne zatrjuje. Pritožbeno sodišče se tudi ne strinja z navedbo, da tožnica sploh ni bila zainteresirana za vložitev tožbe. Ob pregledu tožnice s strani sodne izvedenke dr. V. D. - O. je tožnica izrecno izjavila, da ji sedanja tožba sicer ni po godu, ker pa svojega interesa ni dosegla izvensodno, se je odločila za tožbo. Nihče pa tudi ni oporekal pristnosti njenega podpisa na pooblastilu. Glede uporabe kletnega prostora so razlogi prvostopne sodbe jasni in pravilni in je pritožba tudi v tem delu neutemeljena. Navedba, da je sodiše najemnino izračunalo v tuji valuti, ne drži, saj iz izreka sodbe izhaja, da je sodišče tožencu naložilo plačilo določenega števila denarnih enot slovenskih tolarjev. Res pa je, da je v obrazložitvi kot vrednostno osnovo za izračun uporabilo zneske v DEM, kot jih je izračunal izvedenec. V tem ni videti nobene kršitve, saj Zakon o deviznem poslovanju v 3. odstavku 18. člena določa, da je uporaba deviz kot vrednostne osnove med domačimi osebami dovoljena. Utemeljena pa je toženčeva pritožba zoper tisti del prvostopne sodbe, s katerim je sodišče tožnici priznalo pravico do zakonitih zamudnih obresti tudi od zneskov toženčevih delnih plačil, ki jih je slednji ponujal tožnici v izpolnitev svoje obveznosti po njegovih trditvah še vse do vključno meseca septembra 1997 - torej tudi še po 24.7.1996 kot datumu, od katerega dalje bi naj bila tožnica upravičena do zakonitih zamudnih obresti (od zneska 1,531.302,40 SIT) po sodbi sodišča prve stopnje. Ni točna navedba tožnice, da ni bila nikoli toženčeva upnica, saj ni mogoče zanikati, da sta bili pravdni stranki med seboj v obveznostnem razmerju. To res ni bilo poslovno (pogodbeno), imelo pa je naravo neposlovnega razmerja, kakršno nastane pri neupravičeni pridobitvi v pomenu določb 210. člena in naslednjih ZOR. Če pravdni stranki v spornem obdobju ne bi bili v obligacijskopravnem razmerju, tožnica ne bi bila upravičena do povrnitve tistega, za kar trdi, da je bila v tem času prikrajšana. Iz predloženih potrdil o vplačilu je razvidno, da ji je toženec v obdobju pred vložitvijo tožbe in tudi še po vložitvi tožbe (po njegovih trditvah do septemra 1997) mesečno nakazoval zneske, ki predstavljajo vsaj delno izpolnitev tožničine terjatve. Ker je obligacijskopravno razmerje na podlagi ugotovljenega neposlovnega ravnanja toženca med njima obstajalo, bi tožnica bila dolžna v skladu z določbo 2. odstavka 310. člena ZOR pravilno ponujene delne denarne izpolnitve sprejeti, da ne bi prišla v t.i. upniško zamudo (1. odstavek 325. člena ZOR) in se izognila učinkom le-te, med katerimi je kot posledica predvidena tudi ta, da od dneva upnikove zamude nehajo teči obresti (2. odstavek 326. člena ZOR). To pa pomeni, da tožnica ne bi bila upravičena do plačila zakonitih zamudnih obresti od celotnega zneska 1,531.302,40 SIT in od zneskov delnih plačil tudi ne za čas pred iztekom meseca septembra 1997 dalje. Ker o obsegu in času toženčevih delnih izpolnitev njegove denarne obveznosti ni potrebnih dejanskih ugotovitev v sodbi sodišča prve stopnje, bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku dokazovanje v tej smeri dopolniti, da bo mogoče o delu zahtevka za plačilo zakonitih zamudnih obresti od zneska 1,531.302,40 SIT za čas od 24.7.1996 dalje do plačila materialnopravno pravilno ponovno odločiti. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje toženčevi pritožbi delno ugodilo in na podlagi 355. člena ZPP prvostopno sodbo v obsegu, razvidnem iz izreka te odločbe, razveljavilo ter zadevo vrnilo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje, v ostalem pa toženčevo pritožbo na podlagi določbe 353. člena ZPP zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem obsodilnem delu potrdilo. Izrek o stroških pritožbenega postopka tožeče stranke, ki s pritožbo ni uspela, temelji na določbah 154. člena ZPP, medtem ko je odločanje o pritožbenih stroških tožene stranke (ki tudi sicer s pritožbo zoper odločitev o glavni stvari prav tako ni uspela) odpadlo, saj ti v tem postopku niso bili priglašeni.