Jedro

Pogoji za izdajo zamudne sodbe so se morali presojati po predpisih, veljavnih pred ZPP/99, konkretno po ZPP/77. 1. odst. 286. čl. ZPP/77 v zvezi s 4. odst. 293. čl. ZPP/77 res določa, da je treba narok za glavno obravnavo določiti tako, da ostane strankam zadosti časa za pripravo, najmanj pa 8 dni od prejema vabila, vendar pa je treba upoštevati, da je v obravnavanem primeru bil narok za glavno obravnavo opravljen 15.10.2002, torej v času veljavnosti ZPP/99. Zato je po mnenju pritožbenega sodišča za vprašanje pravočasnosti vabila na narok za glavno obravnavo treba uporabiti določbe ZPP/99.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi, izpodbijana zamudna sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje.

Obrazložitev

S sklepom in izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: zaradi delnega umika tožbe za glavnico v znesku 55.812,00 SIT, postopek v tem obsegu ustavilo; toženi stranki naložilo, da mora v roku 8 dni tožeči stranki plačati znesek 12.824.410,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.1.1998 do plačila in ji povrniti pravdne stroške v znesku 627.840,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.10.2002 do plačila; ugotovilo je, da so v predmetni zadevi izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe oz. sodbe zaradi izostanka po določbah ZPP/77, med drugim tudi ta, da tožena stranka ni pristopila na prvi narok za glavno obravnavo, čeprav je bila nanj pravilno in pravočasno vabljena.

Proti navedeni sodbi je tožena stranka vložila pritožbo (v njej sicer navaja, da se pritožuje zoper sklep št. Pg 18/98, vendar je iz vsebine razvidno, da gre za pritožbo zoper sodbo) in smiselno predlagala njeno razveljavitev. V pritožbi navaja, da naj tožeča stranka naprej dokaže, komu je nakazala sredstva, ki so bila namenjena za nakup opreme za D.L.; da NB F. trdijo, da ni kupila opreme za trgovino, čeprav obstaja zapisnik, da so si opremo ogledale in nanjo nalepile ploščice, da je oprema njihova last; da je NB F. plačala preko 50.000 DEM leasinga, da jim je nakazala 30 % pologa in plačala zavarovanje. Ko obrokov leasinga ni mogla več plačevati, so ji vso trgovsko opremo odpeljali, in to brez zapisnika in cenitve. Ve, da se na glavni obravnavi ni zagovarjala in to zaradi težkega finančnega stanja in ni imela sredstev za plačilo advokata, pa tudi vabilo ji je bilo vročeno samo 5 dni pred razpisano glavno obravnavo. Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev; v odgovoru predvsem opozarja, da gre za pritožbene navedbe o dejstvih, ki so že bila ugotovljena v postopku na prvi stopnji in da je pritožnica glede navedb prekludirana.

Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Že v pravnem pouku izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da se zamudna sodba oz. sodba zaradi izostanka ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj tako določa 2. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77; enako določbo vsebuje tudi 2. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku, ki je pričel veljati 14.7.1999, ZPP/99), pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da tožena stranka v pretežnem delu pritožbe izpodbija ravno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo obravnavane sodbe, teh njenih trditev pa glede na prej navedeno zakonsko določilo ni mogoče upoštevati; gre za trditve pritožnice o tem, koliko je iz naslova leasinga nakazala tožeči stranki; da naj slednja dokaže, komu je nakazala sredstva, ki so bila namenjena za nakup opreme in da naj bi ji tožeča stranka vso trgovsko premo odpeljala, potem ko tožena stranka ni več mogla plačevati leasing obrokov.

Sodišče prve stopnje je med drugim ugotovilo, da je bila tožba toženi stranki skupaj s pozivom, da lahko nanjo odgovori, vročena že 10.3.1998. Upoštevaje določilo 2. odst. 499. čl. ZPP/99 so se zato pogoji za izdajo zamudne sodbe morali presojati po predpisih, veljavnih pred ZPP/99, konkretno po ZPP/77. Slednji v 1. odst. 332. čl. kot enega od pogojev za izdajo sodbe zaradi izostanka določa, da je bil toženec na narok za glavno obravnavo v redu povabljen. 1. odst. 286. čl. ZPP/77 v zvezi s 4. odst. 293. čl. ZPP/77 res določa, da je treba narok za glavno obravnavo določiti tako, da ostane strankam zadosti časa za pripravo, najmanj pa 8 dni od prejema vabila, vendar pa je treba upoštevati, da je v obravnavanem primeru bil narok za glavno obravnavo opravljen 15.10.2002, torej v času veljavnosti ZPP/99. Zato je po mnenju pritožbenega sodišča za vprašanje pravočasnosti vabila na narok za glavno obravnavo treba uporabiti določbe ZPP/99. Slednji pa v 1. odst. 280. čl. določa, da je treba narok za glavno obravnavo določiti tako, da ostane strankam zadosti časa za pripravo, vendar najmanj 15 dni od prejema vabila. V obravnavanem primeru tožena stranka zatrjuje, da ji je bilo vabilo za glavno obravnavo vročeno samo pet dni pred razpisanim narokom. To sicer ne drži, saj iz vročilnice v predmetnem spisu izhaja, da ji je bilo vabilo dejansko vročeno 30.9.2002. Ker pa je bil narok opravljen 15.10.2002, od prejema vabila ni preteklo najmanj 15 dni, kot to določa prej omenjeno zakonsko določilo (zakonski pogoj bi bil izpolnjen le v primeru, če bi bil narok za glavno obravnavo opravljen 16.10.2002). Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 6. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP/77 (sedaj po 7. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP/99) in je moralo pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje (354. čl. ZPP).