Jedro

Dolga, ki izvira iz naslova opravljanja dejavnosti samostojnega podjetnika, ki je prenehal opravljati dejavnost, ni mogoče odpisati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ptuj vlogo tožnice za odpis davčnega dolga zavrnil iz razloga, ker gre za davčni dolg, ki izvira iz opravljanja dejavnosti. Takšnega dolga pa na podlagi 101. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) ni mogoče odpisati. Navedeno odločitev je potrdilo tudi Ministrstvo za finance s svojo odločbo št. DT 499-31-179/2012-2 z dne 29. 8. 2012. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da so ji bile kršene pravice iz Konvencije o človekovih pravicah in Ustave RS, med drugim tudi pravica do poštenega sojenja, navaja, da zavezancem davke odmerjajo v davčnem postopku, ki sodi med upravne postopke, ravno tako pa se v upravnem postopku odloča tudi o vlogi zavezanca za odpis davčnega dolga. To pomeni, da je v konkretnem primeru za odločanje pristojen davčni organ in ne sodišče. Zato tudi ni prišlo do kršitev Ustave RS in zatrjevanih določb Konvencije o človekovih pravicah. Davčni organ pri svojem odločanju upošteva načelo zakonitosti in odloča v skladu z veljavnimi zakoni. Ker pa ZDavP-2 v sedmem odstavku 101. člena določa, da odpis dolga, ki izvira iz opravljanja dejavnosti, ni mogoč, je davčni organ tožničino vlogo z izpodbijano prvostopno odločbo pravilno zavrnil kot neutemeljeno. Ugotavlja tudi, da v postopku ni prišlo do kršitev pravil postopka in kršitev materialnega prava.

Tožnica v tožbi nasprotuje izpodbijani odločitvi tudi v zvezi z odločbo davčnega organa št. 42913-42/2012-7-14-3001-00 z dne 11. 6. 2012. Ponavlja pritožbene ugovore glede kršitev Ustave RS in Konvencije o človekovih pravicah. Poudarja, da vzdržuje sina, ki se šola in ima zaradi postopka davčnega organa izredno velike težave. Ne strinja se tudi s tem, da ji je bila zaradi davčnega dolga zasežena pokojnina, ki ji je bila izplačana za več mesecev nazaj.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno. V zvezi z navedbo tožeče stranke, da vlaga tožbo tudi v zvezi z odločbo davčnega organa št. 42913-42/2012-7-14-3001-00 z dne 11. 6. 2012 pa pojasnjuje, da je bila zoper citirano odločbo vložena pritožba v času vložitve tožbe in da je bilo o tej pritožbi odločeno z odločbo št. DT 499-29-238/2012-2 z dne 27. 11. 2012. Glede na to, da je bila tožba vložena 10. 10. 2012, je očitno, da je bila tožba vložena preuranjeno. Tožnica pa tudi ne zatrjuje, da je vložila tožbo zaradi molka organa.

Sodišče je glede na navedbe v tožbi štelo, da tožnica izpodbija odločitev davčnega organa prve stopnje z dne 31. 5. 2012, ki jo je potrdil davčni organ druge stopnje z odločbo z dne 29. 8. 2012. V tožbi je sicer navedla kot zvezo pritožbo na odločbo z dne 11. 6. 2012, ki se nanaša na zavrnitev tožničine zahteve, da se ji od 1. 6. 2011 dalje zarubljena denarna sredstva, zarubljena po sklepu z dne 12. 1. 2011, vrnejo. Vendar procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo te odločbe niso bile izpolnjene. Po določbi 28. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) je treba tožbo vložiti v 30. dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek končan. Po določbi drugega odstavka citiranega člena pa je stranka v primeru, če organ druge stopnje v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in je tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh, upravičena sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena. Glede na dejstvo, da je v času vložitve tožbe (9. 10. 2012) bila dokončna le odločitev v zvezi z zavrnitvijo zahteve za odpis davčnega dolga z dne 31. 5. 2012 in da je davčni organ druge stopnje o pritožbi zoper odločbo o zavrnitvi zahteve za izplačilo zarubljenih denarnih sredstev z dne 11. 6. 2012 odločil šele po vložitvi tožbe, torej ta prvostopna odločitev ni bila dokončna. Prav tako iz tožbe ni razvidno, da bi tožnica zoper navedeni akt vložila tožbo zaradi molka organa, razen tega tudi ni zatrjevala izpolnjevanje procesnih predpostavk za vložitev take tožbe, ki jih določa citiran drugi odstavek 28. člena ZUS-1 (to je postavitev naknadnega roka sedmih dni za odločitev o pritožbi).

Tožba ni utemeljena.

V danem primeru med strankama ni sporno, da dolg, glede katerega tožnica želi, da se ji odpiše, izvira iz naslova opravljanja njene dejavnosti. Prav tako ne more biti sporno, da je za navedeni primer zato potrebno uporabiti sedmi odstavek 101. člena ZDavP-2, ki določa, da davčni organ ne more odobriti odpisa ali delnega odpisa samostojnim podjetnikom posameznikom, ki prenehajo opravljati dejavnost, za davke, ki se nanašajo na opravljanje dejavnosti. Tožnica dejstva, da gre za dolg, ki izvira iz naslova opravljanja njene pretekle dejavnosti, niti ne zanika. Prav tako ne pove v čem naj bi bila izpodbijana odločitev nezakonita. Dejstvo, da je dolžna skrbeti še za sina, ki se šola in da je zaradi izterjave davčnega dolga v nezavidljivem položaju, ni sporno, vendar na odločitev davčnega organa, glede na jasno zakonsko določilo, ne more imeti vpliva. Tudi po mnenju sodišča zato glede na naravo davčnega dolga, ki naj bi se odpisal, tožničinemu predlogu, ni bilo mogoče ugoditi.

Sodišče se zato strinja z razlogi, ki jih je za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedel prvostopni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi je organ druge stopnje zavrnil pritožbene ugovore, ki so enaki ugovorom, ki jih tožnica uveljavlja v tožbi. Zato se sodišče iz razloga, da ne bi prišlo do ponavljanja, nanje izrecno sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.