Jedro

Sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da bi sledilo predlogu tožene stranke, da pozove izvedenca, da »vrednost ocenjenih nepremičnin ustrezno korigira«, niti ni imelo razloga, da bi postavilo drugega izvedenca - takega predloga tožena stranka niti ni podala.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna: 1. plačati tožeči stranki 8.376.577,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.4.2005 dalje do plačila, v 15 dneh; 2. izročiti tožeči stranki zakonsko posteljo iz kovanega železa s končnico v obliki razprtega pavjega repa in 3 umetniške slike (pejsaž z reko z drevesi ob bregovih, figura tukana s pozlačenim okvirjem ter podobo matere božje), v 15 dneh. Višji tožbeni zahtevek (za plačilo še 10.051.718,00 SIT, za zamudne obresti za čas od 1.1.2002 oz. 20.5.2004 do 7.4.2005 in za izročitev toaletne mize, stola in namizne svetilke) je zavrnilo (3. točka izreka sodbe). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 24.327,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.4.2005 dalje do plačila, v 15 dneh (4. točka izreka sodbe).

Zoper odločitev pod točko 1 izreka sodbe in stroškovno odločitev se pritožuje tožena stranka. V pritožbi navaja, da tožena stranka soglaša, da je lahko predmet skupnega premoženja le stanovanjska hiša na R. Čeprav tožeča stranka k skupnemu premoženju v Sloveniji praktično ni prispevala ničesar, se tožena stranka strinja z ugotovitvijo in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da znaša delež tožeče stranke na tem skupnem premoženju 30 %, delež tožene stranke pa 70 %. Pritožnik pa se ne more strinjati z ugotovitvijo in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, ki se nanaša na vrednost nepremičnine oz. stanovanjske hiše na R., ki naj bi po oceni sodišča prve stopnje znašala 116.470 EUR. V tej zvezi sodišču prve stopnje očita, da je kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni izvedlo dokaza po predlogu tožene stranke, to je, ni pozvalo cenilca in izvedenca I.P., da vrednost nepremičnine ustrezno korigira, oz. ni določilo drugega sodnega izvedenca, prav tako pa se sodišče prve stopnje ni izjasnilo o predlaganemu dokazu tožene stranke, predlaganega dokaza pa tudi ni zavrnilo. Posledica te kršitve določb pravdnega postopka je zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo, da naj bi imela tožena stranka pripombe na izvedeniško mnenje, to pa ni točno in je to razvidno iz pripravljalne vloge tožene stranke z dne 22.4.2004, pri tem pritožnik citira 14. točko te pripravljalne vloge. Zaključuje, da sodišče prve stopnje ni odločilo o predlogu, ki ga je pritožnik podal v tej pripravljalni vlogi in je neutemeljeno upoštevalo le vrednost nepremičnine oz. stanovanjske hiše na R., ki jo je ocenil sodni izvedenec in cenilec I.P., ne da bi upoštevalo utemeljene pripombe in predlog tožene stranke. V kolikor bi sodišče prve stopnje to upoštevalo, oz. bi določilo drugega sodnega izvedenca, bi bila gotovo ugotovljena bistvena nižja vrednost nepremičnine. Glede odločitve o pravdnih stroških pritožnik trdi, da jih sodišče prve stopnje ni pravilno obračunalo, ni upoštevalo stroškovnika tožene stranka in odločitve o pravdnih stroških tudi ni obrazložilo. Najmanj kar je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo je to, da je upoštevalo udeležbo le na petih narokih, čeprav je bilo dejansko opravljenih 6 narokov (22.2.1999, 31.5.1999, 20.2.2002, 14.2.2003, 4.2.2005 in 8.4.2005), sodišče prve stopnje bi moralo tudi navesti kakšno vrednost spora je upoštevalo, saj je tožeča stranka le v tožbi označila vrednost spora na 2.000.000,00 SIT.

Pritožba ni utemeljena.

V nasprotju s pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje, na podlagi navedb pravdnih strank in na podlagi izvedenih dokazov ter njihove ocene, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z vrednostjo obravnavane nepremičnine ter je na tej podlagi, ob pravilni uporabi materialnega prava, sprejelo pravilno odločitev. Ob tem tudi ni zagrešilo zatrjevane kršitve določil pravdnega postopka, ko sodnega cenilca in izvedenca I.P. ni pozvalo, da popravi vrednost ocenjenih nepremičnin oz. ni izvedlo dokaza z postavitvijo drugega izvedenca. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno povedalo, da je imela tožena stranka pripombe na izvedeniško mnenje, pri čemer iz pripravljalne vloge, na katero se sklicuje pritožnik v pritožbi, izhaja prav to, kar je navedlo sodišče prve stopnje, to je, pripomba, da je vrednost nepremičnine previsoka in naj jo izvedenec zniža. Tožena stranka je v tej zvezi navajala, da izvedenec ni upošteval vpliva lokacije na ceno, saj da je lokacija nepremičnin na tržno nezanimivem delu, se nahaja tik ob železniški progi L.–T. in ob regionalni cesti L.–K. ter le 100 m od avtoceste, pri čemer zaradi gostote prometa prihaja do ekstremnih tresljajev, posebej zaradi železniškega prometa, zato je konstrukcija hiše razpokana. Po trditvah tožene stranke izvedenec tega ni upošteval, njena pripomba je tudi bila, da je previsoko ocenil gradbeno vrednost objektov, ker ni upošteval faktorja opremljenosti in načina gradnje (montažna gradnja). Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, temu se pridružuje tudi pritožbeno sodišče, so bile pripombe tožene stranke neutemeljene, saj je izvedenec primerjalno uporabil 3 metode za ugotovitev vrednosti nepremičnine, to je metodo donosov, metodo prodajnih cen in metodo stroškov ter je na podlagi vseh treh prišel do tržne vrednosti nepremičnine, vrednost tudi ustreza podatkom o prodaji primerljivih nepremičnin na območju P. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da so pripombe tožene stranke tudi protispisne, saj jih je izvedenec v celoti upošteval že pri izdelavi izvedenskega mnenja, to je, upošteval je tako vpliv lokacije na ceno kot tudi, pri oceni gradbeni vrednosti objekta, da gre za montažno gradnjo. Vse to je določno (opisno z ustreznim ovrednotenjem) zapisano v izvedeniškem mnenju, pri tem je razvidno, da je izvedenec pri cenitvi izhajal iz opisa in analize nepremičnine, glede lokacije (list. št. 110) je upošteval, da se nepremičnina nahaja na skrajnem robu naselja P., v oddaljenosti približno 300 do 400 m od zadnjih hiš, da stoji objekt med avtocesto in železniško progo na južni strani in magistralno cesto na severni strani. Ravno tako je glede objektov izhajal iz opisa objekta (list. št. 110), to je, da gre za montažno stanovanjsko hišo z masivnim kletnim delom in novejšim prizidkom. V izvedeniškem mnenju je izrecno izpostavljeno koliko je »neugodna« lokacija vplivala na zmanjšanje vrednosti nepremičnin, enako velja glede montažne gradnje objekta, tako da pritožnik s svojimi pripombami, ki tudi sicer niso bile konkretizirane, ni mogel uspeti, ravno tako ne more uspeti s pritožbenimi navedbami v tej smeri. Glede na navedeno je logično, da sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da bi sledilo predlogu tožene stranke, da pozove izvedenca, da »vrednost ocenjenih nepremičnin ustrezno korigira«, niti ni imelo razloga, da bi postavilo drugega izvedenca - takega predloga tožena stranka niti ni podala, kot izhaja že iz navedb pritožbe, kjer pritožnik povzema 14. točko njegove pripravljalne vloge z dne 22.4.2004. V tej vlogi je tožena stranka le navedla, da bo, v kolikor sodišče ne bo pozvalo sodnega cenilca in izvedenca, da vrednost ocenjenih nepremičnin ustrezno korigira, prisiljena predlagati, da določi drugega sodnega izvedenca. Tožena stranka je torej v tej vlogi le najavila možnost, da bo tak predlog podala, vendar, kot to potrjujejo spisovni podatki, predloga v nadaljevanju ni podala, zato se sodišče o tem tudi ni moglo izjasniti. Postavitev drugega izvedenca tudi ne bi bila utemeljena, že zato, ker so bile pripombe toženca v nasprotju s izvedeniškim mnenjem, kot je bilo zgoraj obrazloženo. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je pri ugotovitvi vrednosti nepremičnin izhajalo iz izvedeniškega mnenja in je ugotovilo, da znaša 116.470 EUR oz. 27.455.000,00 SIT. Za tako svojo odločitev je navedlo prepričljive razloge, pritožnik jih ni uspel izpodbiti. Tudi odločitev o stroških postopka je pravilna. Stroške postopka je pravilno obračunalo, svojo odločitev je tudi obrazložilo, nasprotne trditve pritožnika niso točne. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz stroškovnika tožene stranke, pri tem je toženi stranki pravilno priznalo udeležbo na petih narokih, saj naroka dne 22.2.1999 ni bilo, kot potrjujejo spisovni podatki. Vrednost spora je prepoznavna v sami višini stroškov, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo tožeči in toženi stranki, zato izrecna navedba glede tega ni bila potrebna.

Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, niti ni pritožbeno sodišče ugotovilo kršitev, na katere mora po 2. odstavku 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP).