Jedro

Obvestilo upravne enote, da kmetija, ki je predmet oporočnega dedovanja, ne ustreza več pogojem za zaščito po 25. členu ZDKG, je akt upravnega organa, ki omogoča obnovo pravnomočno končanega postopka v skladu z določilom 8. točke 421. člena ZPP (1977).

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani sklep tako spremeni, da se sklep sodišča prve stopnje glasi: Predlogu za obnovo postopka se ugodi, sodba sodišča prve stopnje z dne 11.06.1992, opr. št. V P 87/92, sodba sodišča druge stopnje z dne 12.01.1993, opr. št. II Cp 1739/92, in sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 10.06.1993, opr. št. II Ips 367/93, se v obsegu odločitve pod točko 3 sodbe sodišča prve stopnje, kolikor se ta nanaša na veljavnost oporoke pokojne I. S. z dne 31.05.1974 glede njej do 1/2 solastnega dela nepremičnin na parceli št. 1871 k.o..., v naravi hiša in dvorišče, ter na vrtalni stroj, mizarsko delovno mizo in stružnico za les, razveljavijo, zadeva pa v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje.

V ostalem delu se predlog za obnovo postopka zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s svojo sodbo z dne 11.06.1992 med drugim zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je oporoka pokojne I. S. z dne 31.05.1974 veljavna v tistem delu, ki se nanaša na njen solastni del nepremičnin do 1/2 na parceli št. 1871 k.o..., v naravi hiša in dvorišče, na garažo na parceli št. 1871 (prav 1870) k.o..., ter na premičnine - vrtalni stroj, mizarsko delovno mizo, stružnico za les in na zlat moški prstan s kamnom. Zavrnitev tega dela tožbenega zahtevka temelji na ugotovitvi, da zapuščina pokojne I. S. predstavlja zaščiteno kmetijo v skladu z odlokom Občine Ljubljana Vič -Rudnik in da v navedeni 3. točki sodne odločitve opisano premoženje spada v sklop zaščitene kmetije. Sodba sodišča prve stopnje je bila potrjena na pritožbeni stopnji dne 12.01.1993, revizijsko sodišče pa je dne 10.06.1993 zavrnilo revizijo tožeče stranke.

Dne 21.05.1997 je tožeča stranka vložila predlog za obnovo pravdnega postopka, ki se je pravnomočno končal glede omenjene 3. točke sodbe sodišča prve stopnje. Sklicevala se je na spremembo zakonskih predpisov, ki urejajo zaščito kmetijskih zemljišč. Z dopisom Upravne enote Ljubljana, Izpostava Vič-Rudnik, oddelek za kmetijstvo, gospodarstvo in prehrano z dne 27.05.1996, je bilo sodišču sporočeno, da kmetija pokojne I. S. ne izpolnjuje več pogojev za zaščito. Zato je tožeča stranka predlagala obnovo postopka s sklicevanjem na določbo 8. in 9. točke 421. člena ZPP (Zakona o pravdnem postopku - 1977). Zapuščinski postopek po pokojni I. S. še ni končan.

Vendar pa je sodišče prve stopnje predlog za obnovo postopka zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in odločitev sodišča druge stopnje potrdilo. Postavilo se je na stališče, da bi bilo mogoče postopek obnoviti le na podlagi določbe 8. točke 421. člena ZPP, vendar pa se v predlogu za obnovo postopka ne zatrjuje, da je upravni organ izdal odločbo, s katero je spremenil ali razveljavil ali odpravil prejšnji akt, s katerim je bila kmetija pokojne I. S. zaščitena. Obvestila upravnega organa z dne 27.05.1996 ni mogoče šteti za upravni akt v skladu z določbo 8. točke 421. člena ZPP.

Proti odločitvi sodišča druge stopnje je Državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti, kolikor se zavrnitev obnovitvenega predloga nanaša na ugotovitev veljavnosti zapustničine oporoke glede 1/2 njej pripadajoče parcele št. 1871 k.o. ..., v naravi hiša in dvorišče, ter glede vrtalnega stroja, mizarske delovne mize in stružnice za les. Sodišči druge in prve stopnje sta nepravilno uporabili 8. točko 421. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 230. člena ZPP v materialnopravni in procesnopravni vsebini. Nadalje nista uporabili 25. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG - Ur. l. RS, št. 70/95) v zvezi z odločbama ustavnega sodišča z dne 03.11.1994, UI 57/92 (Ur. l. RS, št. 76/94) in z dne 17.06.1999, UI 76/97 (Ur. l. RS, št. 54/99). V zahtevi je posebej navedeno, da je vložena zaradi nedokončanega zapuščinskega postopka in spoštovanja volje zapustnice. Omenjena nepremičnina in premičnine sicer spadajo v zapuščino, vendar pa je bil tožbeni zahtevek na ugotovitev veljavnosti oporoke v tem delu zavrnjen le zato, ker je bilo ocenjeno, da ta del premoženja deli pravno usodo načina dedovanja celotne zaščitene kmetije. Glede garaže na parceli št. 1870 k.o... zahteva ni vložena, ker je bilo v pravnomočno končanem pravdnem postopku IV P 313/85 prvega sodišča dokazano, da ta nepremičnina ne spada v zapuščino. Po stališču zahteve za varstvo zakonitosti so torej podani pogoji za obnovo postopka po določbi 8. točke 421. člena ZPP, zaradi česar je predlagano, naj se v izpodbijanem delu odločitvi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožena stranka je na zahtevo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Zapuščinski postopek po I. S., umrli 10.08.1981, ki teče prek Okrajnim sodiščem v Ljubljani (II D 886/81), še ni končan. Predmet dedovanja je manjša kmetija, ki je ob uvedbi dedovanja bila zaščitena z odlokom Skupščine občine Ljubljana Vič-Rudnik (Ur. l. SRS, št. 22/77). Zapustnica je z oporoko z dne 31.05.1974 določila za dediča tožnika I. S. in A. S. Ob uvedbi dedovanja je po določbi 21. člena tedaj veljavnega Zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (Ur. l. SRS, št. 26/73 in 1/86) oporoka bila neveljavna. Veljavna je lahko le glede tistega premoženja, ki ne spada v sklop zaščitene kmetije. Tožeča stranka je med drugim dokazovala, da nepremičnina na parceli št. 1871 k.o... ter mizarsko orodje (trditvena podlaga zahteve za varstvo zakonitosti se nanaša le na to premoženje) ne spada v sestav zaščitene kmetije. Vendar pa je sodišče prve stopnje ta del tožbenega zahtevka zavrnilo. Z odločitvijo se je strinjalo tudi pritožbeno sodišče, revizijsko sodišče pa je zavrnilo revizijo tožeče stranke.

Drugi del ugotovitev, ki opredeljujejo procesno stanje zadeve, se nanaša na situacijo, ki je nastala po razveljavitvi Zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev s strani ustavnega sodišča (odločba z dne 03.11.1994), na sprejem Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG) v letu 1995 in - glede na trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti, na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 17.06.1999. Slednja odločba, objavljena sicer že po izdaji izpodbijanega sklepa, vnaša v stanje stvari dodatno dimenzijo: z njo je bila namreč razveljavljena določba 26. člena ZDKG, po kateri se za dedovanje kmetij, ki je bilo uvedeno pred uveljavitvijo ZDKG, uporabljajo prejšnji predpisi.

Opisane okoliščine imajo svojo odločilno težo zato, ker je Upravna enota Ljubljana, Izpostava Ljubljana Vič-Rudnik, dne 27.05.1996 sodišču prve stopnje sporočila, da kmetija pokojne I. S. ne izpolnjuje pogojev za zaščito. Zapuščinski postopek, ki še ni končan, bi se torej mogel dokončati po splošnih predpisih o dedovanju brez upoštevanja specialnih določb o dedovanju zaščitenih kmetij.

Zahteva za varstvo zakonitosti v navedenem obsegu utemeljeno opozarja na nevzdržno situacijo: v zapuščinskem postopku po pokojni I. S., ki naj bi potekal po splošnih določbah o dedovanju tudi glede premoženja, ki sodi v sestav kmetije, bi bilo treba upoštevati pravnomočno odločitev v 3. točki sodbe sodišča prve stopnje z dne 11.06.1992, ki sicer tam navedeno premoženje uvršča v kmetijo, istočasno pa oporoki zapustnice prav zaradi prejšnjega statusa kmetije ne prizna veljavnosti. Stališče zahteve, da je v izpodbijanem sklepu določba 8. točke 421. člena ZPP v materialnopravni in procesnopravni vsebini napak uporabljena, je zato pravilno. Obvestilo Upravne enote Ljubljana, Izpostave Ljubljana Vič-Rudnik, z dne 27.05.1996 je listina, ki jo je državni organ izdal v mejah svoje pristojnosti (prvi odstavek 230. člena ZPP). Ta dokaz zato zadošča za dovolitev obnove postopka ob predpostavki, da bo v obnovljenem postopku odločitev sprejeta, ko bo izkazano, da bo pristojni upravni organ v skladu z določbo 25. člena ZDKG izdal ustrezno odločbo (to pa je dolžan storiti po uradni dolžnosti).

Odločitvi nižjih sodišč izključujeta dvom o morebitnem obstoju procesnih ovir za dovolitev obnove glede okoliščin iz drugega odstavka 422. člena ZPP in poteka roka iz 5. točke prvega odstavka 423. člena ZPP. Z navedenimi okoliščinami se revizijsko sodišče zato ni ukvarjalo. Zaradi napačne uporabe določbe 8. točke 421. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 230. člena ZPP v materialnopravni in procesni vsebini, posledično pa zaradi neuporabe 25. člena ZDKG (v zvezi z odločbo ustavnega sodišča z dne 17.06.1999), pa je utemeljeni zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in po določbi 408. člena v zvezi s prvim odstavkom 395. člena ZPP izpodbijani odločitvi v napadenem delu tako spremenilo, da je po določbi drugega odstavka 427. člena ZPP obnovo postopka dovolilo, razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje z dne 11.06.1992, sodbo sodišča druge stopnje z dne 12.01.1993, in sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 10.06.1993, kolikor se njihov izrek nanaša na 3. točko sodbe sodišča prve stopnje v obsegu odločitve o veljavnosti oporoke pokojne I. S. z dne 31.05.1974 glede njej do 1/2 solastnega dela nepremičnin na parceli št. 1871 k.o..., v naravi hiša in dvorišče ter na mizarsko orodje, in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje. Ker pa se obnovitveni predlog nanaša tudi na garažo na parceli št. 1871 k.o..., ki je zahteva za varstvo zakonitosti ne zajema, je v tem delu predlog zavrnilo.