Jedro

Tožnica pa ne izkazuje nobene konkretne nevarnosti v smislu 270. člena ZIZ. Zgolj razpolaganje s premoženjem toženca in še to veliko pred vložitvijo predmetne tožbe še ne predstavlja obstoja nevarnosti, da tožnica svoje terjatve ne bo mogla izterjati oziroma, da bo izterjava otežena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo primarni in podredni predlog tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice) za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve, vsebina katere izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa.

2. Zoper sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je dokazala, da prvotoženec (v nadaljevanju toženec) nima premoženja, iz katerega bi se v primeru uspeha v tem postopku lahko poplačala. Nima prav sodišče prve stopnje, ki je zaključilo, da tožnica ni dokazala potrebne nevarnosti, saj je toženec odtujil solastniški delež na nepremičnini, posledično nima nobenega drugega premoženja, v teku pa je tudi več pravdnih postopkov zoper toženca. Toženec je prodal svoj poslovni delež za znesek 750.000,00 EUR, vendar je več kot verjetno, da tega denarja že dolgo nima več na svojem transakcijskem računu, saj se je prodaja vršila v letu 2016, je nezaposlen, prav tako pa je lastnik manjšega poslovnega deleža, kar je zanemarljivo, saj je slednji zastavljen, sicer pa je lastnik zgolj enega osebnega vozila. Tožnica je tako izkazala, da je toženec že pričel z odtujevanjem premoženja, praktično ne razpolaga z nobenim premoženjem, z izdajo sodbe Delovnega sodišča v Celju Pd 216/2016 z dne 21. 6. 2018 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 775/2018 z dne 28. 2. 2019 pa je pridobil terjatev, ki je likvidna in možna realizacije. Tožnica se bo lahko poplačala zoper toženca zgolj s pobotom svojih terjatev do terjatve toženca. V primeru zavrnitve predloga za izdajo začasne odredbe obstaja velika verjetnost, da bo toženec prejel večja denarna sredstva, s slednjimi pa tožnica ne bo mogla več razpolagati, saj je slednji praktično obremenil oziroma odtujil celotno svoje premoženje. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, tako da ugodi predlogu in izda začasno odredbo oziroma podrejeno izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje, vse s stroškovno posledico.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti v skladu s 350. v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

5. Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora verjetno izkazati tudi nevarnost, če je zaradi dolžnikovega odtujevanja skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Upnik ni dolžan dokazati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (270. člen ZIZ). Sodišče pa sme v zavarovanje denarne terjatve izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja (3. točka prvega odstavka 271. člena ZIZ).

6. Sodišče druge stopnje v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje (13. do 22. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), da tožnica ni s stopnjo verjetnosti izkazala nevarnosti, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev njene terjatve onemogočena ali precej otežena oziroma ni dokazala, da bi toženec s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo (drugi in tretji odstavek 270. člena ZIZ) in jih v izogib ponavljanju v celoti povzema kot pravilne.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se vse odsvojitve, tako solastniškega deleža na nepremičnini kot tudi 32 % poslovnega deleža v tožnici nanašajo na ravnanje toženca v letu 2016 (pri tem pa tožnica zgolj domneva, da toženec teh sredstev na računu več nima). Tožnica pa ne izkazuje nobene konkretne nevarnosti v smislu 270. člena ZIZ. Zgolj razpolaganje s premoženjem toženca in še to veliko pred vložitvijo predmetne tožbe še ne predstavlja obstoja nevarnosti, da tožnica svoje terjatve ne bo mogla izterjati oziroma, da bo izterjava otežena. Slednjega ne predstavlja niti odsvojitev 1/2 solastniškega deleža tožnika svoji partnerki.

8. Tožnica pa ne zatrjuje nekega konkretnega sedanjega ravnanja toženca z njegovim premoženjem v smeri onemogočanja ali precejšnjega oteževanja izterjave vtoževanega zneska. Nenazadnje tožnica terja plačilo zneska 23.458,00 EUR od vseh treh tožencev solidarno, pri tem pa ne navaja, da poplačila od preostalih dveh toženk ne bo mogoče oz. bo oteženo. Tožnica pa tudi ni izkazala, da bo toženec s predlagano začasno odredbo utrpel le neznatno škodo, zgolj pavšalno zatrjevanje, da bo zaradi odložitve plačila prejel nadomestilo v obliki zakonskih zamudnih obresti, pogoju konkretizacije ne zadošča. 9. Glede na obrazloženo, ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo 270. člena ZIZ in ni zagrešilo očitanih, niti uradno upoštevnih procesnih kršitev, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom in 239. členom ZIZ).

10. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 15. členom ZIZ).