Jedro

Če je bilo premoženje podržavljeno na podlagi 7.a člena Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij, ni pogojev za uvedbo postopka denacionalizacije glede na določbe 8. točke 1. odstavka 3. člena ZDen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika proti sklepu Sekretariata za upravne zadeve občine ... z dne 21.10.1992, s katerim je bila zavržena zahteva tožnika za denacionalizacijo njegovega premoženja. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je bilo tožniku premoženje podržavljeno z odločbo Oddelka za gospodarstvo občine ... z dne 19.9.1973, ki je bila izdana na podlagi 7. a člena zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 98/46 in 35/48). Ta zakon je sicer naveden v 8. točki 3. člena zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91) kot možna podlaga za denacionalizacijo, vendar z izjemo, če premoženje ni bilo podržavljeno po 7. a členu zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij. Tožniku je bilo nacionalizirano premoženje prav na podlagi navedene določbe zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij, zato ga v smislu določb 3. člena v zvezi s 1. odstavkom 9. člena ZDen ni mogoče šteti za upravičenca do denacionalizacije. Ker torej ni bilo pogojev za uvedbo postopka, je organ prve stopnje utemeljeno zavrgel vloženo zahtevo (2. odstavek 125. člena ZUP).

Tožnik izpodbija navedeno odločbo in navaja, da so bile njegove nepremičnine nacionalizirane zaradi nepravilnega dela oz. celo suma prevare občinskega sodišča ..., ki je s sklepom z dne 28.7.1965 dovolilo vknjižbo darilne pogodbe, s katero mu je pokojni oče podaril prizadete nepremičnine, čeprav je vedelo, da je v letu 1962 pridobil italijansko državljanstvo in da mu bodo te nepremičnine nacionalizirane po 7.a členu zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij. Meni, da bi sodišče moralo zavrniti vknjižbo darilne pogodbe in tožnikovega očeta opozoriti na posledice te pogodbe. Nepravilno je bilo po tožnikovem mnenju tudi ravnanje Oddelka za gospodarstvo občine ..., ki je nacionaliziral njegove nepremičnine, ker ni upošteval veljavne zakonodaje v pozitivnem smislu in njegovega očeta, ki je živel v podarjeni hiši, ni opozoril, da je sklep o vknjižbi darilne pogodbe neveljaven in naj stranke razveljavijo darilno pogodbo. Smiselno predlaga odpravo odločbe tožene stranke. Poleg tega pa še zahteva, da sodišče ugotovi, da sta neveljavna odločba o nacionalizaciji z dne 19.9.1973 in sklep občinskega sodišča ... z dne 28.7.1965, s katerim je navedeno sodišče dovolilo vknjižbo lastninske pravice na prizadetih nepremičnininah na podlagi darilne pogodbe z dne 13.1.1965 na ime tožnika. Sicer pa naj sodišče upošteva darilno pogodbo kot oporoko in odredi, da se nacionalizirane nepremičnine vrnejo tožniku v last. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicije na razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po zakonu o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91) se vrača tisto podržavljeno premoženje, ki je bilo podržavljeno po predpisih, navedenih v 1. odstavku 3. člena zakona o denacionalizaciji, ali pa na način, kot je določeno v 4. in 5. členu ZDen. V 1. odstavku 3. člena ZDen so poleg predpisov, ki so pravna podlaga za denacionalizacijo, navedene tudi nekatere izjeme, v katerih se ZDen ne uporablja, čeprav je v tej določbi naveden predpis, ki je bil temelj podržavljenja premoženja. Tako določena izjema je tudi 7. a člen zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij, kot to izhaja iz 8. točke 1. odstavka 3. člena ZDen.

Iz predloženih listin in spisov izhaja, da je tožnik zahteval denacionalizacijo hiše in ostalih nepremičnin, vpisanih v vl. št. 12, ki so mu bile nacionalizirane in prenešene v družbeno lastnino prav na podlagi 7. a člena zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 98/46 in 35/48 - ZNZGP) z odločbo Oddelka za gospodarstvo občine ... z dne 19.9.1973. Ker gre za izjemo iz 8. točke 1. odstavka 3. člena ZDen, zaradi katere denacionalizacija ni mogoča, pa se na tej podlagi nacionalizirano premoženje ne more vrniti po ZDen in tožnika ni mogoče šteti za upravičenca do denacionalizacije. Po presoji sodišča je zato upravni organ prve stopnje ravnal pravilno, ko je tožnikovo vlogo za denacionalizacijo zavrgel. Tožnikove navedbe, s katerimi le-ta napada odločbo o nacionalizaciji iz leta 1973 in sklep občinskega sodišča ... o dovolitvi vknjižbe lastninske pravice na prizadetih nepremičninah v korist tožnika iz leta 1965, ne morejo biti predmet postopka denacionalizacije in v tem upravnem sporu ne morejo biti upoštevne. ZDen upošteva kot dejansko podlago denacionalizacije akte o podržavljenju, ki so navedeni v 3., 4. in 5. členu zakona, pri čemer se ne spušča v njihovo utemeljenost in zakonitost. Upravni organ odloča v postopku denacionalizacije po dejanskem stanju, kakor izhaja iz javnih listin in uvede postopek v primeru, če ugotovi, da so podani pogoji za uvedbo postopka. Tožnikovi ugovori, ki napadajo odločbo o nacionalizaciji z dne 19.9.1973 so zato neupoštevni. Sicer pa sodišče pojasnjuje, da pravnomočne upravne odločbe ni mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu. Glede na 12. člen ZUP je mogoče pravnomočno odločbo odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo v primerih, ki so določeni z zakonom. Prav tako v upravnem sporu tudi ni mogoče izpodbijati pravnomočnega zemljiškoknjižnega sklepa. Zato ne morejo vplivati na odločitev v tem upravnem sporu tožbene navedbe, ki se nanašajo na delo sodišča, ki je dovolilo vknjižbo lastninske pravice na prizadetih nepremičninah v korist tožnika. Izpodbijani odločbi tudi ni mogoče očitati kršitev pravil postopka, saj je upravni organ dolžan izvesti poseben ugotovitveni postopek le, če so podani pogoji za uvedbo postopka, le-teh pa po navedenem ni bilo. Izpodbijana odločba je torej zakonita in sodišče je moralo tožbo zavrniti.

Sodišče je svojo odločitev oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu s 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-1) smiselno uporabilo kot republiški predpis.