Jedro

Zaradi pretrpljenih duševnih bolečin, ki jih je toženec, ki je bil pravnomočno obsojen na zaporno kazen štirih let, ker je s tožnico spolno občeval in storil druga spolna dejanja nad njo, ko še ni bila stara 14 let, najmanj enkrat tudi z uporabo silo, pri čemer je izkoriščal njeno lažjo duševno prizadetost in tudi dejstvo, da se je nanj navezala in mu to dopuščala, da ga ne bi izgubila kot prijatelja, kar je pri tožnici pustilo trajne negativne posledice, ki se kažejo kot znaki posttravmatske stresne motnje, ki so še sedaj zelo intenzivne, je toženec povzročil tožnici tako škodo, da je primerna odškodnina po 202. členu ZOR 5.000.000,00 SIT in ne

9.000.000,00 SIT, kot je bilo odmerjeno na prvi stopnji.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi:

"Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 5.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 13.2.2004 do plačila v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Kar zahteva tožeča stranka več, se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 207.685,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 6.4.2005 do plačila v 15 dneh, da ne bo izvršbe".

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožnici odškodnino v znesku 9.000.000,00 SIT in nastale pravdne stroške v znesku 776.755,80 SIT vse v 15 dneh in z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 13.2.2004 do plačila. Takšna odškodnina ji je bila prisojena zaradi pretrpljenih duševnih bolečin na podlagi

202. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ker je toženec, ki je bil pravnomočno obsojen na zaporno kazen štirih let, nedovoljeno posegal v njeno spolno integriteto z uporabo sile, z zlorabo podrejenosti in zaupanja tožnice do njega. Šlo pa je za nedopustna škodna dejanja, ki so pri tožnici pustila trajne negativne posledice, ki se kažejo kot znaki postravmatske stresne motnje, ki so še sedaj zelo intenzivne.

Zoper sodbo se je pritožil toženec. Izpodbija jo iz vseh po

338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) predvidenih pritožbenih razlogov. Predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in sodbo razveljavi, tožnici pa naloži povrnitev pravdnih stroškov. Navaja, da sodišče ni pravilno uporabilo določila ZOR, saj je odškodnina občutno previsoka in ne sledi sodni praksi. Ker je toženec opozoril na dejstvo, da je imela tožnica že pred dogodkom določene psihične težave v družini, kar je bilo omenjeno tudi v izvedenskem mnenju, bi moralo sodišče tudi na podlagi dopolnitve mnenja ugotoviti, ali so sedanje psihične težave vse v vzročni zvezi z dogodkom, za katerega naj bi bil odgovoren, ali pa gre za posledice, ki so v vzročni zvezi s predhodnimi družinskimi razmerami pri toženi stranki. To je pomembno dejstvo, ki lahko vpliva na višino odškodnine, kar je sodišče samo tudi v obrazložitvi zapisalo. Zaznamuje pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih procesnih kršitev, ki jih neopredeljeno uveljavlja tožena stranka in na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Podan pa tudi ni pritožbeni razlog nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Očitek sodišču prve stopnje, da bi moralo ugotoviti, ali so sedanje psihične težave vse v vzročni zvezi z dogodkom, za katerega naj bi bil odgovoren toženec, ali pa gre za posledice, ki so v vzročni zvezi s predhodnimi družinskimi razmerami pri toženi stranki, je neutemeljen. Sodišče prve stopnje je ta toženčev ugovor v obrazložitvi sodbe obravnavalo in nanj tudi odgovorilo s tem, ko je v obrazložitvi povzelo mnenje sodne izvedenke, ki ga je sprejelo in iz katerega ne izhaja, da bi imela tožnica pred obravnavanimi dogodki kakšne težave v družini, niti da bi se kdaj zdravila pri psihiatru. Izhaja le, da so bili pri tožnici na čustvenem in socialnem področju prisotni primanjkljaji, do katerih je prišlo zaradi pomanjkanja spodbud in vzgojne zanemarjenosti in torej ne gre za psihične motnje, temveč za primanjkljaje, ki so vplivali na njeno osebnost že pred obravnavanimi dogodki. Ti so kot travmatski dogodki njene primanjkljaje le še poglobili. Glede na takšno ugotovitev izvedenke je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno zavrnilo kot nepotreben dokazni predlog tožene stranke za dopolnitev izvedeniškega mnenja glede obstoja psihičnih težav pred škodnim dogodkom. V tem pogledu zato ni potrebno nikakršno dopolnjevanje ugotovitev dejanskega stanja.

Soglašati pa je s pritožbenim stališčem, da je odmerjena odškodnina previsoka in ne sledi sodni praksi glede na ugotovljene trajne negativne posledice, ki se kažejo kot znaki postravmatske stresne motnje, ki so bile najintenzivnejše v času, ko je tožnica trpela ravnanja, ter v obdobju potem, vendar pa so še sedaj zelo intenzivna in se kažejo tako, da tožnica dogodke pogosto podoživlja v budnem stanju, ima neprijetne sanje in prave nočne more, da ni pričakovati, da se bodo simptomi omilili, možni pa so tudi zapleti v njenem zakonu zaradi njenih težav v spolnosti, ki so posledica spolne zlorabe, da zaradi posledic travmatičnih dogodkov tožnica na nobenem življenjskem področju ne funkcionira ustrezno, pri čemer je prognoza tudi v prihodnje zaradi njene slabše intelektualne opremljenosti ter velikih čustvenih in socialnih primanjkljajev slaba. Sodišče prve stopnje je res zapisalo, da navedene ugotovitve sodne izvedenke predstavljajo psihične lastnosti tožnice, ki vplivajo na obseg škode in s tem na višino odškodnine. S takšnim stališčem se pritožbeno sodišče povsem strinja, vendar pa meni, da tožena stranka v svoji pritožbi to napačno interpretira. Psihične težave, o katerih govori pritožnik, ki naj bi jih imela pred škodnim dogodkom, bi lahko vplivale na odmerjeno odškodnino v tem smislu, da toženec ne bi v celoti odgovarjal za nastalo škodo. Vendar pa, kot že rečeno, sodišče pri tožnici psihičnih motenj, ki bi jih imela pred škodnim dogodkom ni ugotovilo, ampak le psihične lastnosti, ki so se izražale kot zgoraj omenjeni primanjkljaji na čustvenem in socialnem področju, ki so jih travmatski dogodki le še poglobili. To pa je vplivalo na obseg škode, ki je bila zaradi tega večja, in posledično tudi na višino odškodnine. Kljub temu pa pritožbeno sodišče meni, da sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine ni pravilno uporabilo določbe 200. člena ZOR v zvezi z 202. členom ZOR. Odškodnina v višini 9.000.000,00 SIT je pretirano visoka in ni ustrezna sodni praksi v podobnih primerih. Ob upoštevanju določbe 200. člena ZOR je po prepričanju pritožbenega senata primerna odškodnina za tožnico glede na njeno konkretno prizadetost, ki pa vendarle ni bila tolikšna, da bi si tožnica ne osnovala družine, v višini 5.000.000,00 SIT in meni, da višje prisojena odškodnina ne bi bila v skladu z določbo 2. odst. citiranega čl. ZOR. Pritožbi tožene stranke je zato pritožbeno sodišče delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino znižalo na 5.000.000,00 SIT, kar je primerljivo z odškodninami v podobnih primerih, kar je tožeča stranka zahtevala več, pa je zavrnilo. Sodbo je spremenilo na podlagi 4. točke 358. člena ZPP.

Ker je izpodbijano sodbo spremenilo je na podlagi 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP, je pritožbeno sodišče odločilo tudi o stroških vsega postopka. Tožeča stranka je uspela s 5/9 svojega zahtevka, zato ji je toženec v tem razmerju dolžan povrniti njene pravdne stroške, tožeča stranka pa toženi 4/9 pravdnih stroškov. Stroški tožeče stranke so bili že pravilno odmerjeni v znesku 776.755,80 SIT, od tega jih mora toženec povrniti tožnici 431.531,00 SIT. Stroške tožene stranke pa je pritožbeno sodišče odmerilo v postopku na prvi stopnji v znesku 327.830,00 SIT (za odgovor na tožbo 900 odvetniških točk, za zastopanje na prvem naroku 900 točk, za odsotnost iz pisarne 2 x po 80 točk in 450 točk za zastopanje na naroku, poleg tega pa 2 % za materialne stroške ali 48 točk, 2 x kilometrina po

1.687,00 SIT ter 20 % DDV v znesku 54.076,00 SIT). Poleg tega pa je bilo toženi stranki priznati še pritožbene stroške v višini 1250 točk za sestavo pritožbe, 20 točk za materialne stroške in 50 točk za končno poročilo, vse upoštevaje vrednost točke 110,00 SIT, ter 20 % DDV v znesku

175.824,00 SIT. Pritožbeni stroški toženca tako znašajo

175.824,00 SIT oziroma celokupni pravdni stroški 503.654,00 SIT. Od tega je tožeča stranka dolžna tožencu povrniti 4/9 oziroma 223.846,00 SIT. Po kompenzaciji mora tožena stranka tožeči stranki povrniti še 207.685,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude od izdaje te sodbe dalje do plačila.