Jedro

Če navidezna pogodba med strankama ne velja, velja druga pogodba, če jo navidezna pogodba prikriva in so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost. Za navidezno pogodbo je relevantna presoja obstoja soglasja subjektov zatrjevane navideznosti obravnavanega posla.

Z družbeno pogodbo se dve ali več oseb zaveže, da si bodo s svojimi prispevki prizadevale doseči z zakonom dopustni skupni namen, tako kot je določeno s pogodbo .

Ravno ugotovitev sodišča v izpodbijani sodbi, da je A. A. sodeloval kot vlagatelj, ki bi bil (v primeru uspešno izpeljanega posla) deležen povrnitve vloženih sredstev in tudi nagrade za to, da je bil investitor denarja, ga opredeljuje kot člana (enega izmed) predmetne družbene pogodbe, ki je s svojim vložkom, skupaj z ostalimi družbeniki, želel doseči skupni namen, tj. izpeljavo dogovorjenega posla.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL .../2013 z dne 3. 1. 2014 (I. točka izreka) razveljavilo in v II. točki izreka ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 250.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2012 dalje. Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 8.064,95 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1) pritožuje tožena stranka (toženec). Predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika, s stroškovno posledico. Vztraja pri navedbah, ki jih je podal že v postopku na prvi stopnji, da je posojilna pogodba z dne 23. 12. 2011 zgolj navidezna in da je šlo pri domnevno posojenem znesku 250.000,00 EUR dejansko za vložek A. A. v finančni projekt v Švici, toženec pa je bil le posrednik pri predaji denarja, ki ga je takoj dvignil s svojega bančnega računa in po A. A. navodilih predal naprej B. B. Trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da so med strankama nastali učinki posojilne pogodbe. Napačno je materialnopravno stališče sodišča glede navideznosti pogodbe. Za vprašanje fiktivnosti posojilne pogodbe ni relevantno, ali je toženec napisal in podpisal sporno pogodbo ter ali je bil denar izročen in prav tako ne, ali je pogodba v skladu s prisilnimi predpisi. Bistvo navidezne pogodbe je ravno v tem, da pogodbeni stranki navzven ustvarita videz pravno veljavno sklenjene pogodbe. Zato bi se sodišče prve stopnje moralo ukvarjati z okoliščinami, ki jih je toženec uveljavljal kot razloge navideznosti posojilne pogodbe. Izpodbijana odločitev zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča nima relevantnih razlogov za zavrnitev ugovora navidezne pogodbe, zaključki sodišča pa so v nasprotju sami s sabo in z izvedenimi dokazi. Da toženec in A. A. nista imela posojilnega namena, po mnenju pritožnika izhaja iz dejstva, da je A. A. sporni znesek štel kot svoj vložek v projekt ("trade"), kar je večkrat tudi pisno izjavil, pri čemer se sklicuje na predložena e-sporočila. Da je bila pogodba fiktivna, sta izpovedali tudi priči B. B. in i.I., iz izpovedi C. C. pa izhaja, da je tudi sama z A. A. sklenila identično posojilno pogodbo, kot je obravnavana, slednja pa je, enako kot toženec, celotni znesek dvignila in ga izročila naprej, ostalim akterjem posla. Opozarja na določene nelogičnosti v izpovedi A. A., ki na eni strani zatrjuje, da je šlo pri nakazilu spornega zneska za posojilo, na drugi strani pa je iz njegovega zaslišanja sklepati, da naj bi posojilne pogodbe, med njimi v tem postopku sporna posojilna pogodba, služile zavarovanju za vložena sredstva. Trditvena podlaga, da posojilna pogodba predstavlja zavarovanje v primeru, če posel ne bi uspel, in da se toženec A. A. v tem primeru zaveže vrniti "posojeni" znesek, pa v postopku ni bila podana. Navaja, da je bilo za vse udeležence posla, tudi za A. A., nesporno, da je bil sporni znesek 250.000,00 EUR namenjen F. F. v Švico. Zaključka izpodbijane sodbe, da je bila med udeleženci posla sklenjena družbena pogodba, toženec ne izpodbija, kot zmotne pa zatrjuje razloge sodišča, da A. A. ni bil družbenik pogodbe. Kot edini argument za takšno stališče sodišče navede, da naj bi bili vsi dogovori o izpeljavi posla v celoti sklenjeni, preden je A. A. pristal na to, da bo vlagatelj finančnih sredstev. Takšno sklepanje nima podlage niti v dejstvih, ugotovljenih v sodbi, niti v izvedenih dokazih, niti nima pravne podlage. Toženec opozarja na določbo prvega odstavka 998. člena Obligacijskega zakonika(2). Kot izhaja iz listinskih dokazil, zlasti e-sporočil med udeleženci posla, kar so potrdile tudi zaslišane priče,(3) je bil A. A. veliko bolj angažiran pri obravnavanem projektu kot toženec, zato je nelogičen zaključek, da je bil toženec družbenik, A. A. pa ne. Poleg tega sodišče v obrazložitvi samo govori o tem, da je A. sporni znesek vložil v projekt "trade-a", iz česar po mnenju pritožnika sledi, da je bil investitor in ne posojilodajalec. Kot investitor oziroma vlagatelj pa nosi riziko neuspeha posla. Pritožba še opozarja, da je sodišče povsem zgrešeno presojalo in razumelo nekatera e-sporočila, ki naj bi dokazovala toženčevo vpletenost in Jakševo nevpletenost v posel. Pritožbeno sodišče njihove vsebine na tem mestu ne povzema, temveč nanje odgovarja v ožjem delu obrazložitve, kolikor je to pravno odločilno (prvi odstavek 360. člena ZPP). Zmotni so tudi zaključki prvostopenjskega sodišča, da naj J. ne bi bil udeležen pri delitvi dobička, kar naj bi (zmotno) izhajalo iz Sporazuma o delitvi. Po presoji pritožnika je popolnoma nelogična ocena sodišča, da je razumna, logična, predvsem pa zakonsko dopustna trditev A.A, da je želel sklenitev posojilnih pogodb kot način zavarovanja od ostalih družbenikov zato, ker je vložil finančna sredstva v njihov posel "trade". Če bi res zahteval zavarovanje od ostalih družbenikov, bi posojilno pogodbo sklenil z vsemi, ne le s tožencem. Po drugi strani pa naj bi bila prava vsebina domnevne posojilne pogodbe zavarovanje finančnega vložka in ne posojilo. Iz tega logično izhaja, da je posojilna pogodba navidezna in prikriva nek drug posel, ki ga sam A. A. v svoji izpovedi opredeli kot zavarovanje finančnega vložka v "trade", tako pa ga ocenjuje tudi prvostopenjsko sodišče. Zaradi napačne dokazne ocene posameznih izpovedi in listinskih dokazov je sodišče dejansko stanje ugotovilo napačno. Ker ni ugotavljalo prave pogodbene volje toženca in A. A. pri sklepanju sporne posojilne pogodbe, je dejansko stanje ostalo tudi nepopolno ugotovljeno.

3. Tožeča stranka (tožnica) odgovora na pritožbo ni podala.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V konkretnem primeru je med pravdnima strankama sporna pravna narava posojilne pogodbe z dne 23. 12. 2011 (priloga B1), po kateri naj bi A. A. tožencu posodil 250.000,00 EUR, on pa naj bi se jih zavezal vrniti do 20. 12. 2012. Toženec temu nasprotuje s trditvijo, da je posojilna pogodba zgolj navidezna. Navideznost obravnavanega posojila toženec temelji na trditvah, da je v zadevno posojilno razmerje vstopil kot navidezni posojilojemalec, brez vsakršnih obveznosti in tveganj, z namenom, da se prikrije denarni vložek A. v družbo oziroma finančni projekt, v katerem so sodelovali A. A., toženec, B. B., Č. Č. in C. C. Ti so s svojimi prispevki preko kontaktne osebe F. F. v Švici ter preko tam ustanovljenega podjetja želeli izvesti oziroma uresničiti nepremičninski posel, imenovan tudi "trade", ter s tem oplemenititi svoje vložene prispevke in ustvariti dobiček. J. je želel prikriti denarni tok in sredstev ni hotel neposredno nakazati na račun v Švico, temveč je želel, da se nakažejo na transakcijski račun ene izmed oseb, ki sodelujejo pri projektu, tj. toženca. Tožnica je v postopku aktivno legitimirana na podlagi pogodbe o odkupu terjatve z dne 17. 12. 2012 med A. A., ki je direktor tožnice, in tožnico, s katero so na slednjo prešle vse pravice in obveznosti iz sporne posojilne pogodbe.

O ugovoru navideznosti posojilne pogodbe

6. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev sprejelo z obrazložitvijo, da je bila v času sklepanja pogodbe podana toženčeva volja za sklenitev posojilne pogodbe z A. A., da je torej toženec pri polni zavesti in brez prisile podpisal obravnavano posojilno pogodbo. Takšen zaključek temelji na presoji, da se je toženec v celoti zavedal pomena sklenjene pogodbe: dolžnosti vrnitve denarja do določenega roka. Zavzelo je stališče, da ni mogoče sprejeti toženčeve navedbe, da bi bila pogodba samo navidezna, ker je pogodbo sam napisal in jo tudi podpisal, pogodba po vsebini in obliki ne nasprotuje prisilnim predpisom, denar pa je bil tožencu kot posojilojemalcu tudi izročen. Sodišče je zapisalo, da je toženec pričakoval, da zaradi posla, ki so ga načrtovali, v zvezi s tem ne bo nobenih zapletov, ker se je posel izjalovil, pa (še) ni mogoče šteti, da je pogodba fiktivna.

7. Sodišče prve stopnje je v 14. točki obrazložitve sodbe sicer pravilno opredelilo pravno naravo navidezne pogodbe, konstitutivne elemente in pravne učinke le-te, vendar presoje v opisanem materialnopravnem okviru ni opravilo. Pritožba na to utemeljeno opozarja. Čeprav je prvostopenjsko sodišče pravilno obrazložilo, da navidezna pogodba med strankama ne velja, da pa velja druga pogodba, če jo navidezna pogodba prikriva in so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost, sodišče prve stopnje soglasja strank, da naj pogodba zanju ne bi veljala, sploh ni ugotavljalo. Ob dejstvu, da je toženec kategorično zanikal, da bi z A. A. imela namen skleniti posojilno pogodbo, bi sodišče, kot to pravilno izpostavlja pritožba, navedene okoliščine moralo presojati v luči določb 50. člena OZ glede soglasja volj strank pogodbe o navideznosti sklenjenega posla oziroma o njunem soglasju, da pogodba zanju ne velja. Takšne presoje sodišče prve stopnje ni opravilo oziroma je v celoti pritrditi pritožbi, da so v izpodbijani sodbi tovrstni razlogi, ki imajo naravo pravno odločilnih dejstev, povsem izostali.

8. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da okoliščine, da je bila posojilna pogodba pisna in podpisana s strani obeh strank pogodbe, da je bil denar tožencu izročen ter da pogodba ne nasprotuje prisilnim predpisom oziroma da je toženec ni podpisal pod prisilo, niso materialnopravno relevantni razlogi za zavrnitev ugovora navideznosti pogodbe. Ravno to je sine qua non navideznega posla, da namreč formalno, navzven, obstaja in sploh ni sporno, da je toženec posojilno pogodbo v resnici podpisal in da je bil denar nakazan na njegov račun. Pritožba v tem pogledu tudi utemeljeno graja neustreznost dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je nekritično sledilo zgolj izpovedi direktorja tožnice, A. A., da je šlo za posojilo, ni pa dokazno ocenilo nasprotnih relevantnih izpovedi zaslišanih prič B. B. in I.I. Sodišče se tudi ni opredelilo do določenih delov izpovedi A. A., iz katerih izhaja, da je sporni znesek 250.000,00 EUR štel kot svoj vložek v "trade". Utemeljeni so tako pritožbeni očitki, da so zaključki prvostopenjskega sodišča v nasprotju z izvedenimi dokazi in da je sodišče nekatere listine (e-sporočila) presojalo v nasprotju z njihovo vsebino. Tako na primer iz e-sporočila z dne 15. 2. 2012 ne izhaja, da sta se A. in toženec odpravljala v Švico, temveč je razbrati, da sta se o tem dogovarjala B. B. in A. A. Navedeno e-sporočilo, kot tudi e-sporočilo z dne 28. 2. 2012, na katerega se prav tako sklicuje sodišče v obrazložitvi sodbe, in ki naj bi izkazovalo usklajevanje glede vlaganja sredstev med tožencem, B.B, A. A. in F. F., je bilo tožencu posredovano šele dne 22. 1. 2014, po vložitvi predloga za izvršbo, s katerim je bil začet predmetni postopek.(4) Pritožnik tako utemeljeno opozarja, da iz izvedenih dokazov izhaja, da je bil A. A. ravno toliko kot toženec oziroma ostali akterji posla, če ne celo bolj, vključen v dogovarjanja okrog njihovega projekta, ter da na podlagi izvedenih dokazov ni mogoče zaključiti, da A. A. ni bil družbenik (o tem se pritožbeno sodišče podrobneje opredeljuje v nadaljevanju obrazložitve) in je v tem postopku sporni znesek zgolj posodil. Ob vseh, v obrazložitvi sodbe navedenih dokazih, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo v dokazne namene, je obrazložitev sprejete odločitve glede zavrnitve ugovora navidezne pogodbe tako skopa oziroma do tolikšne mere pomanjkljiva, da ne omogoča preizkusa pravilnosti sprejete odločitve.

9. Predvsem, kot že obrazloženo, je povsem izostala za navidezno pogodbo relevantna presoja obstoja soglasja subjektov zatrjevane navideznosti obravnavanega posla, zato ni mogoče preizkusiti zaključka prvostopenjskega sodišča iz 21. in 30. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, da je toženec (in torej tudi A. A.) hotel, da med njima sklenjena posojilna pogodba velja.

10. Zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih, kar onemogoča preizkus pravilnosti sprejete odločitve, je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je glede na njeno naravo pritožbeno sodišče ne more odpraviti samo. Nepopolno ugotovljeno pa je ostalo tudi dejansko stanje, saj sodišče utemeljenosti tožbenega zahtevka ni presojalo materialnopravno pravilno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP, 355. člen ZPP).

11. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje v smeri materialnopravno pravilne odločitve opraviti za zatrjevano navideznost pogodbe relevantno presojo obstoja soglasja volj pogodbenih subjektov oziroma njunega soglasja o tem, da zapisana pogodbena volja ne predstavlja njune prave volje. Pri tem se bo moralo opredeliti do vseh relevantnih trditev toženca ter natančno in popolno ugotoviti pravno relevantna dejstva. Sprejeto odločitev bo moralo pojasniti z vsebinsko pravilnimi materialnopravnimi razlogi.

O družbeni pogodbi

12. Pritožbi je pritrditi tudi v delu, ki graja stališče prvostopenjskega sodišča, da A. A. ni bil družbenik družbene pogodbe, je pa sodeloval kot vlagatelj oziroma investitor, iz česar naj bi izhajalo, da je z namenom zavarovanja svojega finančnega vložka v tuj posel sklenil domnevno posojilno pogodbo. S takšno argumentacijo pritožbeno sodišče ne more soglašati.

13. Z družbeno pogodbo se dve ali več oseb zaveže, da si bodo s svojimi prispevki prizadevale doseči z zakonom dopustni skupni namen, tako kot je določeno s pogodbo (990. člen OZ). Vsak družbenik je dolžan v družbo prispevati to, kar je določeno s pogodbo (prispevek). Prispevek je lahko denar, stvar, pravica, terjatev, lahko pa tudi storitev, dopustitev ali opustitev, ki ima premoženjsko vrednost. Če s pogodbo ni drugače določeno, so prispevki družbenikov enaki (prvi do tretji odstavek 991. člena OZ). V prvem odstavku 998. člena OZ je določeno, da lahko v družbo vstopi nov družbenik, če pogodba to dopušča. 14. Pritožnik ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje, da je bila med udeleženci posla oziroma "trade-a" sklenjena družbena pogodba. S takšnim stališčem se strinja tudi pritožbeno sodišče, ne sprejema pa ugotovitve oziroma razlogov prvostopenjskega sodišča, da kot člana te družbene pogodbe ni (bilo) mogoče šteti tudi A. A. Ravno ugotovitev sodišča v izpodbijani sodbi, da je A. A. sodeloval kot vlagatelj, ki bi bil (v primeru uspešno izpeljanega posla) deležen povrnitve vloženih sredstev in tudi nagrade za to, da je bil investitor denarja, ga opredeljuje kot člana (enega izmed) predmetne družbene pogodbe, ki je s svojim vložkom, skupaj z ostalimi družbeniki, želel doseči skupni namen, tj. izpeljavo dogovorjenega posla. Razlogi, ki jih sodišče navaja kot pravno odločilne, za odločitev o tem, ali je bil A. A. družbenik družbene pogodbe, so materialnopravno zgrešeni. V postopku ugotovljeno dejstvo, da je A. A. k poslu s svojim vložkom pristopil po sprejetih dogovorih o izpeljavi posla in po ustanovitvi družbe v Švici, ne more biti materialnopravno sprejemljiv razlog, da ga ni mogoče šteti za družbenika, saj je v družbo mogoče vstopiti naknadno, kot to pravilno izpostavlja pritožba. Pritožnik utemeljeno opozarja, da članstvo A. A. v družbi potrjujejo v postopku izvedeni dokazi, do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo, kot je bilo zgoraj že obrazloženo, zlasti predložena e-sporočila ter izpovedi zaslišanih prič. Po presoji pritožbenega sodišča je utemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje glede vsebine Sporazuma o delitvi (priloga B14) v nasprotju s tem, kar se v njem navaja, ugotovilo, da A. A. naj ne bi bil udeležen pri delitvi dobička. Iz Sporazuma je razvidno, da bi bil A. A. v primeru uspešno izpeljanega posla deležen denarnih sredstev v takšni višini, ki znatno presegajo njegov vložek(5) v projekt, zato ni mogoče šteti, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, da bi bil iz delitve dobička izključen. Do teh dokazov, ki so pomembni za ugotovitev odločilnih dejstev glede članstva A. A. v družbeni pogodbi, se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so nosilni razlogi materialnopravno napačni in ne morejo utemeljevati odločitve, da A. A. ni bil družbenik v obravnavani družbi, v precejšnji meri pa so ti razlogi med seboj tudi v nasprotju, saj prvostopenjsko sodišče na več mestih v sodbi ugotavlja, da je A. A. nastopal kot vlagatelj, ki je v projekt vložil denarna sredstva, pri čemer povzema vsebino e-korespondence med akterji posla, iz katere je razvidna A. A. angažiranost pri tem poslu, iz česar življenjsko logično izhaja, da A. A. ni bil zgolj posojilodajalec spornega zneska. Kljub temu pa (ravno na podlagi teh dokazov) nato zaključi, da je nekako najbolj logično, da je bila sklenjena posojilna pogodba, saj je A. A. denar posodil udeležencem posla, s tem pa jim je omogočil, da so v poslu sodelovali, da bi dosegali visoke dobičke. Ob tem pritožbeno sodišče opozarja, da trditvena podlaga, da bi domnevna posojilna pogodba pomenila zavarovanje v primeru, če posel ne bi uspel, v postopku ni bila podana, kot utemeljeno izpostavlja pritožba.

15. Ker v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in je ostalo dejansko stanje zaradi napačne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovljeno, je tudi po povedanem v zvezi z družbeno pogodbo na mestu razveljavitev izpodbijane sodbe. Če bo sodišče prve stopnje v novem sojenju, glede na vse že prej obrazloženo, ugotovilo, da je bila sporna posojilna pogodba navidezna in je prikrivala nek drug posel, bo moralo odločitev o tem, ali je bil družbenik družbene pogodbe tudi M. J., oziroma zakaj šteje, da je slednji upravičen do vrnitve v projekt vloženega denarja, obrazložiti z razlogi, ki bodo omogočali preizkus njene materialnopravne pravilnosti.

16. Razlogi za dodelitev zadeve drugemu sodniku niso podani.

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (2): V nadaljevanju OZ.

Op. št. (3): Vsebino e-sporočil in izpovedb zaslišanih prič pritožba podrobno povzema.

Op. št. (4): Predlog za izvršbo je bil vložen 30. 12. 2013. Op. št. (5): 250.000,00 EUR iz tega postopka ter dodatnih 250.000,00 in 100.000,00, za katera je prav tako nesporno, da jih je vložil v projekt. 28.