Jedro

Pri presoji, ali naj se v postopku zaradi izdaje začasne odredbe vzpostavi kontradiktornost takoj ali šele po odločitvi o predlogu, mora sodišče poleg razlogov, zaradi katerih se začasna odredba predlaga, tehtati tudi možne posledice, ki bi jih le-ta lahko imela za nasprotno stranko.

Če se odloči, da bo o predlogu odločalo, še preden se je o njem izjavila nasprotna stranka, mora paziti, da svojo odločitev utemelji zgolj z dejstvi, ki jih je predlagatelj zatrjeval. Tudi če je razumno pričakovati, da bo nasprotna stranka, če bi ji sodišče predlog vročilo v odgovor, predlogu nasprotovala z navedbo določenih dejstev, to ne more pomeniti podlage, da jih sodišče upošteva v naprej in samo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena v roku štiriindvajsetih ur izroči ključe vhodnih vrat stanovanjske hiše na naslovu T. in ključe vseh prostorov v hiši, ki so zaklenjeni ter dopusti tožniku prost in neoviran vstop v hišo ter da se vzdrži vseh ravnanj, ki bi merila na preprečitev vstopa v hišo. 2. Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno pa, da ga razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik je v tožbi, s katero je zahteval izpraznitev in izročitev stanovanjske hiše na naslovu T., zatrjeval, da je njen izključni lastnik. To svojo trditev je dokazal s predložitvijo zemljiškoknjižnega izpiska. Izpostavil je tudi, da toženka trdi, da je hiša njena last do ½ in v zvezi s tem trdil, da slednja k nakupu hiše in stroškom skupnega življenja ni prispevala. Na podlagi takšnih trditev sodišče ni imelo nobene opore za sklepanje, da je nepremičnina skupno premoženje in da bo toženka delež na nepremičnini na podlagi 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) sploh uveljavljala. V kolikor je sodišče menilo, da je potrebno dati toženi stranki možnost odgovora na predlog za izdajo začasne odredbe, potem bi to moralo storiti. Sodišču pa ni dopuščeno, da brez ustreznih trditev strank, postavi lastne zaključke o tem kako bo ravnala ena od pravdnih strank, oziroma da namesto toženke postavlja trditve in dela zaključke. Sodišče prve stopnje je s stališčem, da ni verjetno, da je tožnikov delež na skupnem premoženju 100 %, opravilo presojo predlaganih, vendar neizvedenih dokazov. Tožnik lahko dokaže, da je nepremičnino kupil iz lastnih prihrankov, ki izhajajo iz preteklih let, torej preden je bila sklenjena zakonska zveza s toženko. Upoštevati je treba, da je tožnik popolnoma onemogočen pri skrbi za nepremičnino. Ne glede na to, kakšen bi lahko bil delež toženke na nepremičnini, ima tožnik pravico, da skrbi za svoje premoženje, tudi tako, da se to ne zmanjšuje. To pa lahko zagotovi le na način, da ima dostop do in v nepremičnino. Ni pravne podlage za to, da bi sodišče eni od strank, ki vsaj zaenkrat ne izkazuje solastništva na nepremičnini, dajalo večje pravice kot zemljiškoknjižnemu lastniku oziroma, ki bi slednjemu onemogočali celo najnujnejša opravila, ki so potrebna, da se premoženje ohrani. Zaključki sodišča o kršitvi ustavnih pravic toženke so ne samo procesno nedopustni, saj takšnih trditev v spisu ni, pač pa tudi pretirani. Tudi v primeru, če je lastninska pravica tožnika verjetno izkazana le do polovice, mu vseeno Ustava in zakon dajeta lastninska upravičenja na stvari in to ne glede na pravico do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja. Meni, da je z verjetnostjo izkazana tudi nenadomestljiva škoda. Nevzdrževanje hiše pomeni realno nevarnost, da pride do škodnega dogodka. Predlog za izdajo začasne odredbe je bil podan tudi zato, da se prepreči uporaba sile. Toženka je bila do njega fizično nasilna, kar je tožnik izkazal. Zaključki sodišča so enostranski in pristranski. Zgolj dejstvo, da je toženka ženska, še ne pomeni, da je bilo nad njo izvajano nasilje. Sodišče prve stopnje po lastni presoji, torej brez kakršnekoli dejanske podlage ugotavlja, da bi začasna odredba pomenila hud poseg v zasebnost toženke, ki pomeni večjo škodo od nezmožnosti toženčevega izvrševanja verjetne solastninske pravice. Tudi v zvezi s tem sodišče ni pridobilo nobenih zatrjevanj s strani nasprotne stranke na podlagi katerih bi lahko sklepalo, da bo z izdajo začasne odredbe ogrožena njena zasebnost. 3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je o predlogu za izdajo začasne odredbe odločalo še preden ga je vročilo v izjavo toženi stranki. Predlog je zavrnilo, saj je zaključilo, da tožnik pogojev, ki se po 272. členu ZIZ zahtevajo za izdajo začasne odredbe in jih je zatrjeval, ni izkazal niti s stopnjo verjetnosti.

6. Pritožbeno sodišče se s takšnim (vsaj preuranjenim) zaključkom, glede na dejanske trditve in dokaze, ki jih je sodišče imelo na voljo v trenutku odločanja, ne more strinjati. Pri odločanju je, na kar pritožnik utemeljeno opozarja, sodišče storilo tudi absolutno bistveno kršitev postopka po 8. točki 2.odstavka 239. člena ZPP.

7. V postopku za izdajo začasne odredbe je zaradi dejstva, da za njeno izdajo zadošča verjetnost utemeljenosti zahtevka ter verjetnost obstoja enega od ostalih pogojev po 272. členu ZIZ in zaradi učinkovitosti (v nekaterih primerih je takojšnja izdaja začasne odredbe nujna, saj bi sicer izgubila svoj smisel) dopustno, da kontradiktornost ni vzpostavljena že pred odločitvijo o predlogu za izdajo začasne odredbe, temveč šele kasneje. Vendar pa mora sodišče, če se odloči, da bo o predlogu odločalo še preden se je o njem izjavila nasprotna stranka, pri tem paziti, da svojo odločitev utemelji zgolj z dejstvi, ki jih je predlagatelj zatrjeval. Tudi v postopku za izdajo začasne odredbe namreč velja, da sme sodišče ugotoviti le dejstva, ki so jih stranke navajale (primerjaj 7. člen ZPP).

8. V konkretnem primeru pritožnik sodišču utemeljeno očita, da je svojo odločitev, da predlog za izdajo začasne odredbe zavrne, oprlo tudi na dejstva, ki niso bila zatrjevana. Razumno je sicer pričakovati, da bi tožena stranka, če bi ji sodišče predlog vročilo v odgovor, le-temu nasprotovala in pri tem navedla določena dejstva, vendar pa to ne more pomeniti podlage, da jih sodišče upošteva v naprej in samo.

9.Tožeča stranka je v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe trdila, da je izključna lastnica sporne nepremičnine v katero nima vstopa (ga pa z začasno odredbo želi doseči). To dejstvo je dokazovala z izpiskom zemljiške knjige. Ni trdila, da bi bila nepremičnina kupljena v času trajanja zakonske zveze s toženko, prav tako pa tudi ne, da bi bila kupljena iz sredstev, ki sta jih zakonca v času trajanja zakonske zveze pridobila z delom. Skupno premoženje je namreč lahko le premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom, ne pa na drug način pridobljeno premoženje (primerjaj drugi odstavek 51. člena ZZZDR). Zgolj dejstvo, da je pritožnik v svoji tožbi omenil postopek razveze in da je v predlogu za izdajo začasne odredbe navedel, kaj sicer v zvezi z lastninsko pravico na nepremičnini (izven tega postopka) trdi toženka, pri čemer je jasno navedel, da se s takšnim stališčem toženke ne strinja, ne zadošča za zaključek, da je verjetno, da je hiša skupno premoženje. Posledično so brez podlage tudi vsa ostala sklepanja prvega sodišča, vključno s tem, da ni verjetno, da je tožnikov delež na nepremičnini 100 % in da ima toženka za bivanje v hiši verjeten pravni naslov.

10. Pritožnik tako utemeljeno opozarja, da je sodišče dejansko v naprej predpostavilo, da bo tožena stranka tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe nasprotovala in kaj bo pri tem navedla. S tem je neenakopravno obravnavalo stranki in kršilo načelo kontradiktornosti. Z ugotovitvijo določenih dejstev, jih tožena stranka (še) ni zatrjevala, oziroma s katerimi ni izpodbijala navedb in dokazov pritožnika in opredelitvijo teh dejstev kot odločilnih, je tožeči stranki odvzelo možnost izjave v postopku, ki je del pravice do kontradiktornosti, kar predstavlja kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Enaka kršitev je bila storjena tudi v zvezi z zaključki, ki se nanašajo na presojo tožnikovih trditev, da je izdaja začasne odredbe potrebna, da se prepreči uporaba sile (2. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), oziroma, da toženka z začasno odredbo, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožniku (3. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ). Tako prvo sodišče ni imelo nobene podlage za presojo ali so bolj ali manj verjetne navedbe tožnika o nasilju toženke ali navedbe toženke o nasilju tožnika, saj takšnih navedb toženke v času odločanja ni bilo. Sodišče bi sicer lahko upoštevalo tudi dejstva, ki bi jih v svojo škodo navajal tožnik, vendar pa v konkretnem primeru slednji ne v tožbi in ne v predlogu za začasno odredbo ni trdil, da je bil do toženke kdaj nasilen. To je celo izrecno zanikal. Tudi v zvezi z zaključki, da bo vstopanje tožnika v nepremičnino predstavljajo hud poseg v zasebnost toženke, kar pomeni po oceni sodišča večjo škodo kot nemožnost toženčevega izvrševanja verjetne solastninske pravice, je sodišče preseglo trditveno podlago. Tožnik je namreč trdil, da z izdajo začasne odredbe toženki ne bo nastala nikakršna škoda oziroma z izdajo začasne odredbe ne bo utrpela nobenih, zlasti pa ne hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožniku.

12. Nima pa pritožbeno sodišče nobenih pomislekov v pravilnost zaključka prvega sodišča, da tožeča stranka pogoja za izdajo začasne odredbe po 2. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ (da je odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode) ni izkazala niti s stopnjo verjetnosti. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je tožnik v predlogu le na splošno navedel, da je stanovanjska hiša potrebna rednega vzdrževanja ter naštel, kaj vse bi se v prihodnosti lahko zgodilo, če ne bi mogel sam vzdrževati in kontrolirati pravilnosti delovanja naprav. Ob tem pritožbeno sodišče pritožnika opozarja, da možnost nastanka škode sama po sebi tudi sicer ne zadostuje za izdajo začasne odredbe, pač pa mora izkazati nevarnost nastanka nenadomestljive škode. V čem se izkazuje nenadomestljivost pa tožnik ni navedel, niti dokazal. 13. Ker gre pri kršitvi, ki jo je prvo sodišče storilo, za kršitev, ki je pritožbeno sodišče glede na njeno naravo ne more samo odpraviti, je bilo iz tega razloga potrebno pritožbi ugoditi in na podlagi 354. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP sklep sodišča prve stopnje razveljaviti in vrniti zadevo v ponovno odločanje.

14. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče storjeno kršitev odpraviti. Pri tem pa naj pred ponovno odločitvijo o predlogu omogoči toženi stranki, da se o njem izjavi. Ravno možne posledice, ki bi z izdajo začasne odredbe lahko nastale toženi stranki in jih je prvo sodišče nepravilno že v naprej upoštevalo ter na drugi strani tehtanje razlogov, ki jih je za izdajo začasne odredbe navedel tožnik, namreč terjajo, da se kontradiktornost vzpostavi še pred odločanjem o predlogu.