Jedro

Obsojenec lahko še naprej dela le, če je določeno delo že opravljal in zato jezikovna, logična ter namenska razlaga citirane zakonske določbe pritrjujejo pravilnosti zaključka, da obsojenci tega zakonskega pogoja ne morejo zatrjevati na podlagi bodočih zaposlitev.

Zgolj možnost zaposlitve oziroma obljuba zaposlitve pri delodajalcih R., s. p., oziroma pri pritožbeno navajanemu novemu potencialnemu delodajalcu T., s. p., tako ne zadosti pogoju iz 1. alineje prvega odstavka 12. člena ZIKS-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse za pritožbo zoper sklep.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodnik posameznik Okrožnega sodišča v Celju zavrnil predlog obsojenčevega zagovornika z dne 18. 5. 2020 za nadomestitev kazni dveh let in osmih mesecev zapora z zaporom ob koncu tedna.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil obsojenčev zagovornik. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev oziroma podrejeno, da sklep spremeni tako, da obsojencu namesto kazni zapora dovoli prestajanje kazni na tak način, da med tednom, ko dela prebiva in živi doma, preostalo kazen zapora pa prestaja praviloma med koncem tedna – vikendom in dela prostimi dnevi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V skladu z določbo četrtega odstavka 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), se kazen zapora do treh let, razen za kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost, za obsojenca, ki izpolnjuje pogoje, določene v zakonu, ki ureja izvrševanje kazenskih sankcij, lahko izvršuje tudi tako, da obsojenec med prestajanjem kazni zapora še naprej dela ali se izobražuje in prebiva doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu. Natančnejše pogoje izvrševanja določi zavod. Citirano zakonsko določilo torej govori o obsojencu, ki mu je s tem alternativnim načinom izvršitve zaporne kazni omogočeno, da ″še naprej dela ali se izobražuje″. Obsojenec lahko še naprej dela le, če je določeno delo že opravljal in zato jezikovna, logična ter namenska razlaga citirane zakonske določbe pritrjujejo pravilnosti zaključka, da obsojenci tega zakonskega pogoja ne morejo zatrjevati na podlagi bodočih zaposlitev. Namen takšne nadomestne izvršitve zaporne kazni je prav v tem, da sicer osebnostno urejeni obsojenec, ki je zaposlen, samozaposlen ali samostojno opravlja kmetijsko dejavnost, nadaljuje z opravljanjem dela oziroma dejavnosti. Četrti odstavek 86. člena KZ-1 se sklicuje na pogoje, določene v zakonu, ki ureja izvrševanje kazenskih sankcij. Tak zakon je Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1), ki ga sicer pritožnik popolnoma spregleda, saj se sklicuje le na določbe enajstega odstavka 86. člena KZ-1 in tretjega odstavka 129.a člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Enajsti odstavek 86. člena KZ-1 predpisuje sankcijo v primeru neizpolnjevanja dela v splošno korist ali neizpolnjevanja navodil v okviru varstvenega nadzorstva, tretji odstavek 129.a člena ZKP pa določa pogoje za zavrženje predloga za nadomestno izvršitev zaporne kazni. Kot že rečeno, temeljne pogoje za dopustitev izvršitve kazni na tak način, da se obsojencu dopusti, da med prestajanjem kazni zapora še naprej dela ali se izobražuje in prebiva doma, razen ob prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu (zapor ob koncu tedna) predpisuje ZIKS-1 v prvem odstavku 12. člena. Pogoji so, poleg splošnih dveh iz četrtega odstavka 86. člena KZ-1 (izrečena kazen zapora do treh let, razen za kaznivo dejanje zoper splošno nedotakljivost) sledeči: 1) da je obsojenec osebnostno toliko urejen, da mu je mogoče zaupati, da takega načina prestajanja kazni zapora ne bo zlorabil in 2) da je v času odločanja o načinu izvršitve kazni zapora: a) zaposlen, samozaposlen ali samostojno opravlja kmetijsko dejavnost v Republiki Sloveniji ali v državi, s katero ima Republika Slovenija urejeno sodelovanje v kazenskih zadevah v zvezi z izvrševanjem kazenskih sankcij in b) da ima v Republiki Sloveniji ali državi, s katero ima Republika Slovenija urejeno sodelovanje v kazenskih zadevah v zvezi z izvrševanjem kazenskih sankcij, status dijaka in se redno šola oziroma ima status študenta in redno izpolnjuje svoje študijske obveznosti.

5. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje pod točko 9 obrazložitve izpodbijanega sklepa, obtoženi v času odločanja o načinu izvršitve kazni zapora ne izpolnjuje enega izmed temeljnih pogojev za odobritev nadomestne izvršitve kazni z zaporom ob koncu tedna in sicer zaposlitve. Zgolj možnost zaposlitve oziroma obljuba zaposlitve pri delodajalcih R., s. p., oziroma pri pritožbeno navajanemu novemu potencialnemu delodajalcu T., s. p., tako ne zadosti pogoju iz 1. alineje prvega odstavka 12. člena ZIKS-1. Ko je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, da obtoženec ne izpolnjuje enega temeljnih pogojev za nadomestno izvršitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna, je pod točko 11 obrazložitve pravilno pojasnilo, da se ni bilo dolžno opredeljevati do predlagateljevih navedb, ki so se nanašale na obsojenčevo osebnostno urejenost ter izvajati s strani obrambe predlagane tozadevne dokaze.

6. Ker je kot je razvidno zgoraj sodišče druge stopnje pritrdilo razlogom prvega sodišča, da obsojenec ne izpolnjuje pogoja iz 1. alineje prvega odstavka 12. člena ZIKS-1, se tudi samo ni opredeljevalo do ponovljenih navedb obrambe, da pri obsojencu niso izkazana varnostna tveganja, da skrbi za dva otroka in ostarelo mater, da je kritično sprejel odgovornost ter obžaloval kaznivo dejanje, da prej nikoli ni bil obsojen ter bi rad postal zgleden član družbe, negativne posledice pa naj bi že občutil s priporom ter da je pri njemu namen kaznovanja že dosežen.

7. Izpodbijani sklep je torej pravilen in zakonit. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo niti kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

8. Obsojenec je brez rednih prihodkov, nahaja pa se na prestajanju zaporne kazni. Zato ga je tudi pritožbeno sodišče oprostilo plačila sodne takse, saj je ocenilo, da bi bilo s plačilom le-te ogroženo njegovo vzdrževanje.