Jedro

Pooblaščenec je v enem delu vlogo dopolnil in sicer je za tožnika uredil zdravstveno zavarovanje. Ni pa vloge dopolnil v preostalem delu, to je glede predložitve plačilnih list in izpisa iz transakcijskega računa. V tretjem odstavku 90. člena ZTuj-2 je navedeno, da se molk stranke šteje za umik zahteve le v primeru, če kljub opozorilu pristojnega organa v postavljenem roku ne opravi nobenega dejanja za nadaljevanje oziroma dokončanja postopka. V navedeni zadevi pa ta zakonski pogoj za fikcijo umika zahteve ni izpolnjen, saj je bilo zdravstveno zavarovanje za tožnika urejeno in je bila vloga v enem delu dopolnjena.

Izrek

Tožbi se ugodi in sklep Upravne enote Kranj št. 214-6544/2019-7 z dne 19. 2. 2020 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom ustavila postopek podaljšanja enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tožniku. Odredila je, da je dolžan zapustiti Republiko Slovenijo v 30 dneh od pravnomočnosti tega sklepa, da mora v 8 dneh po prenehanju dovoljenja pristojnemu organu vrniti samostojno listino in da posebni stroški za izdajo tega sklepa niso zaznamovani.

2. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik vložil prošnjo za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji na podlagi 37. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Tožena stranka je tožnikovega pooblaščenca A. A. z dopisom pozvala k dopolnitvi prošnje in sicer, da naj v roku 8 dni od prejema dopisa dopolni prošnjo s plačilno listino za mesec november in december, izpisom iz transakcijskega računa za obdobje od 1. 8. 2019 do 31. 1. 2020 in da za tožnika uredi zdravstveno zavarovanje, sklenjeno na podlagi delovnega razmerja. Pooblaščencu je bil dopis vročen 5. 2. 2020. Pooblaščenec je bil v dopisu tudi seznanjen, da se rok za predložitev manjkajočih dokazil lahko podaljša, če je prošnja za podaljšanje vročena pred iztekom roka in če so podani opravičeni razlogi za podaljšanje. Rok, do katerega bi moral predložiti manjkajoča dokazila, se je iztekel 14. 2. 2020. Navedenega dne se je iztekel tudi rok za vložitev prošnje za podaljšanje roka za dopolnitev manjkajočih dokazil. Pooblaščenec je za tožnika uredil zdravstveno zavarovanje, sklenjeno na podlagi delovnega razmerja, ni pa predložil plačilnih list in izpisa iz transakcijskega računa.

3. Pri svoji odločitvi se tožena stranka sklicuje na tretji odstavek 90. člena ZTuj-2, ki določa, da če je bil postopek po tem zakonu uveden na zahtevo ali prošnjo tujca oziroma njegovega delodajalca in ga ni mogoče končati brez njegovega sodelovanja, se njegov molk šteje za umik zahteve, če kljub opozorilu pristojnega organa v postavljenem roku ne opravi nobenega dejanja za nadaljevanje oziroma dokončanje postopka oziroma če se iz opustitve teh dejanj da sklepati, da ni več zainteresiran za nadaljevanje postopka. Glede na to, da tožnik zahtevka ni dopolnil niti ni podal prošnje za podaljšanje roka za dopolnitev manjkajočih dokazil, je tožena stranka ugotovila, da ni več zainteresiran za nadaljevanje postopka, zato je v skladu z 90. členom ZTuj-2 njegov molk štela za umik zahtevka in je odločila tako, da je ustavila postopek. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka pojasnjuje še pravno podlago, na kateri je dolžan tožnik zapustiti Republiko Slovenijo.

4. Tožnik v tožbi navaja, da vse zahtevane dokumente tožnik ima in bi jih predložil, če bi vedel, da jih mora predložiti. Vendar pa dopisa na dopolnitev vloge ni prejel, zato ni vedel, da mora predložiti zahtevane listine. Zahtevane dokumente zato prilaga k tej tožbi. Tako so izpolnjeni vsi zahtevani pogoji za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji in se postopek ne bi smel ustaviti. Z ustavitvijo postopka bi tožnik utrpel nenadomestljivo škodo, saj izpolnjuje vse pogoje. Ni vedel za potrebo predložitve dokumentacije. Nikoli ne bi dopustil, da bi prišlo do umika predloga, saj za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji izpolnjuje vse pogoje. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi.

5. Tožena stranka je poslala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

6. Tožba je utemeljena.

7. Izpodbijani sklep temelji na tretjem odstavku 90. člena ZTuj-2, ki določa, da če je bil postopek po tem zakonu uveden na zahtevo ali prošnjo tujca oziroma njegovega delodajalca in ga ni mogoče končati brez njegovega sodelovanja, se njegov molk šteje za umik zahteve, če kljub opozorilu pristojnega organa v postavljenem roku ne opravi nobenega dejanja za nadaljevanje oziroma dokončanja postopka oziroma, če se iz opustitve teh dejanj da sklepati, da ni več zainteresiran za nadaljevanje postopka.

8. V navedeni zadevi ni sporno, da se je postopek za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo začel na predlog stranke, to je tožnika. Sporno pa je vprašanje, ali je tožnikov pooblaščenec prejel poziv na dopolnitev vloge. Iz poziva na dopolnitev vloge z dne 20. 1. 2020 je razvidno, da je bil poziv tožnikovemu pooblaščencu vročen s fikcijo vročitve. Tožnikovemu pooblaščencu je bila dne 21. 2. 2020 poskušena vročitev tega poziva in ker ga ni bilo, je bil opozorjen, da lahko pisanje prevzame v roku 15 dni in da začne ta rok teči od dne 22. 1. 2020 dalje. Opozorjen je bil, da bo po tem roku pismo puščeno v njegovem hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku, če pa je neuporaben, bo vrnjeno pošiljatelju. Ker nima predalčnika, je bilo sporočilo nalepljeno na vrata. Fikcija vročitve je tako nastopila 5. 2. 2020, to je 15. dan, šteto od 22. 1. 2020 dalje. Od takrat naprej je tudi začel teči 8 dnevni rok za dopolnitev vloge. Vročitev je bila opravljena v skladu z 87. členom Zakona o splošnem upravnem postopku, torej je do vročitve prišlo, res pa je, da ni mogoče ugotoviti, ali je pooblaščenec pisanje prejel. Ne glede na to pa je tako iz upravnega spisa kot iz izpodbijanega sklepa razvidno, da je pooblaščenec v enem delu vlogo dopolnil in sicer je za tožnika uredil zdravstveno zavarovanje. Ni pa vloge dopolnil v preostalem delu, to je glede predložitve plačilnih list in izpisa iz transakcijskega računa. V tretjem odstavku 90. člena ZTuj-2 je navedeno, da se molk stranke šteje za umik zahteve le v primeru, če kljub opozorilu pristojnega organa v postavljenem roku ne opravi nobenega dejanja za nadaljevanje oziroma dokončanja postopka. V navedeni zadevi pa ta zakonski pogoj za fikcijo umika zahteve ni izpolnjen, saj je bilo zdravstveno zavarovanje za tožnika urejeno in je bila vloga v enem delu dopolnjena. Tako ni mogoče trditi, da v postavljenem roku tožnikov pooblaščenec ni opravil nobenega dejanja za nadaljevanje oziroma dokončanja postopka in tako ni nastal zakonski pogoj za fikcijo umika zahteve in posledično za ustavitev postopka. Fikcija umika zahteve bi nastopila le v primeru, če vloga ne bi bila dopolnjena v nobenem delu.

9. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tožena stranka je pri ponovnemu odločanju vezana na stališča sodišča, ki se tičejo postopka (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

10. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranki udeleženec z nasprotnim interesom. V takem primeru pa ZUS-1 daje sodišče v prvi alineji drugega odstavka 59. člena izrecno pooblastilo, da lahko odloči tudi brez glavne obravnave.