Jedro

Za obveznost izplačila deviz, vplačanih v podružnicah Ljubljanske banke d.d., Ljubljana, na ozemlju nekdanje SFRJ, odgovarja Ljubljanska banka d.d..

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka v obrestnem delu spremeni tako, da tečejo od zneska 58.645,06 EUR (prej 114.990,32 DEM) obresti po stopnji, kot jo tožena stranka priznava na DEM hranilne vloge, vezane za dobo nad dve leti, ki pa ni višja od stopnje zakonskih zamudnih obresti, od 21. 01. 1997 dalje do prenehanja obveznosti.

II. V preostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki plačilo 58.645,06 EUR (prej 114.990,32 DEM) z obrestmi po stopnji, kot jo tožena stranka priznava na DEM hranilne vloge, vezane za dobo nad dve leti od 21. 01. 1997 dalje do plačila iz naslova vloge na deviznem računu številka 720-33509/16 pri G. f. tožene stranke v Z.. Toženi stranki je v plačilo naložilo tudi stroške tožeče stranke v višini 2.663,32 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od prejema pisnega odpravka sodbe dalje.

2. Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) (1) pritožuje tožena stranka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži plačilo stroškov pravdnega postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Prvenstveno opozarja, da gre v obravnavnem primeru za spor z mednarodnim elementom, kar pomeni, da bo moralo sodišče najprej določiti o vprašanju relevantnega prava in pristojnosti slovenskega sodišča, o čemer pa izpodbijana sodba nima razlogov. Sicer pa nasprotuje uporabi slovenskega prava v konkretnem primeru, kakor tudi pristojnosti slovenskega sodišča. Opozarja, da pogodba o depozitu oziroma pogodba o hranilni vlogi, na podlagi katere je stranki izdana hranilna knjižica tako, kot v konkretnem primeru, predstavlja posel, ki je sklenjen z enoto banke. Pojasnjeno izhaja iz 1040. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) (2), ki sicer govori o sedežu banke, s čemer pa ni mišljen sedež matične banke, ampak sedež banke, v kateri je račun odprt, torej konkretne bančne enote. Takšno je tudi stališče pravne teorije, pri čemer povzema komentar dr. Cigoja, dr. Blagojevića in dr. Krulja, ki pojasnjujejo, da je sedež banke v smislu 1040. člena ZOR treba razlagati kot sedež banke, ki je z deponentom sklenila pogodbo o bančnem denarnem depozitu. Depozitar hranilne vloge tožeče stranke torej v nobenem primeru ni tožena stranka, ampak banka v Zagrebu, pri čemer ni pomembno, kako se to banko obravnava. Ker je zavezanec za izpolnitev na Hrvaškem, je pristojnost slovenskega sodišča za sojenje v obravnavanem sporu izključena. Slovensko pravo tudi sicer ni najtesneje povezano s spornim pravnim razmerjem, saj je šlo za bančno entiteto na Hrvaškem, ki se je morala držati pravil bančnih poslov, delovanja bank in njenih odnosov do komitentov, ki so veljala na Hrvaškem, ne glede na njen satusnopravni odnos do tožene stranke. Izpodbija tudi ugotovitev o izkazanosti terjatve tožeče stranke. Ker toženi stranki le-ta ni poznana (v svoji dokumentaciji nima podatkov o njenem obstoju), jih tudi iz fotokopij listin ni bilo mogoče ugotoviti. Tožeča stranka bi jih morala izkazati s hranilnimi knjižicami v izvirniku ali vsaj z ustrezno overjenimi kopijami. Zgolj tako bi bilo mogoče v skladu s pravili o dokaznem bremenu preveriti, ali so listine pristne in trditve o obstoju terjatve utemeljene. Ker se je sodišče oprlo zgolj na fotokopije listin, čeprav je tožena stranka terjatvam nasprotovala, fotokopije listin pa poleg tega tudi niso v slovenskem jeziku, izpodbijana odločitev ne temelji na relevantnih dokazih. Sodišču očita tudi, da se ni opredelilo do trditev o odnosu med toženo stranko in Glavno filijalo Zagreb. V nadaljevanju obširno pojasnjuje način preoblikovanja Glavno filijalo Zagreb, iz katerega naj bi izhajalo, da podružnica Zagreb nikoli ni postala del tožene stranke in zaradi česar slednja ni pasivno legitimirana v predmetnem sporu. Poudarja, da je bila LB Osnovna banka Zagreb zgolj formalno vpisana v sodni register, nikdar pa ni bil izveden dejanski prenos premoženja. Obširno pojasnjuje tudi sistem redeponiranja deviznih sredstev, ki je veljal v času obstoja Jugoslavije. Glede na pojasnjeno terja uporabo načela pravičnosti pri sojenju, ki naj bi narekovalo zavrnitev zahtevka ter dodaja, da določbe Ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in Ustavnega zakona o dopolnitvi ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (v nadaljevanju UZITUL in dopolnitev UZITUL) ne ustanavljajo obveznosti tožene stranke za devizno vlogo tožeče stranke pri banki v Zagrebu, še manj pa predstavljajo nov temelj obveznosti tožene stranke. Izpodbija tudi odločitev sodišča o zamudnih obrestih. Izrek sodbe mora biti takšen, da omeji tek zamudnih obresti v skladu z zakonom. Priglaša stroške s pritožbo.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka, ki predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Pri tem ponavlja razloge, podane tekom postopka pred sodiščem prve stopnje in priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožena stranka pravilno opozarja, da gre v konkretnem primeru za spor s tujim elementom, in da sodišče v izpodbijani sodbi ni obrazložilo pristojnosti slovenskega sodišča in uporabe slovenskega prava v konkretnem sporu. Gre za kršitev, ki jo lahko odpravi sodišče druge stopnje samo brez obravnave, saj dopolnitev razlogov sodišča prve stopnje v tem delu terja zgolj pravilno uporabo materialnega prava glede na dejstva, ki jih je že pravilno in popolno ugotovilo sodišče v izpodbijani sodbi (6. alineja 358. člena ZPP). Glede na določbo 48. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu (v nadaljevanju ZMZPP), ki se v konkretnem primeru uporablja glede na čas nastanka spora, tj. vložitve tožbe, je namreč slovensko sodišče pristojno, če ima toženec stalno prebivališče ali sedež v Republiki Sloveniji, zato jurisdikcija slovenskega sodišča v konkretnem primeru, v katerem je tožena stranka Ljubljanska banka, d.d., s sedežem v Ljubljani, ne more biti sporna. Za ugotovitev merodajnega materialnega prava pa je treba v konkretnem primeru glede na čas nastanka spora o zatrjevanem pravnem razmerju (tj. z vložitvijo tožbe leta 1998), uporabiti določbe Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (v nadaljevanju ZUKZ) (3), ki je enako, kot leta 1999 uveljavljen Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP) (4), kot primarno navezno okoliščino za pogodbena razmerja določal načelo avtonomije, kot sekundarno navezno okoliščino pa načelo koneksnosti, torej princip izbora prava, ki je s spornim pogodbenim razmerjem v najtesnejši zvezi (primerjaj 19. in 20. člen ZUKS ter smiselno enak 19. in 20. člen ZMZPP). Citirani zakon v 20. členu nadalje določa, da se v odsotnosti posebnih okoliščin, ki napotujejo na drugo pravo, šteje, da je najtesnejša zveza v primeru pogodbe o hrambi (depozit je vrsta nepristne hrambe) podana s pravom kraja, kjer ima depozitar ob prejemu ponudbe prebivališče ali sedež. Člen 20 ZMZPP pa smiselno enako določa, da se v odsotnosti dogovora in posebnih okoliščin, ki napotujejo na drugo pravo, šteje, da je najtesnejša zveza podana s pravom države, v kateri ima stranka, ki je zavezana opraviti za posamezno pogodbo značilno izpolnitev, stalno prebivališče oziroma sedež. V primeru pogodbe o depozitu kot nepristne hrambe se za razmerje tipično izpolnitev vsekakor zaveže depozitar. To pa je bila v obravnavanem primeru tožena stranka, ki ima sedež v Republiki Sloveniji (o pravilnosti razlogov sodišča prve stopnje glede pasivne legitimacije tožene stranke v nadaljevanju).

6. Tožena stranka v pritožbi sicer opozarja na določbo 1040. člena ZOR, ki določa kraj vplačil in izplačil bančnih denarnih depozitov in v skladu s katero se nalogi za vplačilo na račun in izplačilo z računa deponenta pošiljajo v sedež banke, pri kateri je bil račun odprt. Glede povzete pravne ureditve je pravna teorija zavzela stališče, da pomeni sedež banke dejansko poslovalnico, kjer je bil depozit opravljen. Vendar tožena stranka takšni ureditvi načina izplačila denarnega depozita zmotno daje pomen posebne okoliščine, ki pri presoji vprašanja, katero pravo je treba uporabiti pri presoji odgovornosti za obveznost iz naslova depozitne pogodbe, pretehta navezno okoliščino sedeža banke, ki je pogodbo sklenila. Citirana določba namreč ureja zgolj način izpolnitve depozitarja, ne pa njegovo odgovornost za izpolnitev. Četudi je tožena stranka opravljala svojo dejavnost na ozemlju izven teritorija Republike Slovenije preko podružnice, dejstvo, da le-ta ni imela pravne subjektivitete, pomeni, da nosi matična družba v Republiki Sloveniji odgovornost za izpolnitev vseh obveznosti, ki jih je prevzemala preko podružnice, zato je tudi smiselno, da se njena odgovornost ravna po pravu države, v kateri ima sedež. Obveznost prilagoditve načina poslovanja takšne slovenske pravne osebe predpisom bančnega poslovanja na območju delovanja njene podružnice pa, glede na pojasnjeno, ne more biti okoliščina, ki bi v smislu 20. člena ZMZPP vzpostavljala tesnejšo zvezo spora o odgovornosti tožene stranke (kot pravne osebe, ki je integrirana v slovenski pravni sistem) za izpolnitev po depozitni pogodbi s pravom države, v kateri je poslovala preko podružnice. Takšna odločitev sodišča je skladna tudi z odločitvijo v številnih drugih zadevah, v katerih je bila predmet spora odgovornost tožene stranke za izplačilo deviznih depozitov tujim državljanom (prim. odločbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 4442/2010, I Cp 3967/2010, I Cp 3603/2010).

7. Prav tako ni mogoče slediti očitku tožene stranke, da se sodišče prve stopnje ni celovito opredelilo do ugovora pasivne legitimacije zato, ker v obrazložitvi ni navedlo razlogov o načinu preoblikovanja Osnovne banke Zagreb. Sodišče prve stopnje je sicer res sledilo zgolj trditvi tožene stranke, da je bilo statusno preoblikovanje Osnovne banke Zagreb dokončano, zaradi česar je bila le-ta od 19. 12. 1989 vpisana kot Ljubljanska banka, d.d., Glavna podružnica (Filijaja) Zagreb in je imela status poslovalnice, ne pa tudi do ostalih trditev o načinu statusnega preoblikovanja Osnovne banke Zagreb. Vendar s tem ni kršilo toženkine pravice do izjave, saj je bila le-ta s takšnim zatrjevanjem v postopku glede na prekluzijsko pravilo iz 286. člena ZPP prepozna. Vse trditve v zvezi z vprašanjem statusnega preoblikovanja Osnovne banke Zagreb, s katerimi je utemeljevala ugovor pasivne legitimacije, je namreč podala šele po koncu prvega naroka za glavno obravnavo, pri čemer niti ni navajala okoliščin, ki bi utemeljevale zaključek, da je to storila brez svoje krivde. Takšnih okoliščin ne zatrjuje niti v pritožbi, zato jih sodišče druge stopnje ne more upoštevati (337. člen ZPP). Tožena stranka je do konca roka iz 286. člena ZPP utemeljevala ugovor pasivne legitimacije zgolj s trditvami o sistemu redeponiranja deviznih sredstev v bivši SFRJ ter zavzemanjem, da je vprašanje odgovornosti za devizne depozite vprašanje nasledstva dolgov bivše SFRJ. Do takšnih trditev se sodišče prve stopnje sicer ni opredelilo izrecno, vendar iz obrazložitve izpodbijane sodbe kot celote izhaja, da jih sodišče ni prezrlo, saj je poudarilo, da je v obravnavani zadevi glede na obstoj depozitne pogodbe med pravdnima strankama (smiselno torej civilnopravnega pogodbenega razmerja med njima) ter ugotovitev, da slovenski zakonodajalec z nobenim zakonom ali drugim ukrepom ni posegel v civilnopravno razmerje med toženo stranko in njenimi varčevalci (med drugim tudi tožečo stranko, ki v obravnavani zadevi zahteva izpolnitev s pogodbo o depozitu dogovorjene obveznosti banke), pomembno zgolj, da tožena stranka še obstaja ter da v postopku ni zatrjevala nezmožnosti izplačila zaradi pomanjkanja sredstev. Pravica do izjave strank v postopku sicer res zavezuje sodišče k opredelitvi do vseh relevantnih trditev, stališč in dokazov pravdnih strank, vendar je takšna pravica, kakor tudi obširnost razlogov sodišča, odvisna od stopnje relevantnosti ugovorov oziroma od njihove bistvenosti za odločitev v postopku. Glede na obsežnost razlogovanja tožene stranke na eni strani ter relativno jasnost in maloštevilnost dejstev, ki so v konkretnem primeru odločilni za razsojo v zadevi, pa sodišče druge stopnje ocenjuje, da toženi stranki v konkretnem postopku s takšnim klenim razlogovanjem sodišča ni bila kršena pravica do izjave.

8. Zmotno je tudi tolmačenje tožene stranke, da opiranje odločitve v konkretni zadevi na Ustavni zakon za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (v nadaljevanju UZITUL) (5) in Ustavni zakon o dopolnitvah ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (v nadaljevanju dopolnitev UZITUL) (6) ni pravilno, ker naj bi le-ta urejala zgolj prehod premoženja na novoustanovljene banke ter odgovornost države, ne pa tudi pasivno legitimacijo tožene stranke v obravnavanem primeru. Tožena stranka namreč pri tem nekorektno zanemari dejstvo, da je zakonodajalec z dopolnitvijo UZITUL preoblikoval Ljubljansko banko, d.d., v Novo ljubljansko banko, d.d., tako, da je določil prenos vseh sredstev in poslovanja Ljubljanske banke, d.d., na novo banko, pri tem pa v tretji alineji 22.b člena izrecno predpisal, da Ljubljanska banka, d.d., obdrži celotne obveznosti za devize na deviznih računih in deviznih hranilnih knjižicah, za katere Republika Slovenija ni prevzela jamstva po 19. členu UZITUL. V nadaljevanju je nedvomno določil tudi, da Ljubljanska banka, d.d., obdrži odnos do sedanjih podružnic in hčera Ljubljanske banke, d.d., s sedeži v drugih republikah na ozemlju nekdanje SFRJ s tem, da obdrži tudi ustrezni delež terjatev na NBJ iz naslova deviznih hranilnih vlog (3. odstavek 22.b člena UZITUL). Iz takšnih določb pa jasno izhaja pasivna legitimacija tožene stranke v primerih, kakršen je obravnavani.

9. V zvezi s sklicevanjem na načelo pravičnosti, ki naj bi po mnenju tožene stranke narekovalo zavrnitev obravnavanega zahtevka, pa sodišče druge stopnje pojasnjuje, da sta tožeča stranka in pravna prednica tožene stranke s sklenitvijo depozitne pogodbe ustanovile civilnopravno pogodbeno razmerje, ki ga je tožena stranka nasledila s tem, da je k sebi pripojila Osnovno banko Zagreb. Za razreševanje sporov, ki izhajajo iz takšnega razmerja, je treba upoštevati pozitivno pravo, ki ureja takšno razmerje, ter temeljna načela obligacijskega prava, kolikor pomagajo pri razlagi pozitivnopravnih določb oziroma urejajo vprašanja, ki niso posebej normirana. Ob tem pa je treba izhajati iz vsebine pogodbenih zavez (predvsem iz dejstva, da se je tožena stranka z depozitno pogodbo kot depozitar zavezala k izplačilu enake količine denarnih sredstev) in iz dejstva, da tožena stranka ne zatrjuje, da ne bi imela sredstev za izplačilo. Glede na navedeno „deponentu ni mogoče odrekati sodnega varstva njegove pravice ali mu jo celo odrekati iz razlogov, ki ne izvirajo iz njegove sfere. Takšni razlogi ne bi bili pravni, marveč politični“ (tako izrecno Višje sodišče v Ljubljani v zadevi I Cp 2677/2011). Ravno odločitev, ki bi jo narekovali takšni razlogi, pa bi bila posledično nepravična.

10. Neutemeljeno je tudi izpodbijanje dokazne ocene sodišča prve stopnje glede obstoja depozita pri toženi stranki in njegove višine. Tožena stranka namreč s pritožbenim izvajanjem, da se do verodostojnosti listinskih dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka v dokaz svoje terjatve, ni mogla izreči, ker pri sebi nima dokumentacije o takšnem depozitu, zanemarja, da v pravdnem postopku t. i. informativni dokazi niso dovoljeni. V pravdnem postopku sodišče izvaja dokaze zgolj na podlagi trditev pravdnih strank. Tožeča stranka je v tožbi zatrdila dovolj za zagotovitev sklepčnosti tožbe, za svoje trditve pa je predlagala tudi dokaze. Aktualno procesno breme bi se zato prevalilo s tožene stranke na tožečo zgolj v primeru, če bi tožena stranka obrazloženo izpodbijala verodostojnost listinskih dokazov tožeče stranke, česar pa le-ta ni storila. Navajanje, da fotokopije listin niso ustrezen dokaz, namreč ni zgolj pavšalno, temveč je ob odsotnosti vsakršnih razlogov za njihovo neprimernost kot dokazno sredstvo tudi v nasprotju s pravilom proste dokazne ocene (8. člen ZPP). Le-to namreč odvezuje sodišče od vsakršnega dokaznega pravila pri preverjanju resničnosti zatrjevanih dejstev. Navedeno pa med drugim pomeni, da v pravdnem postopku ne obstaja numerus clausus dopustnih dokaznih sredstev, temveč lahko vsaka stranka prosto dokazuje resničnost svojih trditev z vsakim sredstvom, ki je za takšno dokazovanje primeren. Sodišče pa je upravičeno in dolžno prosto oceniti vrednost vsakega dokaza, ki je predlagan glede bistvenih dejstev, posebej in v povezavi z drugimi dokazi.

11. Na pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje v tem delu tudi ne vpliva dejstvo, da s strani tožeče stranke predložene listine niso v slovenskem jeziku. Tožena stranka je namreč na naroku za glavno obravnavo dne 17. 05. 2010 na izrecno vprašanje sodišča, ali je toženi stranki razumljiv dopis Glavne filijaje Zagreb z dne 21. 01. 1997 pod A2 v hrvaškem jeziku in ali zahteva overjen prevod v slovenski jezik, izjavila na zapisnik, da ji je listina razumljiva. Sodišče pa je na zapisnik pojasnilo, da je razumljiva tudi sodišču, saj je v tem dopisu relevanten le podatek o številki računa tožnika in stanju na tem računu, kar pa prevoda ne potrebuje. Navedeno ugotavlja tudi sodišče druge stopnje. Ker tožena stranka v pritožbi ne zatrjuje, da bi bila takšna dejstva na podlagi listin zmotno ugotovljena, niti ne substancira drugih okoliščin, ki bi utemeljevale sklep o obstoju relativne bistvene kršitve postopka, je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

12. Do drugih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na odločitev o glavni stvari, se sodišče druge stopnje ni opredeljevalo, saj temeljijo na trditvah o dejstvih, ki jih tožena stranka ni zatrjevala pravočasno v postopku, niti ni opravičila njihovega navajanja po roku iz 286. člena ZPP.

13. Deloma pa je treba pritožbi tožene stranke vendarle pritrditi v obrestnem delu. Sodišče prve stopnje je namreč zmotno štelo, da je tožeča stranka v obravnavanem primeru upravičena do pogodbenih obresti. Glede na trditve, da je od tožene stranke zahtevala izplačilo, kar je tožena stranka zavrnila, ter upoštevajoč zakonsko ureditev, v skladu s katero je ob odsotnosti dogovora o vrsti depozita (na vpogled, vezan, z odpovednim rokom ali brez njega, s posebnim namenom ali brez posebnega namena) šteti, da gre za depozit na vpogled (1038. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) (7), ki se v skladu s 1060. členom Obligacijskega zakonika (OZ) v obravnavanem primeru uporablja glede na čas nastanka spornega razmerja), je namreč tožena stranka z dnem, ki je sledil pozivu tožeče stranke na izplačilo, prišla v dolžniško zamudo, katere posledica je obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti (277. člen ZOR). Tek le-teh je bil z razveljavitvijo 1060. člena OZ, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 01. 01. 2002, uporablja 277. člen ZOR, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico, omejen do trenutka, ko njihova vsota doseže višino glavnice. To pa pomeni, da je treba tudi za tista razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo OZ, uporabiti pravilo ne ultra alterum tantum, uzakonjeno v 376. členu OZ, če je vsota zapadlih, pa neplačanih obresti do 22. 05. 2007 (ko je OZ-A (9) razveljavil 376. člen OZ) dosegla višino glavnice. Sodišče druge stopnje je zato izpodbijano sodbo v 1. točki izreka spremenilo tako, da je tek obresti od glavnice v višini, kakor jih je zahtevala tožeča stranka – torej v okviru zahtevka – vendar ne višje od zakonskih zamudnih obresti, ki ji gredo po zakonu, omejilo do prenehanja obveznosti. V preostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v odsotnosti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), potrdilo sodbo v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (353. člen ZPP).

14. Sodišče druge stopnje v stroškovno odločitev sodišča prve stopnje ni posegalo, saj je tožena stranka izpodbijala odločitev sodišča v celoti, delno pa je uspela zgolj v obrestnem delu. Ker zahtevek v tem delu predstavlja stransko terjatev, pa sprememba odločitve v tem delu ne vpliva na končni uspeh tožene stranke, v skladu s katerim se v pravdnem postopku prisojajo stroški postopka (39. člen ZPP). Iz istega razloga je sodišče druge stopnje odločilo tudi, da tožena stranka sama krije svoje stroške v postopku s pritožbo (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP). Tožeči stranki pa stroškov z odgovorom na pritožbo ni priznalo, saj glede na vsebino odgovora za odločitev o pritožbi niso bili potrebni (155. člen ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl..

(2) Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 in nasl..

(3) Ur. l. SFRJ, št. 43/1982 in nasl..

(4) Ur. l. RS, št. 56/1999 in nasl..

(5) Ur. l. RS, št. 1/1991. (6) Ur. l. RS, št. 45/1994. (7) Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 in nasl..

(8) Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl..

(9) Ur. l. RS, št. 40/2007.