Jedro

Storilcu, ki je bil v času storitve kaznivega dejanja bistveno zmanjšano prišteven in je nevaren za okolico, sodišče lahko izreče le ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu. Varnostni ukrep po drugem odstavku 65. člena KZ se izreka samo sukcesivno, kadar sledi obveznemu psihiatričnemu zdravljenju in varstvu v zdravstvenem zavodu.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba spremeni tako, da se varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja po prvem odstavku 64. člena Kazenskega zakonika ne izreče.

Obrazložitev

A. 1. Obsojeni D. G. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 178/2009 z dne 30. 11. 2009 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja poskusa uboja na mah po 117. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 in 34. členom KZ-1, za katerega mu je sodišče izreklo kazen 3 (tri) leta zapora. Po prvem odstavku 64. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi s 376. členom KZ-1 mu je bil izrečen tudi varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja, ki se bo izvrševal v zavodu za izvrševanje kazni. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo VI Kp 24/2010 z dne 7. 4. 2010 delno ugodilo pritožbi državne tožilke in izpodbijano sodbo v odločbi o krivdi, pravni opredelitvi in kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojenca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 in 34. členom KZ-1, obsojencu izreklo kazen 6 (šest) let zapora in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti, zaradi kršitev po 1. in 3. točki 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), vložila vrhovna državna tožilka, ki predlaga, da se sodba razveljavi v delu, ki se nanaša na izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja. Državna tožilka navaja, da se je sodišče glede varnostnega ukrepa naslonilo na mnenje izvedenca psihiatra dr. F. R., ki je pri obsojencu odkril čustveno neuravnovešeno in eksplozivno osebnostno motenost in priporočil neko obvezno ambulantno obliko vodenja pri psihiatru. Določba 64. člena KZ (obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu) po njenem mnenju ne daje pravne podlage za odločitev, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ki je obsojencu izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja, ki naj bi se izvrševal v zavodu za izvrševanje kazni. Te določbe ni mogoče razumeti tako, da je obsojencu mogoče izreči obvezno psihiatrično zdravljenje ne pa tudi varstva v zdravstvenem zavodu. Kršitev pritožbenega sodišča vidi v tem, da v okviru preizkusa po uradni dolžnosti ni ugotovilo, da je bila z odločbo o varnostnem ukrepu prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu (5. točka prvega odstavka 372. člena ZKP).

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu, ki se o njej ni izjavil. B.

4. Obsojenec je kaznivo dejanje poskus uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. S pravnomočno sodbo mu je bil, poleg kazni zapora, izrečen še varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja po prvem odstavku 64. člena KZ, ki se na podlagi določbe 376. člena KZ-1 uporablja do uveljavitve zakona, ki bo urejal ukrepe obveznega psihiatričnega zdravljenja neprištevnih in bistveno zmanjšano prištevnih storilcev. Pravnomočna sodba se je oprla na mnenje izvedenca za psihiatrijo dr. F. R., ki je pri obdolžencu ugotovil čustveno neuravnovešeno, eksplozivno osebnostno motenost F60.3, za katero je značilna težnja k impulzivnemu reagiranju ne glede na posledice, nepredvidljivo in muhasto razpoloženje, nagnjenje k izbruhom čustev in nesposobnost nadzorovanja vedenjskih eksplozij. Izvedenec je pojasnil, da pri obsojencu ni mogoče pričakovati, da bo spremenil svoje osebnostne značilnosti, pač pa da se bo njegov jezavi ali depresivni del omilil v svoji intenzivnosti. Izvedenec je priporočil obvezno ambulantno obliko vodenja pri psihiatru. Na podlagi takšnega izvedenskega mnenja je bil obsojencu izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja, ki se bo izvrševal v zavodu za izvrševanje kazni.

5. Pritrditi je treba vrhovni državni tožilki, da je sodišče s tem, ko je izreklo obvezno psihiatrično zdravljenje, ne pa tudi varstvo v zdravstvenem zavodu, prekršilo določbe o varnostnem ukrepu obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu iz prvega odstavka 64. člena KZ. Obvezno psihiatrično zdravljenje lahko sodišče izreče storilcu, ki je dejanje izvršil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, pod pogoji iz prvega odstavka 64. člena KZ ali drugega odstavka 65. člena KZ. Storilec, ki je bil spoznan za bistveno zmanjšano prištevnega, je kazensko odgovoren, zato mu sodišče varnostni ukrep iz prvega odstavka 64. člena KZ izreče poleg kazni. Če mu je izrečena kazen zapora, se mu izreče tudi varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstvo v zdravstvenem zavodu, če obstajajo pogoji, ki jih zakon zahteva za njegov izrek (nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje). V takšnem primeru se obsojenec najprej napoti na zdravljenje. Čas, prestan v zdravstvenem zavodu, se mu všteje v čas prestajanja kazni. Če je čas zdravljenja krajši od izrečene kazni zapora, se obsojenec po zdravljenju lahko napoti na prestajanje še preostale kazni ali se ga pogojno odpusti pod pogoji iz četrtega odstavka 64. člena KZ. Obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti po drugem odstavku 65. člena KZ sme sodišče izreči samo tistemu bistveno zmanjšano prištevnemu storilcu, ki je bil po končanem obveznem psihiatričnem zdravljenju in varstvu v zdravstvenem zavodu pogojno odpuščen na podlagi četrtega odstavka 64. člena KZ in potrebuje zdravljenje na prostosti. Storilcu, ki je bil v času storitve kaznivega dejanja bistveno zmanjšano prišteven in je nevaren za okolico, sodišče torej lahko izreče le ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu. Varnostni ukrep po drugem odstavku 65. člena KZ se izreka samo sukcesivno, kadar sledi obveznemu psihiatričnemu zdravljenju in varstvu v zdravstvenem zavodu. Tudi če izvedenec oceni, da bi bilo za določenega storilca, ki je kaznivo dejanje izvršil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, najbolj primerno ambulantno psihiatrično zdravljenje, zakonski okvir sodišču ne dajejo pravne podlage, da storilcu izreče samo obvezno psihiatrično zdravljenje, brez varstva v zdravstvenem zavodu.

6. Splošno pravno načelo zakonitosti je izpeljano tudi z določitvijo pogojev za uporabo posameznih varnostnih ukrepov. Izreči je mogoče samo tiste varnostne ukrepe, ki so določeni s kazenskim zakonikom, in sicer ob pogojih, ki jih ta določa. Sodišče prve stopnje je obsojencu izreklo obvezno psihiatrično zdravljenje, ki se bo izvrševalo v zavodu za izvrševanje kazni, namesto varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, s čimer je kršilo določbo prvega odstavka 64. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom 70. člena KZ-1 in 376. členom KZ-1. Ker je bil obsojencu izrečen ukrep, ki ga zakon ne pozna, je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovne državne tožilke in pravnomočno sodbo spremenilo tako, da se varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja po prvem odstavku 64. člena KZ ne izreče.