Jedro

Določba prvega odstavka 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o Jamstvenem skladu RS (ZJSRS-C) uzakonja obveznost insolventnega delodajalca, da delavcem, ki jim delovno razmerje preneha zaradi stečaja ali prisilne poravnave, izplača enako odpravnino, kot jo imajo presežni delavci po Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstaja terjatev tožeče stranke do stečajne mase dolžnika T. B. D. T., d.d., v stečaju, iz naslova odpravnine zaradi prenehanja delovnega razmerja. Stečajni upravitelj je priznal prijavljeno terjatev, tožena stranka kot upnik pa je terjatev prerekal in je bila tožnica zato napotena na pravdo. Sodišče je presodilo, da je pravna podlaga za priznanje odpravnine 19. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o Jamstvenem skladu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 53/99 - ZJSRS-C).

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s pravno presojo prvostopnega sodišča. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ponavlja svoje nestrinjanje z odločitvijo sodišč, da daje ZJSRS-C podlago za pravico delavcev v stečaju do enake odpravnine kot jo daje Zakon o delovnih razmerjih trajno presežnim delavcem. ZJSRS ureja le vrsto in obseg pravic, ki se krijejo iz sredstev Jamstvenega sklada, ne more pa določati obveznosti delodajalcev. Pri razlagi ZJSRS-C bi sodišče moralo upoštevati namen zakonodajlca in ne samo gramatikalno razlago.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Revizija je samostojno izredno pravno sredstvo, pri katerem revident določa revizijskemu sodišču meje njegovega odločanja. Navedeno pomeni, da revizijsko sodišče upošteva le tiste razloge, ki so navedeni in obrazloženi v reviziji. Tožena stranka zgolj navede, da naj bi šlo za absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne pove pa, za katere od teh kršitev gre in tega tudi iz njenih navedb ni mogoče ugotoviti. Zato v tej smeri revizijsko sodišče ni ne moglo ne smelo preizkušati izpodbijane sodbe.

Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS, št. 67/93 in nasl. - ZPPSL) v drugem odstavku 8. člena določa, da imajo delavci, ki jim preneha delovno razmerje na podlagi sklepa o začetku stečajnega postopka, poleg pravic po tem zakonu, tudi pravice, določene za primer insolventnosti s posebnim zakonom. Neutemeljene so zato navedbe v reviziji, da bi lahko le ZPPSL uredil pravice delodajalcev do teh delavcev. ZPPSL delavcem, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi stečaja, pravice do odpravnine ne daje. Tudi novela ZPPSL v letu 1997 (Uradni list RS, št. 39/97) ni dala pravne podlage za nove pravice delavcev zaradi prenehanja delovnega razmerja v stečaju. Po 4. točki drugega odstavka 160. člena ZPPSL so bile med terjatve, ki se poravnajo prednostno kot stroški stečajnega postopka, uvrščene tudi terjatve delavcev za odpravnino, torej le terjatve, ki so do začetka stečajnega postopka že nastale.

ZJSRS zagotavlja določene pravice delavcem, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca. Po določbi prve alinee drugega odstavka 17. člena ZJSRS je delodajalec insolventen, če je nad njim začet stečajni postopek. Smisel ureditve po ZJSRS je v tem, da se delavcem zagotovi izplačilo določenih prejemkov iz delovnega razmerja, ki bi jih sicer moral izplačati insolventni (torej plačilno nesposobni) delodajalec, vsaj v neki minimalnih zneskih (prva alinea 21. člena ZJSRS). Izplačila zagotavlja poseben javni (državni) sklad, ki v obsegu izplačanih zneskov vstopi v položaj delavca kot upnika v razmerju do delodajalca oziroma do stečajnega dolžnika (28. člen ZJSRS). Zakon torej v skladu s svojim temeljnim namenom delavcem ne daje novih pravic, ki jim ne bi bile že zagotovljene z drugim zakonom, kolektivno pogodbo ali individualno pogodbo o zaposlitvi.

Določba prvega odstavka 19. člena ZJSRS-C pa je bila sprejeta prav zato, da se "vzpostavi pravna podlaga, ki bo delavcem, ki izgubijo delo zaradi insolventnosti delodajalca, zagotavljala pravico do odpravnine" (obrazložitev predloga zakona v Poročevalcu DZ, št. 46/99). Določba je začasne narave: pove, da daje neko pravico, ki bo sicer urejena v bodočem Zakonu o delovnih razmerjih. Očitno se je že zakonodajalec sam zavedal, da uzakonitev odpravnine delavcem v primeru stečaja, sistemsko ne spada v ZJSRS. Ne glede na to pa taka kot je, navedena določba uzakonja obveznost insolventnega delodajalca, da delavcem, ki jim delovno razmerje preneha zaradi stečaja ali prisilne poravnave, izplača enako odpravnino, kot jo imajo trajno presežni delavci po ZDR. Sodišče prve stopnje je torej odločilo na podlagi zakonske določbe, za katero je ugotovilo tudi, kakšen je bil namen zakonodajlca. Da ne gre zgolj za opredelitev pravice do odpravnine iz sredstev Jamstvenega sklada (ta je opredeljena že v četrti alinei prvega odstavka 19. člena ZJSRS) kaže tudi določba drugega odstavka 19. člena ZJSRS-C, na kar je opozorilo že sodišče druge stopnje (stran 2 izpodbijane sodbe). Delavec uveljavlja pravico do odpravnine od delodajalca v stečajnem postopku, kar je po 18. členu ZJSRS pogoj za pridobitev pravice pri Jamstvenem skladu. Jamstveni sklad zagotavlja izplačilo odpravnine v določenem minimalnem znesku (tretja alinea drugega odstavka 19. člena ZJSRS) in v obsegu izplačanih sredstev vstopi v položaj delavca kot upnika v razmerju do delodajalca oziroma do stečajnega dolžnika (28. člen ZJSRS).

Ker glede na navedeno zatrjevana zmotna uporaba materialnega prava ni podana, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).