Jedro

V zadevi ni sporno, da je tožnica vlogi, s katero je na javni poziv kandidirala za sofinanciranje projekta “ŠČ Nova Gorica-Dodatni prostori za Višjo strokovno šolo za naravoslovno-tehnične programe”, priložila spremembo gradbenega dovoljenja, izdano investitorju Republiki Sloveniji, Ministrstvu za šolstvo in šport. Glede na navedeno nesporno dejstvo pa tožnica ni izpolnila pogoja javnega poziva iz 12. točke 8.1 poglavja, ki jasno določa, da se mora gradbeno dovoljenje, ki mora biti v primeru investicijskih operacij predloženo vlogi, glasiti na ime vlagatelja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrnila tožničino vlogo za projekt „ŠC Nova Gorica - Dodatni prostori za Višjo strokovno šolo za naravoslovno-tehnične programe“, št. vloge 4300-349/2013-SVRL/332. V obrazložitvi navaja, da je v Uradnem listu RS št. 27/2014 z dne 18. 4. 2014 objavila Javni poziv za predložitev vlog za sofinanciranje operacij iz naslova prednostne usmeritve „Regionalni razvojni programi“ razvojne prioritete „Razvoj regij“, Operativnega programa krepitve regionalnih razvojnih potencialov 2007-2013 za obdobje 2013-2015 (Ur. l. RS, št. 27/2014, v nadaljevanju Javni poziv). Po pregledu vlog, prispelih na Javni poziv, je komisija ugotovila, da je tožničina vloga prispela pravočasno in je bila pravilno označena, vendar ne izpolnjuje pogojev, objavljenih v Javnem pozivu, in sicer pogoja iz 12. točke poglavja 8.1 ter pogoja iz četrtega odstavka poglavja 4. Tožnica je vlogi priložila spremembo gradbenega dovoljenja z dne 20. 9. 2012, ki se glasi na Republiko Slovenijo, Ministrstvo za šolstvo in šport, kar je v nasprotju s pogojem iz točke 12. poglavja 8.1. Javnega razpisa. Iz priloženega gradbenega dovoljenja pa izhaja tudi, da je investitorica projekta Republika Slovenija, Ministrstvo za šolstvo in šport, kar ni v skladu s četrtim odstavkom 4. poglavja Javnega poziva.

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je toženka napačno ugotovila dejansko stanje. Poudarja, da je bil njen pravni predhodnik, Javni zavod Tehniški šolski center Nova Gorica na podlagi sklepa vlade št. 47803-93/2011/3 na podlagi Zakona o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (v nadaljevanju ZSPDSLS) določen za upravljalca stvarnega premoženja v lasti RS, in sicer tudi za zemljišča, na katere se nanaša izdano gradbeno dovoljenje in njegova sprememba. Prijava torej ni v nasprotju z 12. točko poglavja 8.1 Javnega poziva. Sklicuje se na 5., 6. in 7. točko 3. člena ZSPDSLS, ki določa, kaj pomeni upravljanje stvarnega premoženja, kdo je upravljalec in kaj pomeni uporaba stvarnega premoženja. Poudarja, da ima navedeni sklep vlade podoben značaj, kot pridobitev stavbne pravice. Dejstvo, da je Upravna enota izdala gradbeno dovoljenje na ime Ministrstva za šolstvo in šport je nepomembno, saj je vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja vložila tožnica, vlogi pa priložila tudi navedeni sklep vlade. Gradbeno dovoljenje bi se dejansko moralo glasiti na tožnico, ki je vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja tudi vložila, ne pa na Ministrstvo za šolstvo in šport, saj le to ni ne lastnik, ne upravljalec tega stvarnega premoženja.

Poleg tega meni, da so bila kršena tudi pravila postopka, saj komisija ni zahtevala dodatnih pojasnil v zvezi s posredovano vlogo in-ali uskladitev vloge oziroma investicijske dokumentacije. S tem je kršila pravila lastnega razpisa ter temeljna načela Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), in sicer načelo varstva pravic strank in javnih koristi ter načelo materialne resnice. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje komisiji toženke.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je vlagatelj po Javnem pozivu Javni zavod Šolski center Nova Gorica, sprememba gradbenega dovoljenja pa se glasi na Republiko Slovenijo, Ministrstvo za šolstvo in šport, kar je v nasprotju z 12. točko poglavja 8.1 Javnega poziva. Ugotavlja, da je vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja vložil Tehniški šolski center Nova Gorica kot pooblaščenec Ministrstva za šolstvo in šport, zaradi česar je Upravna enota izdala odločbo o spremembi gradbenega dovoljenja investitorki Republiki Sloveniji, Ministrstvu za šolstvo in šport. Zato je neutemeljen tožbeni ugovor, da bi morala Upravna enota Nova Gorica izdati gradbeno dovoljenje, ki bi se glasilo na tožnico. Kot neutemeljene pa ocenjuje tudi ugovore v zvezi s kršitvijo pravil ZUP. Poudarja, da se ZUP v primeru javnih pozivov uporablja smiselno in v primeru, da določeno področje ni urejeno s posebnim postopkom. Postopek dopolnjevanja vloge pa je v obravnavanem primeru urejen v drugem odstavku točke 12.2 Javnega poziva. V obravnavanem primeru toženka ni ugotovila takšnih pomanjkljivosti, zaradi katerih bi morala tožnico pozvati na pojasnitev ali uskladitev vloge, saj toženka niti v tem primeru ne bi izpolnjevala pogojev Javnega poziva. Predložitev pravnomočnega gradbenega dovoljenja, ki se glasi na vlagatelja, je namreč eden od pogojev Javnega poziva, ki ga morajo vlagatelji izpolnjevati ob oddaji vloge. Tega pogoja tožnica ne bi mogla izpolniti niti s kasnejšo spremembo gradbenega dovoljenja, niti z dopolnitvijo vloge. Glede očitane kršitve varstva pravic strank in javnih koristi ter načela materialne resnice pa toženka odgovarja, da je bilo tožnici, prav tako kot tudi vsem ostalim vlagateljem, zagotovljeno enako varstvo pravic, prav tako so bili za vse prijavitelje uporabljeni isti predpisi. Tožnica, ki je pravna oseba, pa se ne more sklicevati na svojo neukost in nevednost, še posebej ne v postopku dodelitve javnih sredstev, kjer se od prijaviteljev pričakuje večja strokovnost in skrbnost pri pripravi vloge na Javni poziv. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je tožnica vlogi, s katero je na javni poziv kandidirala za sofinanciranje projekta “ŠČ Nova Gorica-Dodatni prostori za Višjo strokovno šolo za naravoslovno-tehnične programe”, priložila spremembo gradbenega dovoljenja št. 351-521/2012/11 z dne 20.9. 2012, izdano investitorju Republiki Sloveniji, Ministrstvu za šolstvo in šport. Glede na navedeno nesporno dejstvo pa tožnica tudi po presoji sodišča ni izpolnila pogoja javnega poziva iz 12. točke 8.1 poglavja javnega poziva, ki jasno določa, da se mora gradbeno dovoljenje, ki mora biti v primeru investicijskih operacij predloženo vlogi, glasiti na ime vlagatelja (izjema so operacije, kjer je vlagatelj nosilec skupne operacije, za kar v obravnavanem primeru ne gre).

Podobno določa četrti odstavek 4. poglavja javnega razpisa, ki določa, da je investitor lahko le upravičenec po tem javnem pozivu, upravičenec pa je vlagatelj po tem javnem pozivu. Iz navedenih določil izhaja, da mora biti vlagatelj vloge hkrati tudi investitor ter upravičenec po tem javnem razpisu.

Glede na navedeni jasni pogoj javnega poziva tožnica ne mora uspeti s tožbenimi ugovori, da je upravljalka spornega premoženja, ter s sklicevanjem na pooblastila, ki ji jih zakon kot upravljalki podeljuje. Pravilnost izdaje gradbenega dovoljenja investitorju Ministrstvu za šolstvo in šport (oziroma njegove spremembe) pa ni predmet presoje v tem upravnem sporu, zato sodišče ugovora, da bi se gradbeno dovoljenje moralo pravilno glasiti na tožnico, ni presojalo.

Neutemeljeni pa so tudi tožbeni ugovori, s katerimi tožnica uveljavlja kršitev določb postopka. Pravilna je navedba toženke v odgovoru na tožbo, da se v obravnavnem primeru ZUP uporablja smiselno, kar po presoji sodišča pomeni, da mora biti odločba obrazložena vsaj do te mere, da se jo da preizkusiti. Ker iz izpodbijane odločbe jasno izhaja razlog za njeno zavrnitev, je po presoji sodišča obrazložena do te mere, da se jo da preizkusiti.

Kršena pa tudi niso bila določila javnega poziva. Iz 12.2 točke javnega poziva izhaja, da komisija vsebinsko pregleda formalno popolne vloge. Pri pregledu preveri skladnost posredovane vloge z izvedbenim načrtom regionalnega razvojnega programa in s pogoji in z zahtevami javnega poziva in dokumentacije javnega poziva. Pogoji morajo biti izpolnjeni na dan oddaje vloge. V primeru, da katerikoli od pogojev ni izpolnjen, se vloga zavrne, brez preverjanja izpolnjevanja kriterijev.

Ker v obravnavanem primeru ni sporno, da je komisija ugotovila neizpolnjevanje pogojev javnega poziva, je bila zavrnitev tožničine vloge pravilna in skladna z navedenim določilom javnega poziva.

Ker je šlo, kot rečeno, v obravnavni zadevi za neizpolnjevanje pogoja javnega razpisa, in ne za morebitno nejasnost, neusklajenost manjkajočih podatkov ali nepravilnost v obrazcih in/ali investicijski dokumentaciji, ni utemeljen tožbeni ugovor, da bi morala komisija od nje zahtevati dodatna pojasnila v zvezi s posredovano vlogo in/ali uskladitev vloge oziroma investicijske dokumentacije operacije. Poleg tega tožnica, glede na naravo pogoja, ki v obravnavanem primeru ni izpolnjen, vloge tudi ne bi mogla popraviti, na primer tako, da bi predložila pravnomočno gradbeno dovoljenje, izdano na njeno ime, saj morajo biti pogoji javnega poziva izpolnjeni na dan oddaje vloge.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.