Jedro

V obravnavani zadevi gre za ponovno vloženo zahtevo za uvedbo postopka za priznanje mednarodne zaščite. Za ta postopek pa veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, saj mora v skladu s prvim odstavkom 57. člena ZMZ oseba sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek.

Tožena stranka je dovolj natančno ugotovila dejansko stanje tako v zvezi z dostopnostjo zdravstvene oskrbe na splošno kot konkretneje za tožnika, tožnik pa ne zatrjuje, še manj dokazuje, da mu ta zdravstvena oskrba ne bi bila dostopna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper sklep tožene stranke, št. 2142-104/208/13 (1312-08) z dne 22. 4. 2013, s katerim je bil na podlagi tretjega odstavka 57. člena v povezavi s 3. točko 3. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) zavržen tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da okoliščine za ponovno prošnjo iz 56. člena ZMZ niso podane, in da je navedla za svojo odločitev pravilne razloge, na katere se sodišče v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 v celoti sklicuje. Posebej pa še poudarja, da tožnik za svoje trditve ni ponudil niti predlagal dokazov, ampak je zahtevek utemeljeval s posplošenimi in nekonkretiziranimi navedbami, s tem pa ni zadostil zahtevam dokaznega bremena, ki je v tovrstnih zadevah deljeno med obe stranki.

3. Skupaj s sodbo je sodišče prve stopnje izdalo tudi sklep, s katerim je ugodilo tožnikovi zahtevi za izdajo začasne odredbe in odločilo, da se zadrži izvršitev sklepa tožene stranke, št. 2142-104/208/13 (1312-08) z dne 22. 4. 2013, do izdaje pravnomočne odločbe v tem upravnem sporu.

4. Tožnik vlaga pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov in Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevi za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarja na dolžnost tožene stranke, da bi mu morala dati možnost dopolniti oziroma pojasniti tiste navedbe, za katere je menila, da so presplošne oziroma premalo konkretizirane, ter bi mu v ta namen morala postaviti dodatna vprašanja. Sodišče pa tudi ni vezano na dokazne predloge strank in lahko izvede vse dokaze, za katere meni, da bodo prispevali k razjasnitvi zadeve ter pravilni odločitvi. Glede dejanskega stanja bi morala tožena stranka podrobneje preveriti, ali bi bil tožnik kot pripadnik manjšinske veroizpovedi v izvorni državi deležen potrebne in primerne zdravstvene oskrbe. V zvezi s tem se sklicuje na zadevo D. proti Združenemu Kraljestvu. Glede materialnega prava in s tem povezanimi določbami postopka pa opozarja, da sodišče vsebinsko sploh ni presojalo njegovega ugovora, da predložena sodna praksa ne more biti nerelevantna zgolj iz razloga, ker je bila sprejeta na podlagi Zakona o azilu (v nadaljevanju ZAzil).

5. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Glede ponovne prošnje ZMZ med drugim določa, da lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena ali jo je izrecno umaknila, vloži ponovno prošnjo samo, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 57. člena tega zakona predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 56. člena ZMZ). Oseba iz prvega odstavka 56. člena ZMZ vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v tem zahtevku pa mora sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek 57. člena ZMZ).

8. Iz podatkov v predloženih upravnih spisih izhaja, da je tožnik dne 13. 7. 1999 podal prvo prošnjo za azil, v kateri je navedel, da je izvorno državo (Bosno in Hercegovino) zapustil zaradi vojnih razmer in židovske veroizpovedi. Prošnja je bila kot neutemeljena zavrnjena z odločbo z dne 17. 1. 2001, ki je po končanih sodnih postopkih postala pravnomočna 30. 5. 2001. Dne 28. 3. 2006 je tožnik vložil prošnjo za uvedbo ponovnega azilnega postopka, ki je bila s sklepom zavržena. Odločitev je po končanih sodnih postopkih postala pravnomočna 31. 5. 2006. Tožniku je bilo nato na podlagi Zakona o tujcih izdano dovoljenje za zadrževanje od 28. 8. 2012 do 27. 3. 2013 zaradi nujnega zdravljenja. V letu 2012 je bil na Onkološkem inštitutu v Ljubljani operiran, prejemal je kemoterapijo in bil obsevan. Po končanem zdravljenju je z avtobusom dne 8. 12. 2012 odpotoval na Švedsko, kjer je 12. 12. 2012 zaprosil za mednarodno zaščito. Švedska ga je dne 5. 3. 2013 vrnila v Slovenijo, kjer je vložil zahtevek za uvedbo ponovnega postopka mednarodne zaščite. Kot razlog je navedel, da je leta 2010, ko se je vrnil v Banja Luko, opazil, da v njegovi izvorni državi obstajajo prepovedane cone in neka nenapisana pravila, da so določeni ljudje nezaželeni na posameznih območjih, da se oblikujejo določene skupine ljudi, formirane na etnični in verski podlagi, ter svoje zdravstveno stanje.

9. Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu tožnikove navedbe glede razmer v izvorni državi zavrnila kot zelo posplošene in nejasne. Tožnik pa se v zvezi z razmerami v izvorni državi sklicuje na dolžnost tožene stranke, da bi mu morala dati možnost dopolniti oziroma pojasniti navedbe, za katere je menila, da so presplošne oziroma premalo konkretizirane ter mu postaviti dodatna vprašanja. V zvezi s tem se sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča, sprejeto v sodbi I Up 906/2001 z dne 24. 10. 2001. 10. Navedeni pritožbeni ugovor je po presoji Vrhovnega sodišča neutemeljen. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi tožniku pravilno pojasnilo, da gre v obravnavani zadevi za ponovno vloženo zahtevo za uvedbo postopka za priznanje mednarodne zaščite. Za ta postopek pa veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, saj, kot je bilo že navedeno, mora v skladu s prvim odstavkom 57. člena ZMZ oseba sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Kot je bilo že navedeno, se glede na določbo 57. člena ZMZ lahko ponovna prošnja vloži samo, če prosilec ob vložitvi zahtevka za uvedbo ponovnega postopka predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Tako stališče glede trditvenega in dokaznega bremena je bilo že sprejeto v sodbah Vrhovnega sodišča (npr. I Up 322/2010 z dne 22. 12. 2010, I Up 171/2009 z dne 23. 4. 2009, I Up 359/2008 z dne 17. 7. 2008). Zato se tožnik tudi ne more uspešno sklicevati na stališče, sprejeto v citirani sodbi I Up 906/2001, v kateri je sodišče obravnavalo tožbo v zvezi s (prvim) priznanjem azila v Republiki Sloveniji (sicer na podlagi ZAzil) in v kateri je bilo pravno in dejansko stanje bistveno drugačno, saj je bil prosilec med drugim brez pravnega zastopnika, njegove izjave pa so bile očitno kontradiktorne in ta razlika v izjavah ni bila razjasnjena.

11. Tožnik v pritožbi opozarja, da sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 20. člena ZUS-1 ni vezano na dokazne predloge strank in lahko izvede vse dokaze, za katere meni, da bodo prispevali k razjasnitvi zadeve ter pravilni odločitvi. V zvezi s tem sklicevanjem tožnik ne pojasni, katere dokaze naj bi sodišče izvajalo, pa jih ni, tudi po presoji Vrhovnega sodišča pa je bilo dejansko stanje za odločitev dovolj razčiščeno in ni bilo potrebe po izvajanju dodatnih dokazov.

12. Tožnik tudi sicer ugovarja nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter v zvezi s tem poudarja, da bi morala tožena stranka podrobneje preveriti, ali bi bil tudi kot pripadnik manjšinske veroizpovedi deležen potrebne in primerne zdravstvene oskrbe.

13. Po presoji Vrhovnega sodišča je tožena stranka dovolj natančno ugotovila dejansko stanje tako v zvezi z dostopnostjo zdravstvene oskrbe na splošno kot konkretneje za tožnika, tožnik pa ne zatrjuje, še manj dokazuje, da mu ta zdravstvena oskrba ne bi bila dostopna. Tožena stranka je ob upoštevanju, da je bil tožnik rojen v Vrbanji, v bližini Banja Luke, Republika Srbska, preučila možnosti dostopa do zdravstvenih storitev. Ugotovila je, da je v Republiki Srbski zdravstveno zavarovanje centralizirano in obstaja na ravni Republike Srbske. Zakon, ki ureja zdravstveno zavarovanje, se uporablja na celotnem ozemlju in obvezno krije vse državljane. Obvezno zavarovanje med drugim krije tudi begunce, razseljene osebe in povratnike, če niso zavarovani na drugi podlagi. Zakon Republike Srbske za brezposelne še določa, da oseba že ob prijavi kot brezposelna pridobi status zdravstveno zavarovane osebe. Glede zagotavljanja konkretnih zdravstvenih storitev pa je tožena stranka ugotovila, da v sklopu Kliničnega centra v Banja Luki deluje Klinika za onkologijo, ki zagotavlja potrebne zdravstvene storitve. Iz tožnikove zdravstvene dokumentacije – zadnji izvid z dne 26. 3. 2013 – je namreč razvidno, da lokalno in regionalno ni opaziti nobenih sumljivih sprememb več, da ne prejema več nobene terapije, ampak le opravlja kontrolne preglede. Te pa bo lahko glede na pridobljene specifične informacije opravljal tudi v Kliničnem centru na Onkološki kliniki v Banja Luki. Zato so glede na navedeno po presoji Vrhovnega sodišča pritožbeni ugovori glede nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja neutemeljeni.

14. Pritožbeni ugovori, da tožena stranka v zvezi z navedbo, da se bo tožnik moral prijaviti na Uradu za zaposlovanje, na podlagi česar bo obvezno zdravstveno zavarovan, ni preverila, kakšni so kriteriji za prijavo in ali jih on sploh izpolnjuje, so neutemeljeni, saj tožnik ni ničesar navedel, zakaj naj se ne bi mogel prijaviti.

15. Po presoji Vrhovnega sodišča se tožnik tudi ne more uspešno sklicevati na zadevo D. proti Združenemu Kraljestvu. Tožnik sicer več podatkov o zadevi ni navedel, vendar, če se sklicuje na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice, št. 30240/96 z dne 2. 5. 1997, Vrhovno sodišče ugotavlja, da ne gre za primerljivi zadevi. V citirani zadevi je namreč sodišče odločilo v zvezi s prosilcem, ki je bil težko bolan (AIDS), za katerega prognoza je bila zelo slaba (8 do 12 mesecev). V primeru vrnitve v izvorno državo (St. Kitts), ki mu ne zagotavlja zdravstvene oskrbe, torej brez učinkovite terapije ter medicinske nege, pa je bila prognoza še slabša, manj kot pol tega časa.

16. V obravnavani zadevi pa je tožnikovo zdravljenje uspešno zaključeno, kontrolne preglede pa ima omogočene tudi v izvorni državi, kar je tožena stranka izčrpno obrazložila. Vrhovno sodišče se strinja tudi z zaključki tožene stranke, da tožnik zaradi svojega zdravstvenega stanja v primeru vrnitve v izvorno državo ne bi bil soočen z utemeljenim tveganjem, da bi utrpel resno škodo.

17. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede kršitve materialnega prava in določb postopka, ker naj bi sodišče prve stopnje vsebinsko ne presojalo tožnikovega ugovora, da predložena sodna praksa ne more biti nerelevantna zgolj iz razloga, ker so bile predložene sodbe izdane na podlagi ZAzil. Sodišče prve stopnje je presojalo utemeljenost tožbenih ugovorov glede kršitve pravil postopka in zaključilo, da so nekonkretizirani ter jih kot take zavrnilo. Res se ni izrecno opredeljevalo do v izpodbijanem sklepu citiranih sodb, tožnik pa v tožbi niti ni navedel, kaj s temi sodbami dokazuje oziroma zakaj se na njih sklicuje. Te sodbe so bile izdane na podlagi ZAzil, kar pa ni nujno odločilno, odvisno je od drugačne ureditve v ZMZ glede na ZAzil, z njimi bi sicer lahko izkazoval sodno prakso, niso pa formalni vir prava. Ne glede na to pa po mnenju Vrhovnega sodišča stališča v izpodbijanem sklepu ob upoštevanju konkretnega dejanskega stanja ne odstopajo od stališč v citiranih sodbah.

18. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče, ker niso podani razlogi, zaradi katere se lahko prvostopenjska sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.