Jedro

Prvostopno sodišče pravilno poudarja, da je za presojo pravne narave pogodbe odločilna njena vsebina in ne njeno poimenovanje, česar ne spremeni dejstvo, da je podpisana s strani vseh pogodbenih strank. Temeljni pogoj za sklenitev verižne kompenzacije je, da je krog njenih udeležencev sklenjen, to je, da je vsak od njih imel terjatev do predhodnika (oziroma v obrnjenem vrstnem redu do naslednika).

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Pritožnik nosi sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča .... v 1. točki izreka za znesek 345.656,33 SAIT z obrestmi in v 3. točki izreka za stroške izvršilnega postopka v znesku 32.300,00 SIT z obrestmi (1. točka izreka). Ugotovilo je,da ne obstoji v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke prit tožeči stranki do višine vtoževanega zahtevka (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora v 8 dneh povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v znesku 117.811,68 SIT z obrestmi (3. točka izreka).

Tožena stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo, zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zaradi bistvene kršitve določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila izpodbijana sodba izdana v sporu majhne vrednosti (1. odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Zato se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP). Pritožnikove trditve, s katerimi posega v dejansko stanje, ki ga je ugotovilo prvostopno sodišče, po povedanem niso upoštevane.

Prvostopno sodišče je ugotovilo, da predmetni spor izvira iz kupoprodajnega razmerja med pravdnima strankama, da ni sporno, da je tožeča stranka iz njega izvirajočo obveznost izpolnila, ter da ji je zato tožena stranka dolžna plačati kupnino za prejeto blago. Nadalje je ugotovilo, da se je tožena stranka plačilu protivila s trditvijo, da je vtoževani dolg zaprla z verižno kompenzacijo, ki naj bi jo sklenili pravdni stranki in družba B. d.o.o. Nato pa je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da toženi stranki ni uspelo dokazati ugovornih trditev o prenehanju obveznosti.

Pritožbeno sodišče soglaša z materialnopravno oceno prvostopnega sodišča, da predložene listine, zlasti predlog verižne kompenzacije z dne 15.1.2003 in pogodba o izvedbi verižne kompenzacije št. 2/2002/1 z dne 24.2.2003 (pogodba o izvedbi VK) ne izkazujejo zatrjevane verižne kompenzacije. Prvostopno sodišče pravilno poudarja, da je za presojo pravne narave pogodbe odločilna njena vsebina in ne njeno poimenovanje, česar ne spremeni dejstvo, da je podpisana s strani vseh pogodbenih strank. Temeljni pogoj za sklenitev verižne kompenzacije, da je krog njenih udeležencev sklenjen, to je da je vsak od njih imel terjatev do predhodnika (oziroma v obrnjenem vrstnem redu do naslednika). Iz predloženih listin je razvidno, da je imela tožeča stranka terjatev do tožene stranke, tožena stranka pa do družbe B. d.o.o., ne izhaja pa iz njih, da bi bila družba B. d.o.o. terjatev do tožeče stranke. Tožena stranka tekom postopka na prvi stopnji navedenega ni niti zatrjevala. To zatrjuje šele v pritožbi. Zato je navedeno, poleg tega, da predstavlja trditev o dejstvu (kar je v sporih majhne vrednosti v pritožbenem postopku neupoštevno tudi nedopustna pritožbena novota (1. odstavek 337. člena ZPP). Navedeno velja tudi za trditve pritožnika, da je bilo s tožečo stranko dogovorjeno plačilo s terjatvijo družbe B. d.o.o. Čeprav je pritožnikovo razlagovanje verižne kompnzacije in njenih učinkov sicer pravilno, pa v danem primeru o prenehanju obveznosti z verižno kompenzacijo, oziroma razlogov navedenih zgoraj, ni moč govorit. Tudi dogovor med pravdnima strankama, da se bodo vse medsebojne dobave izključno kompenzirale preko družbe B, ki ga je zatrjevala tožena stranka, ne dokazuje, da je do kompenzacije resnično prišlo, saj morajo biti zanjo izpolnjeni posebni pogoji. Vsebina Pogodbe o izvedbi VK, zlasti 2. člen, iz katerega izhaja zaveza družbe B. d.o., da bo tožeči stranki na njen račun "nakazala" znesek 603.382,94 SIT v povezavi z vsebino predloga verižne kompenzacije (iz katerega je razvidno, da kdo komu kaj dolguje pa kaže elemente asignacije, kot je to ugotovilo prvostopno sodišče, saj se je B. d.o.o., dolžnik tožene stranke, zavezal plačati znesek, ki ga je dolgoval njej, tožeči stranki, s čimer naj bi bil poravnan dolg tožene stranke do tožeče stranke. Med drugim tudi določba 2. člena Pogodbe o izvedbi, ki govori o "nakazilu" družbe B d.o.o., kaže, da ni šlo za verižno kompenzacijo, saj se kot to pravilno navaja, pritožnik, pri verižni kompenzaciji medsebojne terjatve in obveznosti zapirajo "papirnato, računovodstvo". Prvostopno sodišče je nadalje pravilno zaključilo, da asignant (tožena stranka) ostaja dolžnik asignatarju (tožeči stranki), dokler asignat dolga ne poravna. Ker je ugotovilo , da družba B. iz Pogodbe o izvedbi VK prevzete obveznosti ni izpolnila, je ob ugotovitvi, da zatrjevana verižna kompenzacija ni bila sklenjena, pravilno zaključilo, da je tožena stranka dolžna izpolniti vtoževano obveznost tožeči stranki.

Pritožnik s trditvijo, da je prvostopno sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker ni ocenilo naročilnice tožene stranke in ker ni z zaslišanjem strank in predlaganih prič ugotovilo prave volje strank ob sklepanju posla prodaje blaga z izrecnim določilom plačila s kompenzacijo z družbo B, prvostopnemu sodišču v resnici očita zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa je v tem sporu, ki je spor majhne vrednosti, nedopusten pritožbeni razlog. Drugih očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožnik ni konkretiziral. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da prvostopno sodišče ni storilo noben kod tistih, na katere pa je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. členaZPP.