Jedro

Samo dejstvo, da plačila zamudnih obresti v dolgoletnem poslovnem sodelovanju tožeča stranka ni zahtevala (kar naj bi predstavljalo ustaljeno prakso poslovanja), da je celo priznavala „super rabat“, da jih ni v pobot uveljavljala niti v drugih postopkih, da zaradi njih ni vnovčevala garancije ipd., še ne more pomeniti, da je tožeča stranka odpustila dolg, ki je toženi stranki na podlagi zakona in pogodbe nastal iz naslova zamudnih obresti. Odločilno je, da bi moral dogovor med pogodbenicama temeljiti na izrecni izjavi upnika, da se odpoveduje zahtevku za plačilo zamudnih obresti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15-ih dneh povrniti 1.361,52 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče toženi stranki naložilo, da tožeči stranki v 15-ih dneh plača 47.673,45 EUR, kolikor znašajo zakonite zamudne obresti od denarnih terjatev, ki jih tožena stranka za prodano blago po izstavljenih računih tožeče stranke (za čas od 1.4.2011 do 11.1.2013) ni poravnala pravočasno. Iz razlogov sodbe izhaja, da se tožeča stranka ni odpovedala zamudnim obrestim, zato je njen zahtevek za njihovo plačilo utemeljen. Poleg tega je toženi stranki naložilo še, da tožeči stranki v 15 dneh povrne 3.214,35 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper to odločitev se je pritožila tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov, posledično pa je izpodbijala tudi odločitev o stroških postopka. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka je po mnenju pritožbe prvostopenjsko sodišče zagrešilo, ker se ni opredelilo do vseh pravno pomembnih dejstev, ki jih je tožena stranka zatrjevala. Tožena stranka je tihi dogovor dokazovala tudi s tem, da je tožeča stranka v drugem pravdnem postopku poravnala del svojega dolga v znesku 15.132,49 EUR, pri čemer bi bilo nerazumljivo in nelogično, da če bi res imela odprte terjatve do tožene stranke, ni le-teh uveljavljala v pobot. Svojo terjatev bi lahko uveljavljala tudi iz visoke bančne garancije, pa tudi iz dejstva, da je tožeča stranka že v letu 2011 toženi stranki priznala boniteto „super rabat“, kateri je bil vezan na dosežen promet in pravočasnost plačil. Ker se sodišče do teh navedb ni opredelilo, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tudi iz listine „Stanje medsebojnih dolgovanj in terjatev“ ne izhaja kakršenkoli dolg tožene stranke iz naslova zamudnih obresti, sicer bi ga tožeča stranka vsekakor vključila v navedeno listino. Nesprejemljiv je zaključek sodišča, da iz teh listin ni razvidno, ali so v skupnem znesku tudi zamudne obresti, saj tožeča stranka navedbam tožene stranke v zvezi z citiranimi listinami ni nasprotovala, zato se štejejo za resnična, storjena pa je bila absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba tudi nima razlogov v zvezi s pričanjem prič P.in G., kar tudi predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Po drugi strani pa je sodišče favoriziralo tožečo stranko in svojo odločitev oprlo na izjave prič R., J., K. in U. Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja pa je v tem, ker številni zgoraj navedeni indici kažejo na to, da med pravdnima strankama obstaja tihi dogovor, med drugim tožeča stranka ni v dvajsetletnem poslovnem sodelovanju nikoli obračunala zamudnih obresti in tožene stranke niti enkrat pozvala k njihovemu plačilu. Glede sklicevanja sodišča na prvi odstavek 319. člena Obligacijskega zakonika (OZ) tožena stranka poudarja, da obveznost v bistvu niti ni nastala. Pri tem je potrebno upoštevati tudi določbo drugega odstavka 319. člena OZ, kar ves čas tožena stranka tudi zatrjuje, to je, da je iz konkludentnih dejanj tožeče stranke izhaja tihi dogovor, da se zamudne obresti na obračunajo. Sodišče je tudi zmotno uporabilo določbo 8. člena ZPP, ker ni skrbno presodilo vseh ponujenih dokazov. Spregledalo je tudi jasno določbo 12. člena OZ, saj je med pravdnima strankama mogoče govoriti o vzpostavljeni skoraj dve desetletni praksi poslovanjA. Pogodbeno pravo niso samo določbe pogodbe, ampak tudi veljavna zakonska določila.

3. Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka, označila jo je za neutemeljeno in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa, za odločitev pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb postopka, niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, pa tudi ne take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. V delu, ko tožena stranka očita, da se sodba ne more preizkusiti, ker se sodišče ni opredelilo do vseh njenih trditev, bi lahko šlo kvečjemu za nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ne pa za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena, saj ima sodba vse razloge o odločilnih dejstvih, tako da se jo lahko preizkusi. Storjena tudi ni bila kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je kršitev tehnične narave, ko sodišče v razloge sodbe napačno povzame vsebino dokaznih listin ali zapisnikov o izvedenih dokazih. Tega v konkretnem postopku prvostopenjskemu sodišče ni mogoče očitati. V tem delu pritožba tudi ni dovolj jasno navedla, katerim navedbam tožene stranke „v zvezi s citiranimi listinami“ tožeča stranka ni nasprotovala, zaradi česar naj bi se štele za resnične. Ne drži niti očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov v zvezi s pričama P. in G., saj je prvostopenjsko sodišče navedlo razloge, zakaj jih ni zaslišalo. Teh razlogov pa pritožba ne izpodbija. Pritožba pa tudi ne pove, kako je ne izvedba teh dveh dokazov vplivala na odločitev prvostopenjskega sodišča. 6. Ko je tisti, ki mora izpolniti denarno obveznost (kot je bila to tožena stranka, ki je bila dolžna tožeči stranki plačati račune za dobavljeno blago) v zamudi z izpolnitvijo te denarne obveznosti, dolguje upniku v skladu s prvim odstavkom 378. člena OZ poleg glavnice še zamudne obresti. Poleg tega, da sta se v obravnavanem primeru pravdni stranki tudi v pogodbi o prodaji blaga dogovorili, da bo imela tožeča stranka v primeru nepravočasnega plačila pravico izterjati svoje terjatve ter tudi obračunati zamudne obresti (česar pritožba ne izpodbija), je torej terjatev tožeče stranke glede zamudnih obresti nastala že na podlagi zakona samega.

7. V takšnem primeru, ko je jasno, da je neka obveznost nastala, jo je dolžan dolžnik izpolniti, razen če obveznost ne preneha. Eden izmed načinov prenehanja obveznosti bi lahko bil tudi odpust dolga (ki ga zatrjuje tožena stranka), ki pa mora biti, tako kot je to prvostopenjsko sodišče tudi pravilno ugotovilo, izrecen. V skladu s prvim odstavkom 319. člena OZ je namreč za prenehanje obveznosti potrebna izjava upnika, da ne bo zahteval njene izpolnitve (poleg izjave dolžnika, da s tem soglaša). Zato pritožba ne more uspeti s ponavljanjem svojih trditev, da bi bilo mogoče iz indicev sklepati, da se je tožeča stranka odpovedala pravici do izterjave zakonitih zamudnih obresti, ne da bi navedla (in dokazala), da je tožeča stranka izrecno izjavila, da zamudnih obresti ne bo zahtevala. Samo dejstvo, da jih v dolgoletnem poslovnem sodelovanju ni zahtevala (kar naj bi predstavljalo ustaljeno prakso poslovanja), da je celo priznavala „super rabat“, da jih ni v pobot uveljavljala niti v drugih postopkih, da zaradi njih ni vnovčevala garancije ipd., še ne more pomeniti, da je tožeča stranka odpustila dolg, ki je toženi stranki na podlagi zakona in pogodbe nastal iz naslova zamudnih obresti. Zato v obravnavanem primeru tudi ne gre za vprašanje obličnosti sporazuma (1), to je pisnosti ali ustnosti sporazuma, odločilno je, da bi moral dogovor med pogodbenicama temeljiti na izrecni izjavi upnika, da se odpoveduje zahtevku za plačilo zamudnih obresti. Ne more se namreč o odpustu dolga glede zamudnih obresti sklepati na podlagi konkludentnih dejanj oziroma indicev, kot to zatrjuje tožena stranka. Zato so neutemeljene tudi pritožbene kritike, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do tistih trditev tožene stranke, ki za odločitev v konkretnem primeru niti niso bile pravno odločilne.

8. Na podlagi gornjih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, je dolžna tožeči stranki v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP povrniti 1.361,52 EUR stroškov pritožbenega postopka, ki predstavljajo izdatke tožeče stranke za odgovor na pritožbo (po tarifni štev. 3210 ZOdvT) in za poštne in telekomunikacijske storitve (po tarifni štev. 6002), oboje povečano za 22 % DDV (po tarifni štev. 6007). V primeru zamude bo tožeči stranki na obračunane stroške dolgovala še zakonite zamudne obresti.

op. št. 1: na kar opozarja pritožba, ko se sklicuje na določbo drugega odstavka 319. člena OZ