Jedro

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se za presojo upravičenosti do (delne) oprostitve oziroma obročnega plačila sodnih taks smiselno uporabljajo merila, ki jih za ugoditev prošnji za brezplačno pravno pomoč določa ZBPP in z njim v zvezi ZSVarPre in ZUPJS. V skladu z drugim odstavkom 13. člena ZBPP se šteje, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka (ta je v času odločanja znašal 292,56 EUR - prvi odstavek 8. člena ZSVarPre). Ker v obravnavani zadevi mesečni povprečni dohodek na člana družine (775,55 EUR) presega mejo 585,12 EUR (2 x 292,56 EUR), je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da toženec za (delno) oprostitev plačila sodne takse ne izpolnjuje pogojev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog toženca za oprostitev oziroma delno oprostitev plačila sodne takse (I. točka izreka sklepa). Odločilo je, da je toženec dolžan plačati sodno takso za postopek o pritožbi zoper odločbo sodišča prve stopnje o glavni stvari v znesku 4.570,00 EUR v štiriindvajsetih zaporednih obrokih po 190,41 EUR na transakcijski račun sodišča, in sicer prvi obrok v roku 15 dni, naslednjih triindvajset obrokov pa do vsakega 15. dne v naslednjih zaporednih mesecih (II. točka izreka sklepa).

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.), tj. zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da njegovemu predlogu za (delno) oprostitev plačila sodne takse ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi sodišču prve stopnje očita, da je zmotno uporabilo 11. člen Zakona o sodnih taksah (ZST; Ur. l. RS, št. 37/08 in nadalj.). Navaja, da njegov materialni položaj in položaj njegovih družinskih članov, upoštevaje vrednost spornega predmeta postopka (533.156,74 EUR), ne omogoča plačila sodne takse v znesku 4.570,00 EUR, ne da bi se s tem občutno zmanjšala sredstva, s katerimi se preživlja oziroma se preživljajo osebe, ki se za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev poleg njega upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ker sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo, da je njegova družina obremenjena z dvema kreditoma. Sodišče prve stopnje se do njegovih navedb v zvezi s tem ni opredelilo, čeprav so za odločitev bistvenega pomena, kot tudi se ni opredelilo do zemljiškoknjižnih izpiskov, izpiskov prometa, pogodb, notarskega zapisa in ostalih dokazil, ki jih je priložil predlogu. Ker izpodbijanega sklepa zato ni mogoče preizkusiti, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sklepa ni pojasnilo, na kakšen način je izračunalo mesečni povprečni dohodek na člana družine v znesku 775,55 EUR. Poleg tega znesek povprečnih dogodkov na družinskega člana v zadnjih treh mesecih v resnici znaša manj kot 558,12 EUR, saj ima njegova družina iz naslova kreditnih obveznosti mesečno več kot 600,00 EUR stroškov. Navaja, da je 17. 7. 2017 prejel sklep o davčni izvršbi z dne 12. 7. 2017 zaradi prisilne izterjave premoženjske koristi v znesku 19.222,40 EUR, ki ga prilaga pritožbi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih izrecno uveljavlja pritožba. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Toženec je v pritožbi z dne 18. 5. 2017 zoper sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Pd 495/2015 z dne 31. 3. 2017, in sklep o spremembi tožbe, sprejet na naroku za glavno obravnavo dne 10. 6. 2016, podal predlog za (delno) oprostitev plačila sodne takse. Sodišče prve stopnje se je pri odločanju o tem predlogu pravilno oprlo na določbo 11. člena ZST-1, ki določa pogoje za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks na podlagi sodne odločbe.

6. Iz 5. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je toženec v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo predloga iz naslova pokojnine skupno prejel neto znesek 1.596,63 EUR (3 x 532,21 EUR), njegova žena pa neto znesek 3.056,64 EUR (3 x 1.018,88 EUR). Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sicer res ni razviden celoten izračun, s katerim je sodišče prve stopnje na podlagi zgoraj navedenih podatkov določilo povprečni mesečni dohodek na člana družine v zadnjih treh mesecih. Vendar pa je za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa bistveno, da je sodišče prve stopnje pravilno izračunalo znesek (775,55 EUR), od katerega je odvisna upravičenost toženca do (delne) oprostitve plačila sodne takse. Toženec in njegova žena sta v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo predloga skupno prejela 4.653,27 EUR dohodka (1.596,63 EUR + 3.056,64 EUR), to je povprečno 1.551,09 EUR na mesec. Mesečni povprečni dohodek na družinskega člana tako znaša 775,55 EUR (1.551,09 EUR deljeno s številom 2), kot je v 6. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno navedlo sodišče prve stopnje.

7. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se za presojo upravičenosti do (delne) oprostitve oziroma obročnega plačila sodnih taks smiselno uporabljajo merila, ki jih za ugoditev prošnji za brezplačno pravno pomoč določa Zakon o brezplačni pravni pomoči (ZBPP; Ur. l. RS, št. 96/04 in nadalj.) in z njim v zvezi Zakon o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre; Ur. l. RS, št. 61/10 in nadalj.) in Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS; Ur. l. RS, št. 62/10 in nadalj.). V skladu z drugim odstavkom 13. člena ZBPP se šteje, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka (ta je v času odločanja znašal 292,56 EUR - prvi odstavek 8. člena ZSVarPre). Ker v obravnavani zadevi mesečni povprečni dohodek na člana družine (775,55 EUR) presega mejo 585,12 EUR (2 x 292,56 EUR), je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da toženec za (delno) oprostitev plačila sodne takse ne izpolnjuje pogojev.

8. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita zmotno uporabo določbe 11. člena ZST-1, češ da bi moralo pri presoji, ali toženec izpolnjuje pogoje za (delno) oprostitev plačila sodne takse, upoštevati njegove navedbe, da je njegova družina obremenjena s plačevanjem dveh kreditov in da mesečna obveznost iz tega naslova presega znesek 600,00 EUR. V sodni praksi se je namreč ustalilo stališče, da se kreditna obveznost prosilca za oprostitev plačila sodnih taks ne upošteva pri ugotavljanju mesečnega razpoložljivega dohodka (prim. sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Ip 2756/2015 z dne 21. 8. 2015 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 43/2013 z dne 19. 1. 2016). Ker glede na navedeno toženčeve trditve glede obveznosti iz naslova prevzetih kreditov niso pravno pomembne, sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko se do njih ni opredelilo.

9. Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da je toženec 17. 7. 2017 prejel sklep o davčni izvršbi z dne 12. 7. 2017 zaradi prisilne izterjave premoženjske koristi v znesku 19.222,40 EUR. Pritožbeno sodišče namreč pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa presoja glede na stanje na dan odločitve (torej na dan 23. 6. 2017), zato sklepa o davčni izvršbi, ki ga je toženec priložil pritožbi, pri odločitvi ni mogoče upoštevati.

10. Glede na vse navedeno je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi toženčevega predloga za oprostitev oziroma delno oprostitev plačila sodne takse materialnopravno pravilna. Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Toženec s pritožbo ni uspel, zato v skladu s 154. členom ZPP sam krije svoje pritožbene stroške.