Jedro

V postopku izredne odpovedi PZ po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR delodajalec ugotavlja znake KD, delovno sodišče pa preizkuša obstoj kršitve, ki ima znake kaznivega dejanja kot razloga za izredno odpoved PZ. Pri tem lahko delovno sodišče izhaja iz podatkov kazenske ovadbe in dokazov, zbranih v preiskovalnem ali kazenskem postopku. Tudi s posnetki video kontrole tožene stranke (igralnice), ki jo je tožena stranka organizirala skladno z Zakonom o igrah na srečo, se lahko dokazuje obstoj znakov KD kot razloga za izredno odpoved PZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika z dne

16.2.2004; zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu od dne 17.2.2004 dalje do ponovnega nastopa na delo plačati zaostalo nadomestilo plače ter od nje poravnati davke in prispevke, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva, ko zapade plača v plačilo do plačila, kot zavrnilo zahtevek za povrnitev stroškov postopka. Ugotovilo je, da je tožena stranka po pravilnem postopku in na zakonit način izredno odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi.

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo 1. odst. 14. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94) uporablja tudi v postopkih pred delovnimi sodišči. Navaja, da odpoved pogodbe ni vsebinsko utemeljena. Tožena stranka se v njej sklicuje zgolj na posnetke video kamere in analize dogajanja v spornem času za mizo Black Jack 1, pri čemer ne obrazloži, če je razvidno, da je na mizo Black Jack 3 nastavil označene karte.

Poleg tega sodba ne obrazloži, v čemu je razlog za izredno odpoved. Večina dokazov se je izvajalo po datumu izredne odpovedi, nekateri so bili pridobljeni tudi kasneje. Tožena stranka mu ni zagotovila enakopravnega uveljavljanja pravic do obrambe. V postopku pri toženi stranki je predložil zdravniško potrdilo, s katerim je hotel dokazati, da se zagovora zaradi zdravstvenih težav ne more udeležiti. Očitno se je sodišče odločilo, da bo v sporu samo reševalo predhodno vprašanje glede obstoja kaznivega dejanja. Takšen očitek se ne more ugotavljati zgolj na podlagi konkludentnih dejanj. Ne drži trditev sodišča, da ni znal pojasniti svojega dejanja. V postopku pri sodišču je izpovedal, da je bila takrat nedelja, in da so se karte navadno menjale ta dan. Inšpektorica A. K. je dejala, da jih bo zamenjala. Sodišče je v nasprotju z izvedenimi dokazi večkrat ponovilo, da za zamenjavo kart ni bil pristojen. Inšpektorica bi lahko karte vložila tudi na kakšno drugo mizo, zaradi česar je brez pomena sklepati, da je odložil karte na mizo z namenom, da se bodo uporabile pri igri. Lahko je karte na mizo Black Jack 3 prinesel tudi kdo drug. Zato glede tega dejansko stanje ni popolno ugotovljeno. Sodišče je zmotno presodilo posnetke, saj ni neposredno zaznalo, da oseba v rokah drži dva paketa, kaj šele, da bi se iz posnetka lahko videlo, da sta bila to paketa s kartami. Edino, kar je nedvoumno ugotovilo je to, da je nerazpoznavna oseba držala nekaj v rokah ter na podlagi drugega posnetka dejstvo, da mu F. v pisarni inšpektorjev nekaj predaja.

Potrebno je poudariti, da se v skladišču, ki se ne zaklepa, shranjujejo najrazličnejše stvari in ne zgolj karte. Sodišče ni pojasnilo kakšno zvezo je imel s sodelavcema F. in B.. Pričevanje K. bi moralo bolj kritično obravnavati, še posebej upoštevajoč dejstvo, da je na zaslišanju pred kazenskim sodnikom pričal bistveno manj natančno. Sodišče ne bi smelo upoštevati določenih dokazov, katerih predlaganje je prekludirano. Gre za izvedensko mnenje Centra za forenzične preiskave in druge dokaze, ki bi jih tožena stranka lahko ponudila že na prvem naroku. Delavci tožene stranke niso bili seznanjeni s pravilniki o snemanju in drugimi splošnimi akti. Šele leta 2003 je tožena stranka vnesla v pogodbe o zaposlitvah klavzulo, da so podpisniki pogodbe seznanjeni z internimi navodili o video nadzoru. Delavci tudi niso bili deležni ustreznega izobraževanja oz. pojasnjevanja o delovnih obveznostih. Tožena stranka tako ni imela dejanske podlage, da mu je izredno odpovedala pogodbo. V dvomu bi morala postopati v njegovo korist. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče pravilno razsodilo. V tožnikovem primeru je upoštevala vse postopkovne formalnosti in vsebinsko podlago, kot to predvidevajo določbe ZDR. Nikjer ni opredeljen standard dokazne ocene, katerim dokazom mora verjeti sodišče. Tožnik neutemeljeno ponuja oceno materialne resnice, kar je zgolj v presoji sodišča. To velja tudi glede njenih splošnih aktov, glede katerih je dokazano, da so bili delavci z njimi seznanjeni. Sprejeti so bili po pravilnem postopku in ob sodelovanju sindikatov. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere opozarja pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Zato pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju pravilno obrazloženih razlogov v izpodbijani sodbi na tožnikove pritožbene navedbe še odgovarja.

Po določbi 3. odst. 81. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.

l. RS št. 42/02) lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi v primerih oz. iz razlogov, določenih z zakonom.

Delodajalec mora dokazati, da obstaja utemeljen razlog ki opravičuje izredno odpoved (2. odst. 82. čl. ZDR). Posamezni razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi so opredeljeni v določbi 111. čl. ZDR. Navedena zakonska ureditev je v skladu z določbo 4. čl. Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca, po kateri delavcu ne preneha delovno razmerje, če za to ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo in obnašanjem delavca. Delodajalec tako lahko izredno odpove delavcu pogodbo, če ugotovi enega od odpovednih razlogov in če ob upoštevanju vseh okoliščin ter interesov pogodbenih strank tudi ugotovi, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (1. odst. 110. čl. ZDR).

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožena stranka dne 16.2.2004 izredno odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu inšpektorja iger na IM iz razloga, določenega v 1. alinei 1. odst. 111. čl. ZDR, ker je dne

9.2.2004 ob 1.53 uri na odlagalno mizo Black Jack 3 nastavil označene karte, ki so bile kasneje uporabljene pri igri, z namenom, da bi italijanska igralca pridobila premoženjsko korist, s čimer je storil hujšo kršitev delovne obveznosti prekoračitve in zlorabe pooblastila, to je takšno hujšo kršitev, ki ima vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic iz določbe 1. odst. 244. čl. kazenskega zakonika. Z opisanim ravnanjem je povzročil škodo, saj sta navedena igralca takrat priigrala 5400 oz. 3500 EURO na škodo tožene stranke. V posledici takšnega ravnanja so imeli korist tudi drugi igralci, ki so ostali v igri in pri igralnih kartah niso presegli števila 21. Neutemeljena je pritožba, da sodišče v tožnikovem primeru ni bilo pristojno ugotavljati znakov kaznivega dejanja, ki je bilo podlaga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V tej zvezi je sodna praksa že uveljavila stališče, da lahko delodajalec za potrebe postopka izredne odpovedi lahko glede delavčevega kršitvenega ravnanja ugotavlja znake kaznivega dejanja, kar pa ne pomeni že pravnomočne obsodbe za kaznivo dejanje, ker je to predmet postopka pri rednem sodišču. Tako lahko delodajalec ugotovi konkretne znake kaznivega dejanja, delovno sodišče pa preizkuša obstoj ugotovljenega kaznivega dejanja kot utemeljenost razloga za izredno odpoved pogodbe. Delovno sodišče lahko pri oceni znakov kaznivega dejanja izhaja iz podatkov kazenske ovadbe in dokazov, zbranih v preiskovalnem ali kazenskem postopku. Tudi na podlagi posnetkov video kontrole s strani tožene stranke, ki je bila dolžna, da organizira in izvaja svojo dejavnost v skladu z zakonom in podzakonskimi predpisi, na podlagi katerih ima predpisan nadzor tako nad igralci kot ostalim osebjem ter skrbi za zakonitost poslovanja in ravnanja zaposlenih delavcev.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je tožena stranka v nasprotju s pritožbo, ko je posnela določene dogodke, v katerih je bil udeležen tožnik s sodelavci in nenazadnje tudi oba italijanska igralca, imela vsebinsko podlago za ugotovitev konkretnih dejstev, ki jih je kasneje z dostavo označenih igralnih kart na konkretno mizo in ravnanjem igralcev pravilno opredelila, da je šlo pri tožnikovem očitanem ravnanju za uresničitev znakov kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic inšpektorja iger IM. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov sprejelo pravilno dokazno oceno ter na strani tožnika utemeljenost in resnost ugotovljenega odpovednega razloga ustrezno obrazložilo, kakor tudi okoliščine in interese strank o nezmožnosti nadaljevanja tožnikovega delovnega razmerja. S tako sprejetimi razlogi se pritožbeno sodišče v celoti strinja, glede na to, da ni dolžno polemizirati s pritožnikom, zakaj je sodišče prve stopnje verjelo samo konkretnim izpovedbam oz. sprejelo za verodostojne samo določene listinske dokaze. V tej zvezi je pritožbeno sodišče dolžno, da v okviru preizkusa izpodbijane sodbe odgovori le na tiste navedbe, ki so odločilnega pomena in se ni dolžno opredeljevati do vsakršnih pritožbenih navedb, ki za presojo niso pomembne. V konkretni zadevi tako v celoti sprejema obrazloženo dokazno oceno, ki v odločilnih dejstvih potrjuje pravilnost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika.

Neutemeljena je pritožba, da sodišče zaradi prekluzije ne bi smelo upoštevati določenih dokazov. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje sprejelo samo tiste dokaze, za katere je smatralo za potrebne, da jih za ugotavljanje materialne resnice v zvezi z izpodbijano izredno odpovedjo tudi izvede. V tej zvezi je v zaključku obrazložitve sodbe pojasnilo, zakaj je zavrnilo konkretne dokaze, tudi tiste, ki so bili predlagani prepozno (286. čl. ZPP). Zato kakršnokoli pritožbeno opozarjanje, da je sodišče pri izvajanju dokazov bistveno kršilo pravila postopka, ne more biti sprejemljivo.

Neutemeljena je pritožba, da tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora, ker ni upoštevala njegovega opravičila zaradi nastalih zdravstvenih težav. Pritožbeno sodišče glede tega navaja, da mora delodajalec v skladu z določbo 2. odst. 83. čl. ZDR pred izredno odpovedjo pogodbe omogočiti delavcu zagovor, smiselno upoštevaje

1. in 2. odst. 177. čl. ZDR, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Z navedeno zakonsko določbo ni predpisan poseben postopek, ki bi natančneje urejeval formalna ravnanja delodajalca. Glede tega je bistveno, da se delavcu omogoči zagovor, kar na drugi strani pomeni, da je v prosti presoji delavca, če se bo zagovora neposredno udeležil ali pa ga podal delodajalcu v pisni obliki. Sodišče prve stopnje je v tožnikovem primeru zavzelo stališče glede tožnikovega izostanka iz zdravstvenih razlogov z obrazložitvijo, da bi bil pravno pomemben le takšen ugovor o njegovem slabem zdravstvenem stanju, ki bi ga potrdil z ustreznimi pisnimi dokazili. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema tako obrazložene razloge, zaradi česar sklicevanje pritožbe, da je tožena stranka v postopku izredne odpovedi pogodbe kršila tožnikove pravice do obrambe, ne more biti upoštevno.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča ostale pritožbene navedbe, do katerih se pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe ni izrecno opredelilo, pa za drugačno presojo niso odločilne (1. odst. 360. čl. ZPP). Gre za okoliščine sprejemanja splošnih aktov, v takšnem postopku sodelovanja sindikatov in seznanjanja z akti zaposlenih delavcev. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča gre pri teh razlogih za vprašanja, ki imajo naravo kolektivnega dogovarjanja ter glede sodne presoje naravo kolektivnega delovnega spora. Vsekakor pa ne gre za vprašanja, ki bi bila predmet odločanja v individualnem delovnem sporu pri preizkušanju pravilnosti postopanja in utemeljenosti vsebinskih razlogov izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Stranki sta v pritožbenem postopku priglasili stroške in sicer tožnik v zvezi z vloženo pritožbo, tožena stranka pa v zvezi z odgovorom na pritožbo. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške, saj tožnik s pritožbo ni uspel, pri čemer je glede odgovora tožene stranke ugotovilo, da ni v ničemer prispeval k sprejeti rešitvi zadeve.

Poleg tega je odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka v skladu z določbo 22. čl. ZDSS, po katerih v sporih o prenehanju delovnega razmerja, do katerih pride v posledici odpovedi pogodbe, delodajalec krije svoje stroške, ne glede na izid postopka.