Jedro

V obravnavani zadevi je tožnik znesek škode opredelil v tuji valuti, glede na razmere v času nastanka škode v letu 1990 (cene iz leta 1990 pa je upošteval tudi sodni izvedenec I. B. v svojem mnenju), zato ne pride v poštev uporaba drugega odstavka 189. člena ZOR o odmeri premoženjske škode po cenah ob izdaji sodne odločbe, saj je z dovoljenim izrazom vrednosti premoženjske škode v tuji valuti že dosežen namen varstva oškodovančevega položaja. Posledično tudi ne pride v poštev uporaba sodne prakse o pričetku teka zamudnih obresti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, pač pa uporaba 186. člena ZOR, po katerem se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka zavarovalnica X dolžna tožeči stranki na račun njegove pooblaščenke plačati znesek 3.244,15 EUR v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila oziroma izterjave, skupaj z zamudnimi obrestmi po obrestni meri, po kateri se obrestujejo devizne hranilne vloge na vpogled, pri Novi Ljubljanski banki, d.d., od 15.7.1990 dalje do plačila ter mu na račun pooblaščenke povrniti stroške pravdnega postopka v višini 256.028,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.4.2003 dalje do plačila.

Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Izpodbija jo v delu nad prisojenim zneskom 2789,96 EUR in glede zamudnih obresti. Navaja, da sodišče prve stopnje napačno zaključuje, da je tožena stranka dolžna plačati zakonske zamudne obresti. Odškodnine za gmotno škodo se presojajo po cenah ob izdaji sodne odločbe, kar velja zlasti za primere, ko škoda ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje še ni odpravljena. Očitno tožnik svojega motornega kolesa ni dal popraviti, saj tožbenemu zahtevku ni priložil računa o popravilu, zato ni upravičen do zakonskih zamudnih obresti.

Sodne odločbe v delu, ki se nanaša na zamudne obresti, ni mogoče izvršiti, saj sodišče ni upoštevalo veljavne valute DEM v obdobju od

15.7.1990 do 1.1.2002, ampak je za celotno obdobje, za katero je dosodilo zamudne obresti, upoštevalo EUR. Tožnik tudi ni upravičen do prisojenega 14% davka, saj tožnik motornega kolesa ni dal popraviti in tudi davka ni plačal, zato do povračila tega ni upravičen. Tožena stranka bo tožniku poravnala znesek 2789,96 EUR in pravdne stroške, saj meni, da je to pravična denarna odškodnina za škodo na motornem kolesu. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Določba drugega odstavka 189. člena ZOR je poseben izraz varstva oškodovančevega položaja v odškodninskem sporu, saj bi sicer glede na določbo 186. člena ZOR (da se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode) bil oškodovanec prikrajšan pri reparaciji svoje škode zaradi poteka časa, ki ga zahteva sodni proces (zaradi padca valutne vrednosti od zapadlosti odškodninske obveznosti pa do prisoje odškodnine pred sodiščem prve stopnje).

V obravnavani zadevi je tožnik znesek škode opredelil v tuji valuti glede na razmere v času nastanka škode v letu 1990 (cene iz leta 1990 pa je upošteval tudi sodni izvedenec I. B. v svojem mnenju), zato ne pride v poštev uporaba drugega odstavka 189. člena ZOR o odmeri premoženjske škode po cenah ob izdaji sodne odločbe, saj je z dovoljenim izrazom vrednosti premoženjske škode v tuji valuti že dosežen namen varstva oškodovančevega položaja. Posledično tudi ne pride v poštev uporaba sodne prakse o pričetku teka zamudnih obresti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, pač pa uporaba 186. člena ZOR, po katerem se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Sodišče prve stopnje je torej tožniku pravilno prisodilo zamudne obresti že od 15.7.1990 dalje, pri čemer pritožnica zmotno meni, da so bile prisojene zakonske zamudne obresti, saj te tečejo le od terjatev v tolarjih. Prisojene so bile namreč le zamudne obresti po obrestni meri, po kateri se obrestujejo devizne hranilne vloge na vpogled.

Pritožnica neutemeljeno navaja, da tožnik ni upravičen do prisojenega 14% davka. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je tožniku priznalo odškodnino za nove dele motornega kolesa in mu je zato treba priznati tudi davek, saj je ta sestavni del cene rezervnih delov in tudi dela, potrebnega za odpravo škode.

Neizvršljivost sodbe v obrestnem delu je lahko le v korist tožene stranke, zato tožena stranka za pritožbo zoper ta del sodbe nima pravnega interesa.

Glede na navedeno in ker ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu (nad zneskom 2789,96 EUR in glede zamudnih obresti) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).