Jedro

Vprašanje obstoja societetne pogodbe odpira vprašanje solidarne obveznosti družbenikov.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, na podlagi katerega bi morala podrejeno tožena stranka plačati znesek 7.353,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi po obrestni meri, po kateri so se v kraju izpolnitve obrestovale hranilne vloge v DEM, od zneska 14.382,00 DEM od 4.9.1992 do 31.12.2001, preračunane v EUR po menjalnem razmerju 1,00 EUR je 1,95583 DEM in zamudne obresti od zneska 7.353,50 EUR od 1.1.2002 do plačila, po obrestni meri, po kateri so se v kraju izpolnitve obrestovale vpogledne hranilne vloge v EUR, vse v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije za EUR, veljavnem na dan plačila. Tožeči stranki je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov toženca v višini 1.821,71 EUR.

Pritožbo zoper sodbo vlaga tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče namreč ni sprejelo dokazne ocene o izpovedbi prič in pravdnih strank, prav tako nejasen pa je zaključek sodišča, da je sporen obseg izvedenih del. Nepopolno je ugotovljeno dejansko stanje glede vprašanja, v kakšnem svojstvu je pri naročanju in izvedbi del ter pri delnem plačilu nastopal toženec. Šlo je namreč za njegovo aktivno delovanje, ki se kaže vse od prvotnih dogovorov dalje, preko danega naročila za izvajanje del in odrejanja obsega del v fazi njihove izvedbe, kot tudi nadzora nad tem, komu in koliko naj blagajničarka izplača sredstev od pobranega denarja krajanov. Toženec prav tako ni dokazal, da je imel pooblastilo krajanov za naročilo opravljenih del. Če pooblastila ni imel, je namreč njegovo delovanje mogoče opredeliti le kot poslovodstvo brez naročila. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da aktivna vloga toženca še ne pomeni, da je ta sprejel kakršnokoli osebno zavezo do tožeče stranke. Pri navajanju pravne podlage poslovodstva brez naročila pa je tožeča stranka spregledala, da gre pri gestiji za pravno ureditev gestorja do tistega, čigar posel je opravljal (dominusa). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne s stroškovno posledico.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka je tožbeni zahtevek uveljavljala iz dveh trditvenih podlag. Po eni strani je navajala, da je bil toženec naročnik del, kar se kaže v njegovem aktivnem ravnanju tako v fazi sklepanja posla kot pri izvedbi del, po drugi strani pa, da je bil toženec vendarle tudi krajan AA, ki so v medsebojnem dogovoru prevzeli obvezo plačila naročenih del, njihovo notranje razmerje pri tem ni pomembno. Izpodbijana sodba vsebuje le razloge glede prve trditvene podlage, v tem delu pa je pritožba tudi neutemeljena. Že tožnik sam je namreč izpovedal, da je toženca poznal kot predsednika gradbenega odbora in da je sklenil (ustno) pogodbo z njim prav iz tega razloga, ter da je plačila dobival sproti, saj so vaščani denar zbirali mesečno. Tudi ostale zaslišane priče so potrdile, da so vaščani z namenom gradnje ceste preko AA oblikovali gradbeni odbor, znotraj katerega so se dogovarjali o izvedbi in plačilu del, toženec pa je bil le njihov pooblaščenec. Navedene okoliščine jasno kažejo, da toženec pogodbe ni sklepal v svojem imenu in za svoj račun in zato iz te podlage ne more biti osebno zavezan za plačilo opravljenih storitev.

Pritožbeno sodišče pa je v okviru preizkusa pritožbe po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP) ugotovilo, da izpodbijana sodba nima razlogov glede navedb tožeče stranke o dogovoru vaščanov (torej tudi toženca) za naročilo opravljenih del, zato je izpodbijano sodbo na podlagi 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP razveljavilo. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovnem sojenju odpraviti absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, pri tem pa presoditi, ali lahko tak dogovor predstavlja societetno pogodbo po določbah XXVII. poglavja Občega državljanskega zakonika (ODZ), kar nadalje odpira vprašanje njihove solidarne odgovornosti za plačilo opravljenih del in pasivne legitimacije toženca za vtoževano plačilo.

Pritožbene navedbe v smeri pooblastilnega razmerja in gestije so novota ter kot take neupoštevane (1. odstavek 337. člena ZPP), poleg tega pa tudi neutemeljene. Kot pravilno opozarja toženec, institut poslovodstva brez naročila ureja obveznostno razmerje med gestorjem in dominusom posla in ne razmerje do tretjih oseb (221. člen in nadaljnji Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju: ZOR), izvedeni dokazni postopek pa je tudi pokazal, da je med vaščani in tožencem pooblastilno razmerje obstajalo, na kar kaže že dejstvo, da so za prevzeto naročilo mesečno izvajali plačila, torej so s sklenjenim poslom nedvomno soglašali. Pa tudi v kolikor temu ne bi bilo tako in bi šlo za neupravičeno zastopanje, bi imel tožnik samo možnost, da od neupravičeno zastopanega zahteva, da se v primernem roku izreče, ali pogodbo odobrava ali ne (2. odstavek 88. člena ZOR) in v kolikor do odboritve ne bi prišlo, bi se štelo, da pogodba sploh ni bila sklenjena (3. odstavek 88. člena ZOR), tožnik pa bi imel zoper domnevnega pooblaščenca le odškodninski zahtevek (4. odstavek 88. člena ZOR).

Odločitev sodišča druge stopnje temelji na določbi 1. odstavka 354. člena ZPP, odločitev o stroških pa na 3. odstavku 165. člena ZPP.