Jedro

Sodni postopek, za katerega je bila tožnici odobrena brezplačna pravna pomoč, se je končal s sklenitvijo poravnave, s katero sta se stranki dogovorili, da vsaka nosi svoje stroške postopka. Zaradi navedenega dogovora terjatev iz naslova stroškov postopka do nasprotne stranke ni nastala in zato tudi ni mogla preiti na Republiko Slovenijo po določbi 46. člena ZBPP. Tožnica je s svojim ravnanjem preprečila nastop subrogacije v korist države. To pa pomeni, da je s tem sama postala glavna zavezanka za vračilo stroškov brezplačne pravne pomoči državi, in sicer do celotne višine izplačanih sredstev.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka odločila, da je tožnica dolžna povrniti Republiki Sloveniji stroške izplačane iz naslova prejete brezplačne pravne pomoči v znesku 2.995,66 EUR. Navedeni znesek je tožnica dolžna vrniti v roku 15 dni od pravnomočnosti sklepa. V obrazložitvi organ za brezplačno pravno pomoč navaja, da je bila tožnica na podlagi odločbe z dne 10. 6. 2008 upravičena do brezplačne pravne pomoči in sicer v obliki sestave in vložitve tožbe in vseh nadaljnjih potrebnih vlog ter pravnega svetovanja in zastopanja do izdaje sodne odločbe sodišča prve stopnje v postopku ugotovitve deleža na skupnem premoženju. Glede navedenega zahtevka je bila v postopku pod opr. št. II P 183/2012 sklenjena poravnava, s katero je bilo dogovorjeno, da delež tožnice iz naslova skupnega premoženja na parc. št. 1266/5 in 1267/11 k. o. … znaša 42,5 % ter da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. To pomeni, da na podlagi sklenjene poravnave nasprotna stranka ni bila dolžna tožnici povrniti stroškov postopka, zaradi česar terjatev iz tega naslova ni nastala. Posledično tudi izpolnitev obveznosti iz naslova stroškov na podlagi 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) ni mogla preiti na Republiko Slovenijo. Tožnica je torej preprečila nastop subrogacije v korist države, zato je postala glavna zavezanka napram državi za vračilo sredstev, izplačanih za brezplačno pravno pomoč.

Tožnica v tožbi navaja, da jo je sodišče v nepravdnem postopku delitve skupnega premoženja napotilo na pravdo. Zaradi navedenega je vložila tožbo na ugotovitev deleža na skupnem premoženju, ki se je vodila pod opr. št. II P 709/2008. V navedenem postopku je bila tožnici odobrena brezplačna pravna pomoč z odločbo z dne 10. 6. 2008. Omenjeni postopek se je zaključil z izdajo sodbe z dne 25. 1. 2011, s katero je sodišče razsodilo, da je tožnica na spornih nepremičninah 50 % solastnica, ter da ji je nasprotna stranka dolžna povrniti stroške odvetnika v znesku 2.995,66 EUR. Navedeno odločitev prvostopnega sodišča je Višje sodišče v Mariboru razveljavilo ter naložilo sodišču prve stopnje, da mora ponovno ugotoviti višino deleža tožnice. V ponovljenem postopku, ki je tekel pod opr. št. II P 183/2012, pa tožnici ni bila dodeljena brezplačna pravna pomoč. Glede na navedeno tožena stranka nima osnove, da terja povrnitev stroškov brezplačne pravne pomoči v zadevi II P 183/2012, saj v tej pravdi tožena stranka ni nosila stroškov na osnovi odločbe o brezplačni pravni pomoči. Tožnica predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za vračilo sredstev iz naslova odobrene in izplačane brezplačne pravne pomoči. Vračilo sredstev prejete brezplačne pravne pomoči je urejeno v določbah 46. do 49. člena ZBPP. Po določbi 46. člena navedenega zakona terjatev upravičenca do brezplačne pravne pomoči proti nasprotni stranki iz naslova stroškov postopka, ki jih je sodišče prisodilo v korist upravičenca, preide do višine stroškov, izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči, na Republiko Slovenijo. Navedena določba ureja t.i. subrogacijo, ko država na podlagi zakona prevzame terjatev prejemnika brezplačne pravne pomoči proti nasprotni stranki. Republika Slovenija je torej na podlagi subrogacije – zakonite cesije upravičena terjati plačilo stroškov od nasprotnika upravičenca do brezplačne pravne pomoči, vendar le v primeru, ko mu je sodišče z odločbo naložilo povrnitev stroškov postopka v korist upravičenca do brezplačne pravne pomoči. V zadevi ni sporno, da se je sodni postopek končal s sklenitvijo poravnave, s katero pa sta se stranki tudi dogovorili, da vsaka nosi svoje stroške postopka. Zaradi navedenega dogovora terjatev iz naslova stroškov postopka do nasprotne stranke ni nastala in zato tudi ni mogla preiti na Republiko Slovenijo po določbi 46. člena ZBPP. Tožnica je torej s svojim ravnanjem preprečila nastop subrogacije v korist države. To pa pomeni, da je s tem sama postala glavna zavezanka za vračilo stroškov brezplačne pravne pomoči napram državi, in sicer do celotne višine izplačanih sredstev. Navedena obveznost v takšnem primeru izhaja iz določbe 48. člena ZBPP, ki določa, da je upravičenec do brezplačne pravne pomoči dolžan povrniti Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom tega zakona. V konkretnem primeru to pomeni, da je Republika Slovenija upravičena od tožnice terjati povračilo celotnega zneska izplačanega iz naslova odobrene brezplačne pravne pomoči, saj je v zadevi tudi nesporno, da je tožnica s svojim tožbenim zahtevkom uspela.

V zvezi s tožbenimi ugovori nadalje sodišče ugotavlja, da je bila dejansko tožnici odobrena brezplačna pravna pomoč za postopek pod opr. št. II P 709/2008, ne pa tudi pod opr. št. II P 183/2012. Navedena okoliščina pa po mnenju sodišča ni relevantna. Postopek, ki je tekel pred Okrožnim sodiščem v Mariboru pod opr. št. II P 709/2008, je bil zaključen ugodno za tožnico s sodbo z dne 25. 1. 2011. V postopku so bili tožnici tudi v celoti priznani stroški postopka v znesku 2.995,66 EUR, ki so bili izplačani iz naslova odobrene brezplačne pravne pomoči. Višje sodišče v Mariboru je navedeno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v ponoven postopek. Ta je potekal pod opr. št. II P 183/2012 in v tem postopku tožnica dejansko ni bila upravičenka do brezplačne pravne pomoči. Zaradi razveljavitve sodbe v zadevi II P 709/2008 in vrnitve zadeve v ponoven postopek, so torej stroški, ki so nastali v zadevi II P 709/2008, sestavni del novega postopka. Zaradi navedenega ni relevantno dejstvo, da tožnici v ponovljenem postopku ni bila odobrena brezplačna pravna pomoč. Kolikor se novi postopek ne bi končal s sklenitvijo sodne poravnave, bi sodišče odločalo o vseh stroških celotnega postopka, torej tudi o stroških, ki so bili v obravnavanem primeru izplačani iz naslova brezplačne pravne pomoči do izdaje sodbe dne 25. 1. 2011. Ker pa je Republika Slovenija upravičena zahtevati povračilo stroškov izplačanih v zvezi z odobreno brezplačno pravno pomočjo na podlagi pravnomočne odločbe sodišča ali na podlagi izvensodne ali sodne poravnave, tožena stranka pred zaključkom ponovljenega postopka ni mogla odločiti o vračilu sredstev iz naslova brezplačne pravne pomoči, ki so bila izplačana v okviru postopka II P 709/2008. Glede na to, da pa je bil na koncu postopek končan s sklenitvijo sodne poravnave, v kateri se je tožnica odpovedala zahtevku za povrnitev stroškov postopka, je tudi po presoji sodišča odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, saj se nanaša le na stroške, ki so bili dejansko izplačani iz naslova BPP.

Sodišče je tožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zavrnitev zahtevka za povračilo stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.