Jedro

Sodba nima razlogov, če sploh nima obrazložitve ali če nima obrazložitve o kateri izmed odločb, vsebovanih v izreku (v konkretnem primeru pa sodišče v obrazložitvi ni v celoti ocenilo bistvenih in pravno relevantnih navedb zahteve za sodno varstvo, kar je vplivalo na zakonitost sodbe in predstavlja drugo kršitev).

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Medobčinski inšpektorat in redarstvo Mestne občine Celje, Občine Laško, Občine Štore in Občine Žalec, je D. Š. dne 19. 11. 2013 izdal plačilni nalog 751108615 zaradi prekrška po 3. točki petega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju: ZPrCP) ter mu izrekel globo v višini 250,00 evrov in 3 kazenske točke. Okrajno sodišče v Celju je s sodbo ZSV 80/2014 dne 7. 8. 2014 kot neutemeljeno zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo ter mu naložilo plačilo 150,00 evrov sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Celju vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec zaradi kršitve po 8. točki prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju: ZP-1) v zvezi z 3. alinejo 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava RS). Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo Okrajnemu sodišču v Celju vrne v ponovno odločanje, saj se sodišče po njegovem mnenju ni opredelilo do odločilnega dokaza, tj. potrdila delodajalca, ki ga je storilec predložil zahtevi za sodno varstvo v dokaz svojih navedb, da je bil v času storitve prekrška v službi.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu prekrškov, vendar se ta o njej ni izjavil. B.

4. Prekrškovni organ M edobčinski inšpektorat in redarstvo Mestne občine Celje, Občine Laško, Občine Štore in Občine Žalec je s pomočjo samodejnega radarskega merilnika hitrosti, ki prekrške samodejno dokumentira (s fotografijo) ugotovil, da je voznik, ki je upravljal vozilo znamke Ford z registrsko oznako CE ..., dne 17. 10. 2013 na Ljubljanski cesti v Celju (ob upoštevanju varnostne razlike) za 16 km/h prekoračil najvišjo dovoljeno hitrost vožnje v naselju ter s tem storil prekršek po 3. točki petega odstavka 46. člena ZPrCP. Prekrškovni organ je z vpogledom v evidenco ugotovil, da je lastnik oziroma uporabnik avtomobila s katerim je bil storjen prekršek D. Š., zato mu je izdal plačilni nalog.

5. Storilec prekrška je zoper plačilni nalog vložil zahtevo za sodno varstvo (ki jo je sam sicer naslovil kot ugovor), v kateri je navedel, da svojega vozila v času prekrška ni uporabljal, saj je bil v službi. Ker je od storitve prekrška minilo že kar nekaj časa, se ne spomni točno, kdo točno je tega dne uporabljal vozilo. Zahtevi za sodno varstvo je priložil potrdilo podjetja S. z dne 3. 12. 2013, iz katerega izhaja, da je bil delavec D. Š. v dopoldanskih urah dne 17. 10. 2013 na delu v podjetju.

6. Okrajno sodišče v Celju je o zahtevi za sodno varstvo odločilo brez dopolnitve dokaznega postopka. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe, je ugotovilo, da storilec v zahtevi za sodno varstvo ne uveljavlja nobenih takšnih okoliščin, ki bi vzbudile dvom v pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje v postopku pred prekrškovnim organom. Sodišče je ugotovilo, da je storilec v zahtevi za sodno varstvo sicer res navedel, da je bil kritičnega dne v službi, vendar sodišču ni predlagal nobene priče, niti navedel naslova prič, da sodišče lahko izvede in oceni dokaze. Prav tako ni navedel imena podjetja, kjer naj bi bil v službi, niti ni predložil potrdila te službe, niti predlagal zaslišanja morebitne priče. Ker po presoji sodišča storilcu ni uspelo vzbuditi dvoma v zaključek prekrškovnega organa, da je vozilo v času storitve prekrška uporabljal prav on, je njegovo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo.

7. V vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti se vrhovni državni tožilec s takšno odločitvijo sodišča ne strinja in trdi, da je sodišče s tem, ko ni preverilo obstoja alibija, za katerega je storilec v zahtevi za sodno varstvo izkazal, da je verjeten, kršilo pravico iz tretje alineje 29. člena Ustave, saj storilcu v postopku ni bilo zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Temu pritrjuje tudi Vrhovno sodišče. 8. Po določbi prvega odstavka 8. člena ZPrCP (prej prvega odstavka 233. člena Zakona o varnosti cestnega prometa) se v primeru, ko je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, za prekršek kaznuje lastnik ali imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil. To predstavlja poseben dokazni položaj kršitelja v postopku o prekršku. Glede na odločbo Ustavnega sodišča U-I-295/05 z dne 19. 6. 2008 te določbe ni mogoče razumeti tako, da mora storilec z dokazi prepričati sodišče, da prekrška ni storil, ampak lastniku oziroma imetniku pravice uporabe vozila nalaga predložitev razbremenilnih dokazov. Ko take dokaze predloži, mora sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov oceniti, ali je z njimi izkazal razumen dvom glede domnevanega dejstva. Težo dokaznega bremena je potrebno razlagati v povezavi z domnevo nedolžnosti, ki med drugim zahteva, da mora organ, ki odloča o prekršku, v dvomu, ko krivda ni dokazana, obdolženca oprostiti. Predložitev dokazov, s katerimi se izkaže razumen dvom glede domnevanega dejstva, je v primerjavi z obrnjenim dokaznim bremenom milejše sredstvo(1).

9. Sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, vendar pa mora dokaznemu predlogu ugoditi in dokaz izvesti, če je predlagatelj z ustrezno stopnjo verjetnosti izkazal pravno relevantnost dokaza ter možnost njegove izvedbe. Vsekakor je očitno, da je dokazni predlog glede alibija že na prvi pogled odločilen. Zato je sodišče obstoj alibija, če obramba v svojem dokaznem predlogu izkaže, da je vsaj verjeten, dolžno do konca preveriti(2). V tem primeru mora izvesti dokaz, ki je materialnopravno upošteven in za katerega je obramba utemeljila potrebno stopnjo verjetnosti obstoja in pravne upoštevnosti.

10. Storilec torej ne more ovreči domneve iz prvega odstavka 8. člena ZPrCP zgolj z zatrjevanjem razbremenilnih dejstev, temveč mora, če želi pri sodišču vzbuditi dvom glede domnevanega dejstva, za svoje trditve predlagati (predložiti) dokaze. In po presoji Vrhovnega sodišča je to storilec v obravnavani zadevi tudi storil ter s tem zadostil aktivnemu ravnanju, ki se v skladu s prvim odstavkom 8. člena ZPrCP in zgoraj predstavljeno sodno prakso od njega pričakuje, saj je v dokaz svojih navedb, zahtevi za sodno varstvo priložil potrdilo podjetja S., iz katerega izhaja, da je bil delavec D. Š. v času storitve prekrška na delu v podjetju. Tak dokazni predlog izpolnjuje vse zahtevane standarde, ki sicer veljajo v postopku prekršku(3), saj je materialnopravno relevanten (alibi), določen in navaja dejstvo, ki ga predlagatelj želi dokazati.

11. Sodišče je v razlogih sodbe navedlo, da storilec ni uspel izkazati, da očitanega prekrška ni storil, saj ni navedel niti imena podjetja, kjer naj bi bil v službi, niti predložil potrdila te službe, kar pa, kot pravilno opozarja vrhovni državni tožilec, ne drži. Kot že pojasnjeno, je namreč storilec v zahtevi za sodno varstvo dokazoval svoj alibi s tem, da je predložil potrdilo podjetja, v katerem naj bi bil zaposlen in iz katerega izhaja, da je bil v času storitve prekrška v službi, Okrajno sodišče v Celju pa se do tega materialnopravno relevantnega dokaza, za katerega je obramba utemeljila potrebno stopnjo verjetnosti obstoja in pravne upoštevnosti, ni opredelilo(4). Vrhovni državni tožilec zato pravilno opozarja, da je sodišče s tem, ko ni preverilo obstoja alibija, kršilo pravico iz tretje alineje 29. člena Ustave, saj storilcu v postopku ni bilo zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. 12. V zvezi s tem Vrhovno sodišče še ugotavlja, da uveljavljana bistvena kršitev določb postopka o prekrških po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1, ni podana. Navedena kršitev je podana, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe; ali če sodba nima razlogov oziroma so razlogi nerazumljivi. Sodba nima razlogov, če sploh nima obrazložitve ali če nima obrazložitve o katerih izmed odločb, vsebovanih v izreku(5). V konkretnem primeru gre za kršitev določbe drugega odstavka 167. člena v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1. Navedena kršitev, ki je analogna kršitvi prvega odstavka 395. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), je podana, če sodišče kot drugostopenjski organ v obrazložitvi sodbe ne oceni bistvenih in pravno relevantnih navedb zahteve za sodno varstvo, kar vpliva na zakonitost sodbe. To pa je po presoji Vrhovnega sodišča v konkretnem primeru vplivalo na zakonitost sodbe, saj je bila s tem, ko se sodišče ni opredelilo do vsebine priloženega potrdila delodajalca, storilcu v postopku kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva in poštenega sojenja (drugi odstavek 155. člena ZP-1). Vrhovno sodišče ocenjuje, da je zato Okrajno sodišče v Celju zagrešilo tudi bistveno kršitev določbe iz drugega odstavka 155. člena v zvezi z drugim odstavkom 167. člena v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1. C.

13. Vrhovno sodišče je zato zahtevi vrhovnega državnega tožilca ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo Okrajnemu sodišču v Celju v novo odločanje (prvi odstavek 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov ponovno pretehtati, ali je storilcu uspelo izkazati razumen dvom glede domnevanega dejstva iz prvega odstavka 8. člena ZPrCP (identitete storilca) ter o zadevi ponovno odločiti.

(1) Prim. odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-295/05 z dne 19. 6. 2008. (2) Prim. odločbo Ustavnega sodišča, št. Up-34/93 z dne 8. 6. 1995. (3) Prim. točko 7. sodbe Vrhovnega sodišča IV Ips 90/2008 z dne 28. 10. 2008. (4) Tudi v zvezi s tem primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča V Ips 13/2012 in IV Ips 19/2012, obe z dne 20. 3. 2012, IV Ips 78/2013 z dne 9. 7. 2013, IV Ips 1/2014 in IV Ips 11/2014, obe z dne 18. 2. 2014. (5) Tako med drugim tudi sodba Vrhovnega sodišča IV Ips 70/2013 z dne 9. 7. 2013.