Jedro

Tožnika imata zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu. Sodišče bo odločalo o njuni tožbi zoper izpodbijano inšpekcijsko odločbo ne glede na morebitno izvršitev odrejenih inšpekcijskih ukrepov. Njun pravni interes na ugotovitev, ali je izpodbijana odločba zakonita ali ne, z morebitno izvršitvijo odrejenih ukrepov ne bo prenehal. Že po sami naravi stvari so inšpekcijski postopki hitri, vodenje inšpekcijskih postopkov pa je v javnem interesu in tožnika se ne moreta uspešno sklicevati na potek oziroma trajanje drugih postopkov.

Zakon res ne zahteva dokaza o višini škode, kot opozarjata tožnika, mora pa biti težko popravljiva škoda, ki je vsebinski pogoj za izdajo začasne odredbe, verjetno izkazana. Tožnika pa nista z verjetnostjo izkazala, da bi ti stroški (njihov del, ki se nanaša na objekte iz izpodbijane odločbe) zanju predstavljali težko popravljivo škodo (finančno breme).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določbe drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo zahtevo tožnikov za izdajo začasne odredbe, ki sta jo vložila hkrati s tožbo zoper odločbo Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, Območne enote Koper - Nova Gorica, št. 06122-1086/2013-9 z dne 11. 6. 2013, v zvezi z odločbo Ministrstva za infrastrukturo in prostor, št. 0612-252/2013-6 006421136 z dne 5. 9. 2013. Z navedeno prvostopenjski odločbo je bil tožnikoma izrečen inšpekcijski ukrep zaradi nelegalne gradnje dvoapartmajskega počitniškega objekta s pomožnimi objekti z zunanjo ureditvijo na zemljišču parc. št. 40/1 in delno 40/2 k. o. A. Odločba se tako nanaša na: osnovni dvoapartmajski počitniški objekt z balkonom in nadstreškom, vhodni objekt, AB nadstrešek, zidano shrambo s kurilnico, zidano shrambo, AB stopnišče in garažo. Navedeno morata odstraniti v dveh mesecih po vročitvi odločbe ter vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje na svoje stroške, sicer se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da tožnika nista izkazala, da bi jima z izvršitvijo inšpekcijske odločbe nastala težko popravljiva škoda.

3. Tožnika izpodbijata navedeni sklep s pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Težko popravljive škode nista zatrjevala le zaradi same odstranitve objektov ter stroškov rušitve, ampak sta jasno specificirala okoliščine, s katerimi utemeljujeta nastanek težko popravljive škode: zaradi kršitve pravice do sodnega varstva in pravice do enakega obravnavanja, zaradi finančne obremenitve tožnikov (ki je torej le ena izmed okoliščin), zaradi nezmožnosti ponovne gradnje in zaradi nezmožnosti odprave kršitev z milejšim ukrepom - legalizacijo. Njun pravni interes je ohraniti objekt v naravi. V primeru izvršitve odrejenih inšpekcijskih ukrepov, tudi če bi kasneje uspela s tožbo v upravnem sporu, ne bi mogla več vzpostaviti stanja pred rušitvijo objekta - zgraditi enakega ali kakršnegakoli drugega objekta na tem zemljišču, saj bi zemljišče prenehalo biti stavbno in ker ni stavbno že po namenski rabi iz prostorskih aktov, na njemu gradnja ni dopustna. Gre za grob poseg v njuno lastninsko pravico. Brez izdaje predlagane začasne odredbe ne moreta preprečiti ravnanja, ki bo izničilo morebiten kasnejši uspeh v postopku. Vsi objekti, za katere izpodbijana odločba ugotavlja, da so bili zgrajeni brez ustreznih dovoljenj, v naravi obstajajo in tožnika imata interes dokazati, da so zgrajeni oziroma obnovljeni legalno. S stališčem, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje, pa je tudi prejudiciralo odločitev glede vložene tožbe. Uveljavljata tudi kršitev pravice do enakega obravnavanja. Zatrjevala sta verjetnost nastanka težko nadomestljive škode zaradi odstopanja ukrepov gradbenega inšpektorja od siceršnje običajne prakse inšpektorjev (to izhaja tudi iz ocene in priporočil Komisije za preprečevanje korupcije z dne 11. 9. 2012). Inšpekcija ju prioritetno obravnava, postopek je hiter, v njem so kršitve postopkovne kavtele in načela. Že leta 2011 sta poskušala doseči uskladitev občinskih prostorskih planov z dejansko namembnostjo zemljišča, za to zemljišče plačujeta davek na stavbna zemljišča, in do tega se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Prav tako je zmotno zavzelo stališče, da nista pojasnila milejših ukrepov, saj sta jasno navedla, da jima ni bila dana možnost morebitne legalizacije oziroma uskladitve morebitnih odstopanj v gradnji od izdanih dovoljenj. Tudi škoda, ki izhaja iz izvedenskega mnenja, ni le „ocena izvedenke“ in „neobrazložena“, saj je izvedensko mnenje samo po sebi dokaz, ki ga ni potrebno posebej razlagati. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do zatrjevane nepopravljive škode zaradi izgube legalno zgrajenih kletnih prostorov. Tožnika se nista sklicevala na javno korist, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, ampak sta le zatrjevala, da javna korist ne bo ogrožena, če bo zahtevi ugodeno. Sodišče je kršilo tudi določilo petega odstavka 32. člena ZUS-1, saj ni odločilo v sedmih dneh. Tudi vprašanje, ali gre za neskladno ali za nelegalno gradnjo, ostaja sporno in bo predmet presoje v upravnem sporu, ne pa utemeljenosti zahteve za izdajo začasne odredbe, zato je odločitev prejudicirana. Sklicujeta se še na članek v časniku Delo, iz katerega je razvidno, da je inšpektor najprej zavzel stališče, da so stavbe dobile gradbeno dovoljenje.

4. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožnika sta zahtevala izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Na tej podlagi sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

7. Začasna odredba predstavlja nujni ukrep, s katerim sodišče ob izpolnjenih zakonskih pogojih začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma na ustrezen način začasno uredi sporno pravno razmerje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, predvsem pa mora izkazati, da je taka škoda za njo težko popravljiva.

8. Tožnika zatrjujeta, da jima bo nastala težko popravljiva škode zaradi kršitve pravice do sodnega varstva in pravice do enakega obravnavanja, zaradi finančne obremenitve, zaradi nezmožnosti ponovne gradnje in zaradi nezmožnosti odprave kršitev z milejšim ukrepom – legalizacijo.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča pritožbeni ugovori glede kršitve pravice do sodnega varstva niso utemeljeni. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, imata tožnika zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu. Sodišče bo odločalo o njuni tožbi zoper izpodbijano inšpekcijsko odločbo ne glede na morebitno izvršitev odrejenih inšpekcijskih ukrepov. Njun pravni interes na ugotovitev, ali je izpodbijana odločba zakonita ali ne, z morebitno izvršitvijo odrejenih ukrepov ne bo prenehal. In če bo sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba nezakonita oziroma da so objekti, ki so predmet izpodbijane določbe, legalno zgrajeni, bosta tožnika seveda imela na voljo tudi odškodninski zahtevek. Ni pa mogoče učinkovitosti sodnega varstva utemeljevati na trditvah, da v primeru uspeha s tožbo eventualno porušenih objektov ne bosta mogla zgraditi nazaj, ker stojijo na kmetijskem zemljišču, na katerem gradnja ni oziroma ne bo dovoljena. Če gre za objekte, ki se lahko gradijo na kmetijskem zemljišču, jih bosta tožnika lahko zgradila.

10. Neutemeljeni so tudi pritožbeni ugovori, da, glede na to, da gre za kmetijsko zemljišče, ki je pozidano, po odstranitvi objektov ne bo mogoče na tem mestu ponovno graditi.

11. Zakon o prostorskem načrtovanju v 14. členu določa, da se s prostorskimi akti določajo usmeritve v zvezi s posegi v prostor, vrste možnih posegov v prostor ter pogoji in merila za njihovo izvedbo. Glede na namensko rabo prostora so zemljišča lahko stavbna, kmetijska, gozdna itd. (podrobneje Pravilnik o vsebini, obliki in načinu priprave občinskega prostorskega načrta ter pogojih ..., Ur l. RS, št. 99/2007). V obravnavani zadevi gre za kmetijsko zemljišče, tudi če je pozidano (legalno ali nelegalno), je v prostorskih aktih, ki določajo formalno namembnost zemljišč, še vedno opredeljeno kot kmetijsko zemljišče. S pozidavo ni postalo stavbno, kot takega ga formalno opredeli le prostorski akt, zato je dejanska raba, ki je v nasprotju s prostorskim aktom, nezakonita. Glede na to ugovori, da bo zemljišče z odstranitvijo objektov prenehalo biti stavbno in bo zato tožnikoma nastala težko popravljiva škoda, niso utemeljeni.

12. Prav tako so neutemeljeni pritožbeni ugovori, da je bila tožnikoma kršena pravica do enakega obravnavanja. Tožnika sta se pri tem sklicevala na odstopanje ukrepov gradbenega inšpektorja od običajne prakse, hitrostjo vodenja predmetnega postopka oziroma „prioritetno“ obravnavo ter kršitvijo načel upravnega prava.

13. Že po sami naravi stvari so inšpekcijski postopki hitri, vodenje inšpekcijskih postopkov pa je v javnem interesu (5. člen Zakona o inšpekcijskem nadzorstvu). Sodišče prve stopnje je tožnikoma tudi pravilno pojasnilo, da se ne moreta uspešno sklicevati na potek oziroma trajanje drugih postopkov. Ne le, da se ni mogoče uspešno sklicevati na neukrepanje oziroma počasno delovanje v drugih postopkih, ker enakosti v nepravu ni (določba 22. člena Ustave RS ne more biti podlaga za morebitno vzpostavitev enakosti v nepravu – tako Ustavno sodišče RS v odločbi Up-21/93), ampak tožnika lahko oziroma izkazujeta pravni interes le za uveljavljanje eventualnih kršitev v tem postopku, ne pa v (nedoločnih) drugih.

14. Neutemeljeni so tudi pritožbeni ugovori glede zaključka sodišča prve stopnje v zvezi z višino zatrjevane materialne škode v znesku 110.000 EUR, ki naj bi izhajala iz izvedeniškega mnenja in ki naj bi, kot finančna obremenitev tožnikov, bila ena od okoliščin, s katerimi sta utemeljevala nastanek težko popravljive škode. Mnenje, ki sta ga tožnika predložila sodišču, nima dokazne vrednosti izvedenskega mnenja sodnega izvedenca, saj ne gre za neodvisnega izvedenca, ki bi ga postavilo sodišče (pomočnik sodišča), ampak za strokovno pomoč stranki, saj sta tožnika strokovnjakinjo, ki sicer je imenovana in je na listi sodnih izvedencev, vendar v tem postopku ne nastopa kot izvedenka, angažirala sama, torej gre le za del njunih (strankinih) navedb. Sodišče pa ne sme nekritično slediti ugotovitvam strank oziroma njihovega strokovnega pomočnika. Iz navedb, ki se nanašajo na več objektov in več parcel, pa dejansko ni razvidno, kolikšen del tega zneska se nanaša na rušenje objektov, navedenih v v tem upravnem sporu izpodbijani odločbi. Zato je stališče sodišča prve stopnje, da je ocena stroškov neobrazložena, pravilno. Zakon res ne zahteva dokaza o višini škode, kot opozarjata tožnika, mora pa biti težko popravljiva škoda, ki je vsebinski pogoj za izdajo začasne odredbe, verjetno izkazana, tožnika pa, glede na zgoraj obrazloženo, kot je tudi pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, nista z verjetnostjo izkazala, da bi ti stroški (njihov del, ki se nanaša na objekte iz izpodbijane odločbe) zanju predstavljali težko popravljivo škodo (finančno breme).

15. Vrhovno sodišče kot neutemeljene zavrača tudi pritožbene ugovore, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu prejudiciralo odločitev o tožbi. Iz zadnjega stavka 19. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja, kot navajata tožnika, da se je sodišče že odločilo oziroma opredelilo, ne da bi presojalo obširne navedbe in dokazne predloge v tožbi. Sodišče prve stopnje je v tej točki obrazložitve povzelo izmere objektov, kot so dovoljene v gradbenem dovoljenju, na katerega se sklicujeta tožnika, in izmere objektov iz izreka izpodbijane odločbe, ter ugotovilo očitno različnost dovoljenega in zgrajenega ter (tudi) s tem zavrnilo sklicevanje na kasnejšo nezmožnost ponovne postavitve gospodarskega objekta kot zatrjevano težko popravljivo škodo.

16. Neutemeljeni so tudi pritožbeni ugovori glede kršitve petega odstavka 32. člena ZUS-1. Ta določa, da o zahtevi za izdajo začasne odredbe odloči sodišče v sedmih dneh od prejema zahteve s sklepom. Gre za rok, ki zavezuje sodišče k posebno hitremu postopanju. Iz teoretičnih stališč pravnih strokovnjakov izhaja, da so roki, ki veljajo za organ ali uradno osebo instrukcijski roki. Sodišče mora storiti vse, kar je v njegovi moči in kar je potrebno, da s spoštovanjem predpisanih rokov omogoči strankam postopka učinkovito uveljavljanje njihovih pravic. Vendar ta rok nima za posledico prekluzije, saj zamuda roka ne prepreči, da določenega dejanja ni mogoče opraviti še tudi kasneje. Pritožnika pa nista pojasnila, da bi oziroma kako naj bi prekoračenje instrukcijskega roka vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve (prim. npr. sklep US RS Up-572/05-5 in sklep VS RS II Ips 430/2011).

17. Pravno nepomembni pa so pritožbeni ugovori, da se tožnika nista sklicevala na javno korist, ampak sta samo zatrjevala, da le-ta ne bo ogrožena, saj sodišče prve stopnje tega elementa, ob neizkazani težko popravljivi škodi, sploh ni ugotavljalo.

18. Neupoštevno je v zvezi z izdajo začasne odredbe pritožbeno sklicevanje tožnikov na neizrečene milejše ukrepe (da jima ni bila dana možnost morebitne legalizacije oziroma uskladitve morebitnih odstopanj v gradnji objekta od izdanih dovoljenj in jima bo zato nastala težko popravljiva škoda). Ta ugovor bo predmet presoje zakonitosti izpodbijane odločbe.

19. S tem se je Vrhovno sodišče opredelilo do ugovorov oziroma vprašanj, ki so relevantna za presojo utemeljenosti pritožbe, do ostalih pa se ni opredeljevalo (360. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

20. Glede na navedeno je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pravilna in na zakonu utemeljena. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

21. Ker tožnika s pritožbo nista uspela, sama trpita svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).