Jedro

Za priposestvovanje služnosti dejstvo njene koristnosti (potrebnosti) ni pomembno. Razen tega je treba prenehanje služnosti, če je postala nekoristna, uveljavljati z ustreznim zahtevkom v pravdi (zgolj ugovor pri tem ne zadošča).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdne stranke krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstoji v korist vsakokratnega lastnika parc. št. ID 23/2-0 in v breme vsakokratnega lastnika parc. št. ID 22/0 služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vozili po južni strani parc. št. ID 22/0-0, v širini 3 m in dolžini 22m, in sicer od meje s parc. št. ID 07/0-0, ob meji s parc. št. ID 21/3-0, do meje s parc. št. ID 23/1. V preostalem delu je zavrnilo tožbeni zahtevek. Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da zavrne tožbeni zahtevek tudi v preostalem delu in tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke. Tožena stranka navaja, da je sodišče vzpostavilo služnost poti, čeprav gospodujoča nepremičnina sploh nima potrebne povezave z južnim delom služeče nepremičnine. V naravi ne obstaja potrebna neprekinjena služnostna pot. Ni jasno, zakaj je sodišče ugodilo zahtevku za ugotovitev služnosti v korist parc. št. 23/2, saj s te nepremičnine ni mogoče neposredno dostopati na služnostno pot. Zato tožeča stranka nima pravnega interesa, da zahteva ugotovitev služnosti. Sodišče je samo ugotovilo, da dostop do nepremičnin tožnikov še vedno ni urejen. Ker ni funkcionalne povezave med gospodujočo in služečo nepremičnino, ni mogoče ugotoviti obstoja služnosti. Tožnika nista nikoli imela položaja služnostnega upravičenca, saj poti preko parc. št. 22 nista nikoli uporabljala kot služnost, ampak vedno na podlagi dovoljenja lastnika, kot prekarij. P. M. je izpovedala, da tožnik s starši ni urejal vožnje preko dvorišča, da mu teh voženj ni nihče branil in da se služnost sploh ni omenjala. Glede na izpovedbe tožnikov in P. M. je moč ugotoviti, da do leta 2011 ne tožnika ne prejšnja lastnika sploh niso razmišljali o služnosti poti. Zato tožnika tudi sedaj ne moreta zahtevati ugotovitve, da sta služnost priposestvovala. Tožnika nista izkazala, da bi dejansko in neovirano izvrševala neko upravičenje. Tožnika nista mogla biti v dobri veri, saj sta vozila na podlagi dovoljenja staršev, kar predstavlja prekarij in ne more voditi k priposestvovanju. Tožena stranka nasprotuje stališču sodišča, da bi ob nakupu nepremičnine morala sama poizvedovati pri sosedih, ali ima morda kdo kakšne pravice na nepremičnini, ki jo je želela kupiti. Tožene stranke niso mogle vedeti, da naj bi služnost že obstajala. Upravičeno so se toženci zanašali na podatke zemljiške knjige. Dogajanja v zvezi s podpisom služnostne pogodbe so nepomembna. Sodišče se neprimerno sklicuje na domnevna opažanja ob ogledu 13. 6. 2014, in sicer na ravnanje J. N., ki v tem postopku ni udeležen in je tedaj s svojim nesramnim obnašanjem oviral sodni postopek. Na izjavo J. N. se sodišče ne bi smelo sklicevati. Ob ogledu je bilo ugotovljeno, da je s tožnikovega dvorišča izdelan izvoz na asfaltirano pot po parc. št. 21/3. Ob preizkusu se je izkazalo, da tožnika lahko povsem normalno dostopata iz obstoječe asfaltirane ceste na parc. št. 21/3 do parc. št. 23/1. Asfaltirana cesta je bila zgrajena že leta 1980, poleg tega pa je tožnik zelenjavni vrt, ki meji na asfaltirano cesto, nasul z gramozom, na tem delu izdelal nadstrešek za vozila ter izdelal tudi izvoz na asfaltirano cesto. Sodišče bi moralo ugotoviti, da tožnika nista brez razloga preuredila zelenjavnega vrta v nasuto dvorišče in izdelala izvoza na asfaltirano cesto. Zato so navedbe tožnikov in prič, da tožnika ne bi uporabljala za dostop obstoječe asfaltirane ceste na parc. št. 21/3, neiskrene in neverodostojne. Če bi tožnika uporabljala res samo pot preko nepremičnine toženih strank, za takšne posege na svojem zelenjavnem vrtu oziroma dvorišču tožnika ne bi imela nobene potrebe. Po vsebini zahtevka tožnikov gre za določitev nujne poti, kar pa ne more biti stvar pravdnega postopka. Tožnika bi zato morala v nepravdnem postopku zahtevati določitev nujne poti. Zato ni mogoče zahtevati ustanovitve služnosti. Sodišče je dovolilo služnost brez omejitev, čeprav je sedanja oblika izvrševanja voženj tožnikov neprimerna. Tožnika in njuna sinova vozijo z neprimerno hitrostjo in na neprimeren način, česar sodišče ni upoštevalo. Sodišče bi moralo ugotoviti, kakšen bi lahko bil minimalen obseg služnosti. Po sporni poti dostopajo celo tovornjaki, kar pa je glede na širino poti popolnoma nepotrebno in predstavlja nevarnost za premoženje tožencev. Ugotovljena služnost prekomerno obremenjuje služečo nepremičnino. Sodišče bi moralo utesniti zahtevano služnost, ne pa da je dovolilo neomejeno vožnjo z vsemi vozili.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka dejansko izvrševala sporno služnost od leta 1974 dalje, ne da bi lastnik služne stvari temu nasprotoval, ter da je takšno stanje trajalo vse do leta 2011, ko so lastniki služne stvari postali toženci. Tožnika sta zato pridobila sporno služnost s priposestvovanjem po preteku dvajsetih let njenega izvrševanja (prvi odstavek 54. člena ZTLR), saj tožena stranka ni izkazala obstoja okoliščin iz drugega odstavka 54. člena ZTLR.

6. Za pridobitev sporne služnosti ni bilo potrebno, da bi gospodujoča nepremičnina mejila na služno nepremičnino oziroma, da bi sporna pot s služnega zemljišča neposredno vodila na gospodujoče zemljišče (prvi odstavek 49. člena ZTLR). Tožnika dostopata po sporni poti do svoje nepremičnine parc. št. 23/2 preko nepremičnine parc. št. 23/1, ki je last prvega tožnika. Za priposestvovanje sporne služnosti je bilo odločilno, da je tožeča stranka izkazala obstoj okoliščin iz prvega odstavka 54. člena ZTLR. Stališče prvega sodišča, da tožeča stranka nima urejenega dostopa do parc. št. 23/2, ker parc. št. 22 ni obremenjena s služnostjo v korist parc. št. 23/1, je sicer zmotno, ne glede na to pa to vprašanje ni bilo relevantno za priposestvovanje sporne služnosti v korist vsakokratnega lastnika parc. št. 23/2. 7. Za priposestvovanje služnosti dejstvo njene koristnosti (potrebnosti) ni bilo aktualno. Razen tega je treba prenehanje služnosti, če je postala nekoristna, uveljavljati z ustreznim zahtevkom v pravdi (zgolj ugovor pri tem ne zadošča).

8. Pritožbene trditve, da sta tožnika uporabljala pot le na podlagi dovoljenja lastnika parc. št. 22 (prekarij), predstavljajo nedovoljeno in zato neupoštevno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Ne glede na to tudi izpoved P. M., na katero se sklicuje tožena stranka, ne potrjuje pritožbenih trditev, da bi pred letom 2011 oziroma do konca leta 1994, ko so bili izpolnjeni pogoji za priposestvovanje, tožeča stranka uporabljala pot le na podlagi dovoljenja lastnikov parc. št. 22 (priča je izpovedala, da prvi tožnik s staršema kot lastnikoma parc. št. 22 ni urejal ničesar glede voženj in da mu jih nihče ni branil). Za priposestvovanje služnosti je zadoščala dejanska uporaba služne nepremičnine in ni potrebno, da bi tožeča stranka pri tem izvrševala neko upravičenje. Ravnanje P. M. pred prodajo v letu 2011 nima nobenega pomena že zato, ker sta tožnika priposestvovala sporno služnost že vrsto let prej, predno je P. M. pridobila lastninsko pravico na parc. št. 22. 9. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da toženci niso bili v dobri veri glede sporne služnosti, ko so kupovali parc. št. 22. Razlogi prvega sodišča so tudi v tem delu jasni, skladni in prepričljivi ter se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje nanje, v njih pa je zajet tudi odgovor na pritožbeno kritiko ugotovitve prvega sodišča, da v obravnavani zadevi ni izpolnjen dejanski stan iz drugega odstavka 44. člena SPZ. Dogajanje na ogledu 13. 6. 2014 oziroma ravnanje J. N. glede na vse ostale ugotovljene okoliščine ni imelo nobenega pomena za presojo obstoja ključnih dejstev za to pravdo. Enako velja za možni izvoz z dvorišča tožnikov na parc. št. 21/3, ob pravilni ugotovitvi prvega sodišča, da sta tožnika ves čas od leta 1974 dalje uporabljala pot po parc. št. 22 ter da po parc. št. 21/3 nimata pravice voziti.

10. Pritožbene trditve o dovolitvi nujne poti niso relevantne, saj gre v tem sporu za ugotovitev obstoja stvarne služnosti, pridobljene s priposestvovanjem. Stvarno služnost je treba izvrševati na način, ki najmanj obremenjuje služno stvar (prvi odstavek 219. člena SPZ), pri čemer zatrjevani neprimerni način izvrševanja sporne služnosti s strani tožnikov presega okvir te pravde, saj v ničemer ne vpliva na ugotovitev obsega priposestvovane služnosti. Tudi trditve o „utesnitvi“ služnostne pravice presegajo okvir te pravde, zato ne terjajo obrazloženega odgovora.

11. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožena stranka ni uspela s pritožbo, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k rešitvi zadeve, zato krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena, prvi odstavek 155. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).