Jedro

Šteje se, da je opravljena osebna vročitev tožbe v odgovor, če je bila vročitev opravljena po določbah 140. - 142. člena ZPP, čeprav toženec tožbe in poziva osebno ni prejel.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna izprazniti stanovanjski prostor v izmeri 20 mý v pritličju stanovanjske hiše na naslovu B. 33 A v Škofljici, ter ga praznega oseb in stvari izročiti tožeči stranki in ji povrniti pravdne stroške v znesku 57.756,00 SIT s pripadajočimi obrestmi.

Proti navedeni sodbi se pritožuje toženec iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in kršitve procesnih pravil in predlaga, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Po mnenju pritožnika v konkretni zadevi niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, saj tožba tožencu v odgovor ni bila vročena v skladu z zakonom. Tožena stranka z vsebino tožbe in z vsebino tožbenih listin ni seznanjena, zato meni, da je potrebno v takem izjemnem primeru ob izdaji zamudne sodbe zagotoviti osebno vročitev tožbe in tožbenih listin toženi stranki. Tožena stranka dvomi, da je sodišče, tudi če je dejansko poizkušalo vročiti tožbo toženi stranki, opravilo predhodne vročitve na predpisan in zakonit način, kot jih Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvideva za osebno vročanje sodnih pisanj. Tožena stranka stanuje na naslovu B. 33 z obema staršema, vendar ne on in ne njegova starša niso nikoli prejeli nobene sodne pošiljke v predmetni zadevi in tudi niso zavrnili prejema takšne pošiljke. Iz kupoprodajne pogodbe z dne

6.6.2000 izhaja, da je družina T. kupila mansardno stanovanje v skupni izmeri 95 mý z galerijo v stanovanjskem delu, vse na naslovu B, 33, ki obsega 2/10 solastninski delež nepremičnine parc. št. 2160/5, vpisane v vl. št. 2361 k.o. R.. Glede na to bi morala biti tožba vložena zoper vse tri kupce, družino T., saj delijo enako usodo kot nujni sosporniki. V tem delu je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in kršilo čl. 196 ZPP. To dejstvo pa dokazuje tudi, da ni pogojev po 3. in 4. točki 1. odst. čl. 318 ZPP, saj dejstva, na katera se očitno opira tožbeni zahtevek nasprotujejo dokazom - citirani kupoprodajni pogodbi z dne 6.6.2000 in ostalim listinam, zaradi česar tudi iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne more izhajati utemeljenost tožbenega zahtevka. Iz priloženega zemljiškoknjižnega izpiska izhaja, da so toženec in starša solastniki do 2/10 idealnega deleža celotne nepremičnine, se pravi tudi zemljišča in spornega stanovanjskega prostora, torej so tudi zakoniti lastniški posestniki te nepremičnine, zaradi česar tožnik nima pravnega interesa in pravne podlage za izpraznitveni tožbeni zahtevek. Pritožnik zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe s stroškovno posledico. V odgovoru na pritožbo pojasnjuje, da iz vročilnice, ki se nahaja v spisu, izhaja, da je sodišče prve stopnje toženi stranki pravilno vročalo tožbo v odgovor na naslov B. 33. Da je to naslov, na katerem ima tožena stranka prijavljeno stalno bivališče in naslov, na katerem stanuje, je razvidno tudi iz fotokopije osebne izkaznice, ki jo je tožena stranka sama priložila pritožbi in iz samih pritožbenih navedb. Ker tožena stranka sodne pošiljke ni dvignila, upoštevana pa so bila vsa pravila vročanja, je sodišče pravilno štelo, da je bila tožba pravilno vročena v odgovor.

Družina T. je s pogodbo z dne 6.6.2000 kupila mansardno stanovanje na naslovu B. 33. Tožeča stranka pa je vložila tožbo zaradi izselitve iz stanovanjskega prostora v izmeri 20 mý na naslovu B., to je iz prostora, ki je popolnoma v drugi hiši kot pa stanovanje, ki ga je kupila družina T. in z njim tudi nima nobene zveze, razen tega, da ga tožba omenja v okviru kronologije dogodkov. Tožeča stranka zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

V 318. čl. ZPP je določeno, da če tožena stranka v roku iz 277. čl. ZPP ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji pogoji:

1.)da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor;

2.)da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (3. odst. 3. čl. ZPP);

3.)da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi;

4.)da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da so izpolnjeni v citiranem zakonskem določilu določeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, saj tožena stranka v 30-dnevnem roku ni odgovorila na tožbo. V konkretni zadevi ne gre za zahtevek, s katerim stranki ne moreta razpolagati. Tožba je bila toženi stranki pravilno vročena v odgovor. Kljub temu, da toženec tožbe s prilogami ni prevzel, se po določbi 142. čl. ZPP šteje, da je osebna vročitev opravljena pravilno, če naslovnik kljub obvestilom vročevalca sodne pošiljke ne prevzame. Iz podatkov v spisu izhaja, da je vročevalec dne 26.10.2004 poskusil vročiti sodno pošiljko z drugopisom tožbe s prilogami in pozivom za vložitev odgovora na tožbo na toženčevem naslovu B. 33. Ker toženca ni bilo doma, je v hišnem predalčniku pustil prvo obvestilo o sodni pošiljki z opozorilom, da naj naslovnik počaka

27.10.2004 med 10.00 in 12.00 uro, ko mu bo vročevalec ponovno prinesel sodno pošiljko. Ker osebna vročitev tožencu dne 27.10.2004 ni bila mogoča, kot tudi ne odraslim članom gospodinjstva, hišniku ali sosedu, je v hišnem predalčniku pustil drugo obvestilo o priporočeni pošiljki, z navodilom in pravnim poukom, da lahko naslovnik pošiljko prevzema v 15-tih dneh od dne 28.10.2004, sicer se bo štelo, da je bila vročitev opravljena na dan, ko je bilo puščeno drugo obvestilo, torej 27.10.2004. Ker toženec pošiljke ni prevzel na pošti v določenem roku 15-tih dni, vročitev pa je bila opravljena v skladu z določbami 140 do 142. čl. ZPP (Uradni list RS, št. 12/2003 - prečiščeno besedilo), so bili izpolnjeni pogoji za fikcijo, da je bila sodna pošiljka osebno vročena naslovniku. Za zgoraj navedene podatke o poteku vročitve sodne pošiljke velja, da predstavljajo javno listino, kar pomeni, da sodna pošiljka in s strani vročevalca izpolnjeno prvo in drugo obvestilo naslovniku, dokazujejo resničnost tistega, kar se v njih potruje. Dovoljeno je sicer dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena (224. čl. ZPP), vendar pa za takšno zatrjevanje ne zadostuje pavšalna navedba toženca v pritožbi, da dvomi, da je bila vročitev opravljena na predpisan in zakonit način, kot ga ZPP predvideva za osebno vročitev sodnih pisanj.

Iz navedb tožbe, ki jih je sodišče prve stopnje povzelo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, tudi po presoji pritožbenega sodišča izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek pa niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik. Res so toženec in njegova starša na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 6.6.2000 solastniki nepremičnin vl. št. 2361 k.o. R. do 2/10, vendar pa iz citirane pogodbe in zatrjevanih dejstev izhaja, da je bilo predmet nakupa mansardno stanovanje na severnem delu stanovanjske hiše s svojim lastnim zunanjim vhodom v celokupni velikosti 95 mý, z galerijo v stanovanjskem delu in nič drugega.

Navedeno stanovanje se nahaja na naslovu B. 33. Stanovanjski prostor, katerega izpraznitev se zahteva v tem postopku, se nahaja v stanovanjski stavbi B. 33 A, ta prostor pa ni bil predmet navedene pogodbe z dne 6.6.2000. Ker je potekel čas, za katerega sta se pravdni stranki dogovorili, da lahko toženec ta stanovanjski prostor uporablja, toženec pa ga noče izprazniti, je tožba na izpraznitev po določbi 111. čl. Stanovanjskega zakona utemeljena. Dejstvo, da je stanovanjska stavba B. 33 A v zemljiški knjigi vpisana na isti parcelni številki kot večstanovanjska stavba B. 33, v kateri je toženec skupaj s starši kupil zgoraj opisano stanovanje, ki po sporazumu iz pogodbe predstavlja solastninski delež do 2/10 nepremičnin, parc. št. 2160/5, vl. št. 2361 k.o. R., ne pomeni, da so toženec in njegova starša lastniški posestniki tudi spornega stanovanjskega prostora, kot zatrjuje toženec v pritožbi. Ker toženec sam in ne tudi njegovi starši, brez pravnega naslova zaseda sporen stanovanjski prostor v stavbi B. 33 A, je le on pasivno legitimiran za izpraznitveno tožbo in ne tudi njegova starša kot zatrjuje toženec v pritožbi.

Iz navedenih razlogov pritožba ni utemeljena, saj pritožbeni razlogi niso podani. Ker postopek niti izpodbijana sodba, nista obremenjena s kršitvami, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, ob upoštevanju določila 2. odst. 350. čl. ZPP, je sodišče druge stopnje v skladu z določbo 353. čl. ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odst. 165. čl. ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato ob upoštevanju določbe 1. odst. 154. čl. ZPP sama nosi stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka z odgovorom na pritožbo ni v ničemer pripomogla k odločanju o pritožbi, zato sodišče druge stopnje ocenjuje, da stroški, ki so tožeči stranki nastali v zvezi z vložitvijo odgovora na pritožbo, niso bili potrebni za pritožbeni postopek, zato jih ob upoštevanju določbe 155. čl. ZPP nosi sama.