Jedro

Ker se dejansko stanje po delno izvedenem dokaznem postopku na glavni obravnavi, opravljeni na podlagi pravnomočne obtožnice ni v ničemer spremenilo, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je utemeljenost suma kot razlog za presojo pripornega razloga podana.

Izrek

Pritožba obtoženca se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Ljubljani obtožencu na podlagi 2. odstavka 207. člena ZKP podaljšal pripor iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP.

Zoper takšen sklep se je pritožil obtoženec brez navedbe pritožbenih razlogov in predloga, pri čemer je iz vsebine njegove pritožbe mogoče zaključiti, da uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Višji državni tožilec je v mnenju, ki ga je podal na seji senata, predlagal zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Utemeljenost suma, da je obtoženec storil očitano kaznivo dejanje je kot pogoj za odločanje o priporu po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovljena, saj se ob vztrajanju obtoženca pri obrambi z molkom tudi doslej izvedeni dokazi na glavni obravnavi niso razlikovali od tistih, ki so nudili osnovo za vložitev obtožnice. Zato pritožbena trditev obtoženca, da ga niti oškodovanec, niti priče s svojimi izjavami ne obremenjujejo, ne ustreza dejanskemu stanju, saj je kot priča zaslišani policist enako kot v preiskavi opisal srečanje in vsebino razgovora z oškodovančevim dekletom, prav vsebino tega za obtoženca obremenjujočega razgovora pa bo sodišče dodatno preverilo na naslednji glavni obravnavi.

Neutemeljene so tudi pritožene navedbe obtoženca glede ugotovljenega pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Pravilna je namreč ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi obravnavano kaznivo dejanje storil v preizkusni dobi. Iz podatkov kazenskega spisa je namreč razvidno, da je bil obtoženec dne 13.5.1998 že kaznovan za storitev istovrstnega kaznivega dejanja, tedaj za kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po čl. 134/1 KZ ter za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po členu 145/1 KZ in mu je bila izrečena pogojna obsodba, v njej pa določenih enajst mesecev zapora in preizkusna doba štirih let. Ta sodba (I K 126/98) je s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I KP 848/98 postala pravnomočna dne 2.9.1998. Obtoženec naj bi torej očitano kaznivo dejanje storil v preizkusni dobi, ki se bo iztekla šele dne 2.9.2002. Res je sicer Okrožno sodišče v Ljubljani s svojo sodbo opr. št. I K 326/98 z dne 29.9.2998 navedeno pogojno obsodbo preklicalo in obtožencu izreklo enotno kazen treh let zapora, vendar je bila s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Kp 163/99 z dne 15.7.1999 izpodbijana sodba glede kaznivega dejanja izsiljevanja po čl. 218/3 KZ razveljavljena, posledično pa so bile razveljavljene tudi odločbe o kazenskih sankcijah za kaznivi dejanji ogrožanja varnosti po čl. 145/1 KZ in napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti po čl. 303/2 KZ ter je bila zadeva v tem obsegu vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. To pa pomeni, da je tudi glede preklicane pogojne obsodbe vzpostavljeno prejšnje stanje ter je tako pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu o storjenem kaznivem dejanju v preizkusni dobi. Ker je ob povedanem pravilna tudi nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je namreč zoper obtoženca tako še vedno v teku kazenski postopek zaradi kaznivih dejanj po čl. 145/1 KZ, 218/3 KZ in 303/2 KZ, pripora tudi po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom, za kar se prav tako smiselno zavzema obtoženec v pritožbi, ko poskuša omajati pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje o obstoju pripornega razloga. Ob tem velja še omeniti, da na nevarnost ponovitve kaznivega dejanja kažejo tudi podatki sodnika za prekrške, po katerih je bil obtoženec dvakrat pravnomočno kaznovan zaradi posesti orožja in štirikrat zaradi kršitve javnega reda in miru, kot že rečeno pa je tudi pravnomočna ugotovitev sodišča, da je obtoženec v noči od 19. na 20.5.1998 storil kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti, z uporabo pištole. Ob povedanem zato na obstoj pripornega razloga ne more imeti nikakršnega vpliva tudi podatek, da naj bi se v priporu nahajal tudi oškodovani J. M. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi določila 3. odstavka 402. člena ZKP pritožbo obtoženca zavrnilo kot neutemeljeno.